Žižek o panamskih dokumentih ali zakaj se pes liže

Filozof Slavoj Žižek je svoj pogled na razkritje panamskih dokumentov objavil na spletni strani tednika Newsweek. Po njegovih besedah je edino presenečenje tega razkritja to, da dejansko niso presenečenje. Iz njih smo izvedeli natanko tisto, kar smo pričakovali. Kljub temu ni enako na splošno vedeti, da imajo nekateri bančne račune v davčnih oazah, in dobiti za to konkretne dokaze.

To je tako kot pri varanju partnerja – dokler zvesti partner samo na splošno ve, da mu je drugi nezvest, to lahko sprejme. Boleče pa postane, ko zvesti partner izve podrobnosti in si tako ustvari sliko, kaj nezvesti partner dejansko počne. Panamski dokumenti so v tem smislu razkrili nekatere umazane slike finančne pornografije svetovnih bogatašev. Zdaj se ne moremo več pretvarjati, da tega ne vemo.

Soočamo se z brezsramnim cinizmom obstoječega globalnega reda, v katerem si agenti samo domišljajo, da verjamejo v svoje ideje demokracije, človekovih pravic, prek Wikileaksa in panamskih dokumentov pa razkrivajo sramoto – našo sramoto, ker prenašamo takšno moč nad nami. Z objavo panamskih dokumentov je ta sramota postala še večja, piše Žižek.

Hiter pogled v panamske dokumente razkriva izstopajočo pozitivno in negativno značilnost. Pozitivna je solidarnost udeležencev – v senčnem svetu globalnega kapitala smo vsi bratje. Tam je zahodni razviti svet vključno z nekoruptivnimi Skandinavci in se rokuje z Vladimirjem Putinom. Kitajski predsednik, Iran in Severna Koreja so prav tako tam. Muslimani in Judje si prijateljsko mežikajo. To je pravo kraljestvo multikulturnosti, kjer so vsi enaki in vsi različni. Izstopajoče negativno dejstvo pa je, da manjkajo ZDA, kar daje nekaj kredibilnosti ruskim in kitajskim očitkom, da ima razkritje politično ozadje.

Kaj narediti s temi podatki? Politiki, bankirji in menedžerji so bili vedno pohlepni. Vse od izbruha finančne krize leta 2008 nas javne osebnosti vključno s papežem bombardirajo s pozivi k boju proti pretiranemu pohlepu in potrošnji. »Sedanja kriza ni kriza kapitalizma, ampak kriza morale,« je dejal eden od teologov blizu papeža. Nasprotovanja kapitalizmu je danes dovolj. Ni pa pod vprašajem sistem in njegove institucije.

Ko je v televizijski razpravi v Franciji pred leti francoski intelektualec Guy Sorman dejal, da demokracija in kapitalizem nujno gresta skupaj, se Žižek ni mogel zadržati, da mu ne bi postavil očitnega vprašanja: »Kaj pa današnja Kitajska?« Sorman mu je odvrnil, da na Kitajskem ni kapitalizma. Za zagovornike kapitalizma torej velja, da država, ki ni demokratična, ni kapitalistična. To je tako, kot znani vic: »Moja zaročenka nikoli ne zamudi na zmenek, kajti tisti trenutek, ko zamudi, ni več moja zaročenka«. Na tak način sodobni zagovorniki trga razlagajo krizo iz leta 2008: Ni ga povzročil prosti trg, ampak prevelika državna regulacija, torej naše tržno gospodarstvo ni bilo pravo, bilo je še vedno v primežu države blaginje. Lekcija panamskih dokumentov je ravno to, da to ne drži, pojasnjuje Žižek. Korupcija ni odklon globalnega kapitalističnega sistema, je bistveni del njegovega delovanja.

Dejstvo, ki izhaja iz panamskih dokumentov, so preprosto razredne razlike. Ti dokumenti razkrivajo, kako premožni ljudje živijo v svojem svetu, v katerem veljajo drugačna pravila, kako sta pravni sistem in policija močno sprijena, ne ščitita le bogatih, ampak sta ves čas pripravljena sistematično prilagajati pravila zanje.

Predstavniki desničarskih liberalcev kažejo s prstom na preveč razkošno državo blaginje ali kar je od nje ostalo, češ saj ni čudno, da bogati svoje premoženje selijo na območja z nižjimi davki, ko pa je bogastvo tako visoko obdavčeno in ni nič nezakonitega. Absurd njihovega argumenta je, da je to delno res. Kaže pa tudi, da postaja črta med zakonitimi in nezakonitimi transakcijami vse bolj zabrisana in stvar interpretacije. Lastniki premoženja, ki so ga prenesli v davčne oaze, niso pohlepne pošasti, ampak razumni posamezniki, ki skušajo ohraniti svoje bogastvo. V kapitalizmu ni mogoče izločiti umazane vode finančnih špekulacij in ohraniti zdravega otroka realnega gospodarstva. Umazana voda je kri zdravega otroka.

Pravni sistem globalnega kapitalizma v svoji najgloblji osnovi legalizira korupcijo. Vprašanje, kje se začne kriminal (kateri finančni posli so nezakoniti), ni pravno vprašanje, ampak prvovrstno politično vprašanje.

Torej, zakaj je na tisoče poslovnežev in politikov počelo, kar razkrivajo panamski dokumenti? Odgovor je enak, kot pri stari vulgarni šali: Zakaj se psi ližejo? Ker se lahko.