MLADINA Trgovina

Mazanje zgodovine

Janez Janša bi Milana Kučana na vsak način rad prebarval v izdajalca

Milan Kučan in Janez Janša na krstu jadrnice Sinji galeb, prvega plovila Slovenske vojske leta 1993

Milan Kučan in Janez Janša na krstu jadrnice Sinji galeb, prvega plovila Slovenske vojske leta 1993
© Borut Krajnc

Že dolgo se mi moj poklic ni zdel tako brez smisla kot zadnjič, ko sem gledal, kako Slavko Bobovnik s predsednikom veteranske organizacije Miho Butaro in jurišnikom parastrankarske janšistične »veteranske« združbe Hojsom prešteva puške, ki naj bi menda rešile Slovenijo, če ne bi bilo »veleizdaje« tedanjega neposredno izvoljenega predsednika predsedstva Milana Kučana. Kako je mogoče, da mediji vedno znova nasedejo na isti janšistični trik, tokrat pač na to, da če sodijo Tonetu Krkoviču, naj še Milanu Kučanu? No, saj ne gre za trik, gre za politiko in pritisk na sodišča: nacionalna televizija je kmalu zatem »poeta v vojaški uniformi«, kot ga oglašujejo, počastila in vzela v varstvo s preverjeno ideologiziranim možinovskim intervjujem.

In kako so vedno znova mogoči tako nereflektirani, ceneni in populistični sklepi, ki jih poslušamo in beremo tudi te dni, naj nam Janša in Kučan že enkrat dasta mir? Kako je mogoče vedno znova na isto premico postaviti najbolj priljubljenega politika v sodobni zgodovini, ki je bil trikrat izvoljen neposredno, ki je delo opravil častno, ima glavne zasluge za mirno tranzicijo in se ni okoristil z njo, ki želi zgolj zasluženi upokojenski mir, in avtokratskega politika, zapletenega v orožarske posle, s premoženjem neznanega izvora, ki politiko gradi na manipulacijah, konstruktih, lažeh, izključevanju? Kako si mediji zaradi »uravnoteženja« ne upajo povedati očitne resnice, da Janša potrebuje Kučana in ne nasprotno, da Kučan nima in nikoli ni imel nobene potrebe po konfliktu, da se ob vsakem napadu vedno znova znajde v isti psihološki zanki. Če na napade ne odgovori, je to znak, da je kriv, če odgovori, je enak Janši. Le kaj bi storili ti lahkotni komentatorji, če bi jih kdo leta in leta napadal na ulici, policija in mediji pa bi vztrajno govorili oba sta kriva, naj dasta že enkrat mir?

Temelj vseh manipulacij z zgodovino so njena dekontekstualizacija, izbris zgodovinskih okoliščin, v katerih se je konkretni dogodek zgodil, zamenjevanje vzrokov in posledic in uveljavljanje kasnejših spoznanj za nazaj. Mitologizacija osamosvojitve, ki jo je uspešno opravila sprega dela medijev in politike, je pripeljala do glorificiranja »krkovičevskih herojev«, ki so v resnici zgodovinsko sporne figure, in celo do tega, da se tudi prenekateri posameznik, ki je ta čas živel, poistoveti z ustvarjenim konstruktom.

Poglejmo najprej ožji kontekst dogajanja. Po večstrankarskih volitvah leta 1990 se je spor Slovenije z JLA intenziviral, le da se je v celoti osredinil v državnih organih, saj je ZKJ nehala obstajati. Vojska se je še vedno sklicevala na »ideološko domovino« (socializem) in trdila, da so v Sloveniji in na Hrvaškem zmagale protisocialistične, zlasti pa protijugoslovanske in nacionalistične sile. Zvezni sekretar za ljudsko obrambo Veljko Kadijević je govoril, da so se v Sloveniji že začeli ukrepi proti socializmu, da se Slovenci obnašajo, kot da jim nihče nič ne more, da bodo začeli zamenjevati kadre v zveznih organih in da napovedujejo sprejetje nove, osamosvojitvene ustave in plebiscit, Tuđman pa je že napovedal tudi oblikovanje svoje vojske. Armada bi po Kadijevićevem mnenju morala zato teritorialno obrambo čim bolj spraviti pod svoj nadzor, saj imajo republike glede nje določene pristojnosti. Menil je, da po volitvah program zveznega IS izgublja pomen in bo padel skupaj z vlado Anteja Markovića. Pod vtisom, da je v Sloveniji že v pripravi program lastne oborožitve, je sklenil, da je treba preprečiti, da bi se proces, ki se je zgodil v Sloveniji in na Hrvaškem, ponovil v drugih delih Jugoslavije, in da je treba v vsej državi, tudi v Sloveniji in na Hrvaškem, s političnimi sredstvi in silo doseči spoštovanje ustave SFRJ in zveznih zakonov.

Kako so vedno znova mogoči tako nereflektirani, ceneni in populistični sklepi, ki jih poslušamo in beremo tudi te dni, naj nam Janša in Kučan že enkrat dasta mir?

Vodenje zveznega predsedstva je 15. maja 1990 od Janeza Drnovška prevzel srbski predstavnik Borisav Jović. V ostrem uvodnem govoru je dejal, da lahko, kdor hoče, odide iz Jugoslavije po mirni poti, vendar je treba prej sprejeti zakon o odcepitvi. Predsedstvo je že naslednji dan, 16. maja, pod točko »položaj v državi« obravnavalo gradivo sveta za varstvo ustavne ureditve z negativno oceno razmer v Sloveniji in ga sprejelo. V gradivu je bila tudi izrazito protislovensko usmerjena informacija o napadih na JLA. Oceni je nasprotoval samo Drnovšek in zagrozil, da bodo slovenski delegati zapustili skupščino SFRJ, če bo predsedstvo nastopilo s temi ocenami.

Armadni vrh je s sklepi predsedstva dobil podporo za načrtovane akcije in tako je 16. maja (z Jovićevo podporo, a brez konkretnega sklepa predsedstva) začel izvajati ukaz načelnika generalštaba iz prejšnjega dne o odvzemu orožja TO. »Sprejemamo ukrepe,« je 17. maja 1990 v dnevnik zapisal Jović, »da se Sloveniji in Hrvaški vzame orožje iz civilnih skladišč TO in preseli v vojaška skladišča. Ne bomo dovolili, da orožje zlorabijo v možnih spopadih ali za nasilno odcepitev. Praktično smo jih razorožili. Formalno je to storil načelnik generalštaba, toda dejansko po našem nalogu. Slovenci in Hrvati so ostro reagirali, vendar ne morejo nič.« (Jović, Zadnji dnevi SFRJ, str. 144). Ukaz, ki ga je izdal general Blagoje Adžić, je temeljil na oceni, da so inšpekcijski pregledi pokazali, da je orožje v skladiščih TO preslabo zavarovano. Akcija je bila načrtovana in časovno dobro preračunana. Nekaj podobnega so leta 1982 izpeljali na Kosovu. Ukrep je bil načrtovan že januarja, 27. aprila ga je najožji vojaški vrh potrdil in uspešno so ga izpeljali na Hrvaškem. V Sloveniji so akcijo začeli ob izteku Drnovškovega mandata na čelu zveznega predsedstva in na dan, ko je slovenska skupščina volila novo vlado. Institucionalna ureditev je ukrep, kar zadeva TO, dovoljevala. Drugače je bilo z milico, ki je bila samostojna. Orožje TO je bilo sicer večinoma že shranjeno v skladiščih JLA in je vojska nad njim imela nadzor, le zamenjala je ključavnice. Šlo je za enoten obrambni sistem in gradnja posebnih skladišč bi bila negospodarna. Vojska je prav tako urila pripadnike TO. Njeno hrbtenico, tudi v desetdnevni vojni, je sestavljalo kakih 6500 rezervnih častnikov, večinoma šolanih v Bileći ali (dokler je obstajala) v šoli za rezervne častnike v Ljubljani. Mimogrede: velika večina je bila komunistov! Sedanji Kučanov tožnik Janša je v prvi izdaji Premikov iz leta 1992 zapisal, da je JLA nadzorovala več kot 70 odstotkov formacijske ter dodatne oborožitve in opreme TO (str. 48). Poveljnik slovenske TO, generalpodpolkovnik Ivan Hočevar, odgovoren za odvzem orožja (podpisu ukaza se je sicer izognil, podpisal ga je načelnik republiškega štaba za TO generalmajor Drago Ožbolt), je v pogovorih s Kučanom in na sejah slovenskega predsedstva govoril o 60 odstotkih orožja, ki je last JLA, 40 odstotkov pa naj bi bilo »sivega orožja« (kot ga je imenoval), ki so ga nabavile in imele v lasti občine in delovne organizacije.

Prisega prve generacije slovenskih vojakov na Igu 2. junija 1991: Janez Slapar, načelnik republiškega štaba TO, Milan Kučan, predsednik RS, Janez Janša, obrambni minister in Igor Bavčar, notranji minister

Prisega prve generacije slovenskih vojakov na Igu 2. junija 1991: Janez Slapar, načelnik republiškega štaba TO, Milan Kučan, predsednik RS, Janez Janša, obrambni minister in Igor Bavčar, notranji minister
© Diego A. Gomez

Ukaz naj bi bil izvršen v petih dneh, vojska je orožje odvzemala dva dni. Občine, ki so prišle na vrsto prvi dan, so ga večinoma izročile, čeprav ne vse, potem so se nekateri občinski poveljniki začeli upirati na lastno pest. Poverjeniki za ljudsko obrambo po pokrajinah so bili, logično, zmedeni in prestrašeni. Orožja jim po podatkih JLA same (poročilo poveljstva 5. vojaške oblasti v Zagrebu generalštabu oboroženih sil SFRJ z dne 5. junija 1990, dokument je objavljen v zborniku Republika Hrvatska i domovinski rat, glej tudi zbornik Prikrita modra mreža) ni uspelo odvzeti v 13 občinah (od 62, op. p.) in v dveh bataljonih TO. Odvzeli so ga tudi v Kočevju, kjer je bil občinski referent za ljudsko obrambo drugi Kučanov tožnik Anton Krkovič, ki si je zato prislužil naziv kolegov »brigadir po bitki« (Matej Šurc, Prevarana Slovenija, str. 26). Pred nekaj dnevi smo na Planetu TV videli pričevanje namestnika poveljnika v občinskem štabu Darka Čopa, da Krkoviča tedaj ni bilo mogoče dobiti, prikazal se je šele 17. maja, ko so bili tovornjaki že naloženi. Ludvik Zvonar, republiški svetovalec na obrambnem ministrstvu in ena glavnih oseb v prekupčevanju z orožjem, je Krkoviču napisal: »Na žalost je tvoja občina orožje predala. Ti si bil kot načelnik občinskega upravnega organa za ljudsko obrambo – kar pomeni, da si bil del oblasti – drugi najodgovornejši, da orožja ne bi predali JLA« (Vojnozgodovinski zbornik, št. 41, Logatec, 2010, glej tudi Šurc, Prevarana Slovenija, str. 26). Seveda je mogoče brez težav najti še kakšne hujše očitke v zvezi s Krkovičevo dvomljivo vlogo v osamosvojitvi, in to ne zgolj v zvezi s sestrelitvijo helikopterja (glej npr. različne izjave in intervjuje Antona Peinkiherja, nekdanjega vodje obveščevalnega oddelka na ministrstvu za obrambo). A to ni namen tega prispevka.

Po večstrankarskih volitvah leta 1990 se je spor Slovenije z JLA intenziviral, le da se je v celoti osredinil v državnih organih, saj je ZKJ nehala obstajati.

Kučan je, kot je bilo že velikokrat zapisano in povedano, telefonsko vest o odvzemu orožja dobil z Jesenic. Po poročilu poveljnika TO občine Jesenice Bojana Šuligoja z dne 12. avgusta 1991 se je to zgodilo 16. maja ob pol enajstih. Obvestil ga je predsednik občinskega izvršnega sveta, ki je pred tem govoril tudi z upokojenim politikom Stanetom Dolancem. Skoraj sočasno mu je telefoniral predsednik občinskega izvršnega sveta iz Slovenj Gradca. Takoj je začel iskati Hočevarja, a ga ni bilo v Ljubljani. Oglasil se mu je popoldne in na vprašanje, kaj se dogaja, odgovoril, da se trofejno orožje, orožje še iz druge svetovne vojne, zamenjuje za sodobnejše. Kučan mu je verjel. Naslednji dan, 17. maja, so začela prihajati obvestila iz občin, da ne gre za zamenjavo, ampak za odvzem orožja. Znova je klical generala Hočevarja in ta mu je v pogovoru pod težo navedenih informacij v navzočnosti svetovalca Bojana Ušeničnika le priznal, da ima ukaz, da orožje iz skladišč TO premesti v skladišča, ki jih varuje JLA. Ko ga je Kučan vprašal, zakaj mu ni tega povedal že prejšnji dan, je po dolgem omahovanju priznal, da ima iz Beograda tudi ukaz, naj o tem ne obvesti slovenskega političnega vrha.

Za isti dan (17. maja) je bila načrtovana seja predsedstva. Udeležili so se je tudi Lojze Peterle predsednik vlade, ki je tega dne začela delovati, pa France Bučar in Janez Drnovšek (magnetogram 4. seje P RS, 17. 5. 1990, ARS, arhiv predsednika RS, glej tudi Božo Repe, Jutri je nov dan, str. 236–246). Osrednja tema ni bila odvzem orožja, o katerem je Kučan še zbiral podatke, ampak širše in nevarnejše ozadje. Drnovšek je na seji povedal, da je zvezno predsedstvo informacijo z oceno razmer v Sloveniji in predlogi na zahtevo zveznega sekretariata za ljudsko obrambo obravnavalo že marca. Ker pa ji je sam na položaju predsednika nasprotoval, prav tako Marković, se je seja končala brez sklepov, mnenje pa bi moral dati še ZIS. Pojasnil je, da je svet za varstvo ustavne ureditve, ki ga je vodil Borisav Jović, ocene o razmerah v Sloveniji, kakršne sem navedel, sprejel že večkrat. Kučan je napovedal, da prihaja težko obdobje za Slovenijo, vendar ne težje, kot je bilo. A obstaja vzvod, ki ga lahko federacija aktivira, in to je vojska, je opozoril. Dovolj je, »da za dva dni, posledice pa so lahko grozljive«.

Slovensko predsedstvo je v sporočilu za javnost v zvezi s predlaganimi ukrepi vojaškega vrha izjavilo, da je predsedstvo SFRJ oceno o tako pomembnih vprašanjih sprejelo brez poprejšnjega posveta z republikami in da ukrepi, ki jih zahteva, spominjajo na način in metode urejanja odnosov v Jugoslaviji, o katerih je v slovenskem predsedstvu veljalo prepričanje, da so stvar preteklosti. V nadaljevanju je poudarilo, da ni utemeljene podlage za ocene predsedstva SFRJ, da Slovenija resno spodkopava ustavno ureditev SFRJ in krši veljavne zvezne zakone, in za sprejetje ukrepov, s katerimi naj bi varovali integriteto in celovitost države. Sporočilo je, da Slovenija teh ocen ne sprejema, kajti ustavne spremembe je sprejemala po zakoniti poti, to je potrdilo tudi ustavno sodišče; v Sloveniji so bile izpeljane demokratične volitve, ti procesi pa vodijo k ureditvi razmer, torej k nasprotju tistega, o čemer govori predsedstvo SFRJ; svoj odnos do prihodnje ureditve Jugoslavije bo določila v novi ustavi, glede katere se bodo njeni državljani opredelili z demokratičnim izražanjem volje na referendumu, in to bo za organe RS obvezujoče. Predsedstvo je zavrnilo vse ocene in napovedi ukrepov, ki bi posegali v suverenost Slovenije in njeno ustavno ureditev, in obljubilo, da bo zoper take poskuse uporabilo vsa legalna sredstva, skupščini RS pa predlagalo, naj se do ocen predsedstva SFRJ opredeli še pred razpravo v zvezni skupščini.

Milan Kučan in Janez Janša v skupščini RS septembra 1990

Milan Kučan in Janez Janša v skupščini RS septembra 1990
© Tone Stojko

Naslednji dan, 18. maja, je Kučan sklical novo sejo predsedstva, na njej pa sta bila tudi Ivan Hočevar in Janez Janša. Namenjena je bila izključno obravnavi odvzema orožja. Hočevar je zanikal, da bi šlo za razorožitev TO, trdil je, da gre zgolj za premeščanje orožja v varnejše objekte, spornega povelja iz Beograda pa ni hotel pokazati. Zahteval je, da se mu zaupa, da v povelju ni nič takega, kar bi krnilo suverenost Republike Slovenije. Predsedstvo je nasprotno presodilo, da je odvzemanje orožja povzročilo nepopravljivo politično škodo, da ne gre za rutinski ukrep, ki se izvaja povsod po Jugoslaviji, sklenilo je, da bo ostro protestiralo pri zveznem predsedstvu, ter sprejelo sklep, da je treba orožje pustiti na dotedanjih lokacijah, izvršni svet pa bo zagotovil sredstva za morebitno boljše varovanje (celoten zapisnik glej Božo Repe, Viri o demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije, II. del: Slovenci in federacija, str. 310–311). Predsedstvo je šifrirani ukaz o ustavitvi premeščanja pokrajinskim in občinskim štabom poslalo 18. maja popoldne. Odločitev glede na opisane pritiske iz federacije ni bila lahka, šlo je za deljene pristojnosti v pogosto nejasni jugoslovanski ureditvi (kar je bilo sicer večinoma v prid Sloveniji). Predsedstvo je bilo v dvomu, ali to sme storiti, saj bi lahko v težak položaj spravilo neposredno odgovorne ljudi, pri čemer tudi ni bilo jasno, kakšne utegnejo biti posledice njihovega ravnanja po navodilih predsedstva, še posebej, če ne bi šlo brez incidentov ali celo žrtev. Zato je tudi sklenilo, da prevzame vso odgovornost za ravnanje poveljnikov občinskih in teritorialnih obramb. Tveganje se je izplačalo. Celo Janša je, seveda v nekem drugem času, zapisal, da se je predsedstvo z ukazom za ustavitev akcije, s katerim je legaliziralo ravnanje poveljnikov, ki so se odvzemu uprli, uveljavilo kot dejanski poveljnik slovenskih oboroženih sil (Premiki, str. 50). Kučan je istega dne, to je 18. maja, tudi poklical Jovića in zahteval pojasnilo. Povedal mu je, da se ljudje odvzemu orožja upirajo in da je mogoče, da bodo pri tem žrtve. Dogovorila sta se za sestanek v ponedeljek, 21. maja. Na sestanku v Beogradu so nato sodelovali Kučan, Drnovšek, Jović in Kadijević. Kučan je terjal natančne podatke o akciji in vračilo izročenega orožja, češ da bo Slovenija sama zagotovila ustrezno varovanje skladišč; zahteval je tudi zamenjavo poveljnika TO Slovenije. Kadijević je zatrdil, da gre za rutinski ukrep, ki velja za vso državo, saj je orožje povsod slabo varovano. Predsedstvo SFRJ o tem ni odločalo, češ da je varovanje orožja odgovornost oboroženih sil.

Kučanovi dvomi o zakonitosti ukaza in ravnanju vojske brez formalne vednosti predsedstva SFRJ so armadni vrh prisilili, da ukrepe upravičuje pred zveznim predsedstvom in pred javnostjo.

Kučanovi dvomi o zakonitosti ukaza in ravnanju vojske brez formalne vednosti predsedstva SFRJ so armadni vrh potisnili v defenzivo in prisilili, da ukrepe upravičuje pred zveznim predsedstvom in pred javnostjo. To je bila Kučanova že preizkušena metoda, s katero je od leta 1987 v spopadih na sestankih najvišjih zveznih organov blažil politične napade JLA in preprečeval uvedbo izrednih razmer. Prav v tistem trenutku je bilo to še posebej pomembno, saj nihče drug v novi slovenski oblasti ni poznal mehanizma delovanja Jugoslavije, nekdanje nekritično opozicijsko jurišništvo brez odgovornosti pa je bilo tedaj in dolgo po Demosovem prevzemu oblasti še vedno glavno vodilo politike. Zaradi taktičnega Kučanovega ravnanja je bil nato tudi Borisav Jović v nastopnem govoru, ki ga je imel pred jugoslovansko skupščino 28. maja 1990, ko je postal predsednik predsedstva SFRJ, precej bolj zadržan. Stvari je posplošil in izrecno poudaril, da predsedstvo ne bo uvedlo izrednih razmer in da priznava volitve v Sloveniji ter na Hrvaškem. Znova je napovedal sprejetje zakona o odcepitvi.

Odvzem orožja TO je bil predmet nesoglasij s federacijo še več naslednjih mesecev. Slovensko predsedstvo je, potem ko je bila na seji zveznega predsedstva 11. julija zavrnjena njegova zahteva po odstavitvi Ivana Hočevarja, predlagalo spremembo slovenske ustave: slovensko predsedstvo naj bi odtlej sámo razreševalo in imenovalo poveljnika TO. Po sprejetju ustavnih dopolnil 28. septembra 1990, s katerimi je bila pristojnost nad TO v miru in izrednih razmerah prenesena na republiško predsedstvo, so Hočevarja tudi razrešili. Zvezno predsedstvo je v nasprotju s slovenskimi sklepi na seji 2. oktobra sprejelo sklep, da bo vodenje in poveljevanje TO Slovenije prevzelo poveljstvo 5. vojaškega območja iz Zagreba, za uresničitev sklepa pa bosta poskrbela ZSLO in JLA. Slovensko predsedstvo sklepa ni upoštevalo in ga je poslalo v presojo zveznemu ustavnemu sodišču.

Slovenska skupščina je za ugotovitev posledic odvzema orožja TO imenovala skupino delegatov, ki naj bi ovrednotila odgovornost poveljnika TO, posameznih občinskih poveljnikov in državnega predsedstva za očitani mu zapozneli odziv. Prva razprava je bila že 14. julija, o ukrepih predsedstva je poročal član predsedstva dr. Dušan Plut. Med drugim je opozoril, da je datum 15. maj kot dan, ko naj bi začeli premeščati orožje, napačen. Jasno je povedal, da razprava o odgovornosti ni v interesu Slovenije. Zaploskali so njegovi napovedi, da bo dal pobudo za ustanovitev mirovnega inštituta, kar naj bi bil »eden izmed prvih korakov k demilitarizaciji Slovenije, k Sloveniji brez bajonetov in pušk« (glej Rosvita Pesek, Skupščinski koraki k samostojni državi, str. 17–18). Večinsko Demosova skupščina je v kasnejših razpravah ugotovila, da zaradi neurejenih odnosov med predsedstvoma RS in SFRJ, zveznim sekretariatom za ljudsko obrambo in poveljnikom TO odgovornosti republiškega predsedstva ni mogoče oceniti. Glavno odgovornost so pripisali tedanjemu poveljniku TO Ivanu Hočevarju.

Poglejmo še širšo sliko. V času opisanega dogajanja Slovenija razen splošne, v vse povojne jugoslovanske ustave zapisane pravice do samoodločbe skupaj s pravico do odcepitve ni imela nobene ustavne in pravne podlage za osamosvojitev. Bila je del jugoslovanskega pravnega reda. Ni imela jasnega koncepta, kakšno samostojnost želi doseči in kako: konfederacijo, ki jo je začela drugim ponujati šele nekaj mesecev kasneje, ali odcepitev, ki jo je ponujal Jović in s katero bi iz Jugoslavije odšli goli in bosi in brez najmanjše možnosti za mednarodno priznanje in jamstva za meje. Zvezni premier Ante Marković je imel gospodarsko in politično podporo, v bistvu mandat Evropske skupnosti in svetovnih sil, da Jugoslavijo obdrži skupaj. Če bi bilo treba tudi z omejeno uporabo sile, kot se je izkazalo leto kasneje. Slovenija je veljala za drugo Kosovo, kjer so bile izredne razmere uvedene dobro leto prej. JLA je že nekaj let prežala na vsak napačni korak slovenske politike, ki bi ji zagotovil kritje za uvedbo izrednih razmer. Nezaupanje med starimi in novimi silami v Sloveniji je bilo strahovito, še nekaj mesecev je trajalo, da je bil (tudi ob Kučanovem vztrajnem prizadevanju) sprejet konsenz o plebiscitu.

Slovenija jo je zaradi več razlogov iz razpada Jugoslavije odnesla srečno. Vojaški dejavnik je bil pomemben, a ob političnih in diplomatskih najmanj. Če bi se vojna stopnjevala, bi bila nemočna (to je priznal tudi Janša, ko ga je v razpravi o sprejetju brionske deklaracije ob zid pritisnil France Bučar (glej magnetogram 53. seje P RS, 8. 7. 1991, Božo Repe, Viri o demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije, III. del: Osamosvojitev in mednarodno priznanje, str. 173). Slovenija ni bila neodvisna država, ki bi jo napadla druga država, kot se skuša prikazati danes. Tudi njena vojska ni bila na novo ustanovljena z manevrsko strukturo za narodno zaščito, ki so jo sestavljali izbranci iz TO in policije in se je tajno vzpostavljala od maja do oktobra 1990. (Vse do septembra so jo prikrivali pred Kučanom, dokler nekaterim sodelujočim tega ni bilo dovolj in so zahtevali, da se o tem obvesti, saj je bil vrhovni poveljnik.) Forma mentis, ki izhaja iz enega dela manevrske strukture, je nazadnje pripeljala do tega, da si je Janša specialno brigado Moris pod Krkovičevim poveljstvom omislil kot nekakšno zasebno pretorijansko gardo. Slovenska vojska je bila TO, ki se je iz dela oboroženih sil SFRJ postopoma preoblikovala v zgolj slovensko oboroženo formacijo. In se nato, skupaj z milico, v desetdnevnih spopadih majhne intenzivnosti (po mednarodnem pravu je šlo za državljansko vojno) postavila po robu nacionalno mešani armadi, v kateri so bili še vedno tudi Slovenci. Tedanji predsednik predsedstva seveda ni edini, ki je prispeval k temu, da za slovensko osamosvojitev ni bilo potrebnih na tisoče žrtev. Tu so še župani, poveljniki TO, ki so se upirali nesmiselnim ukazom o napadih na vojašnice ali helikopterje s predvidljivimi strahovitimi povračilnimi ukrepi JLA, nekateri slovenski častniki v JLA … In če Kučan ob odvzemu orožja TO ne bi ravnal tako, kot je (nekaj ur, pa tudi dan gor ali dol!), bi bilo sanj o slovenski državi konec, še preden so bile sploh oblikovane v konkreten načrt.

Kar pa zadeva domnevno usodni vojaški vidik odvzema orožja: demantira ga že to, da so kmalu za tem, septembra 1990, sedanji Kučanovi tožniki sami začeli razoroževati TO. Ob Krkovičevem sodelovanju so Hrvatom iz oborožitve TO prodali prvo obilno pošiljko orožja, tudi dva protiletalska topova (Šurc, Prevarana Slovenija, str. 39).

Je pa predsedstvo tedaj res naredilo svojo največjo politično napako. Na Janeza Janšo je septembra 1990, izhajajoč iz zaupanja in brez mehanizmov nadzora, preneslo »določene zadeve vodenja v teritorialni obrambi« (Odlok št. 830-01-16/90, Uradni list RS, št. 35, 5. oktober 1990). Zato danes za 14 let upokojenim Kučanom tekajo novinarji in zahtevajo, naj odgovori na očitke o »veleizdaji«. Vojni dobičkarji pa, kot je zapisala Manca Košir ob izidu knjige Prikrivanje (ene od številnih o prodaji in preprodaji orožja), »niso za zapahi, temveč z dvignjeno glavo pridigajo o vrednotah osamosvojitvene vojne, o narodnih izdajalcih in poštenosti, ki da je danes v Sloveniji ni«.

Že dolgo ne gre za Janšo in od njega odvisno politično in medijsko falango. Janša demonizacijo Kučana res izvaja po istem vzorcu od časa, ko so se leta 1993 začele zahteve po preiskavi trgovine z orožjem in je kot protiudarec »odkril« orožje na mariborskem letališču, in ko je postajala očitna njegova neustavna uporaba brigade Moris in vojaških obveščevalnih sil v civilni sferi. Pred tem je leta 1994 svaril Kučan v pogovoru s poslancem Borutom Pahorjem, rekoč, da domovinsko pravico »dobiva načelo 'kdor ni z nami, je proti nam', še bolj določno, 'kdor ni z mano, je proti nam'. Je torej sovražnik, in za premagovanje sovražnika so dovoljena vsa sredstva. Ne samo tista, ki jih pozna demokracija, torej argumenti, protiargumenti, ampak vse tisto, kar z demokracijo nima nobene zveze. To je najprej diskvalifikacija in potem likvidacija, če je potrebno, tudi fizična.« Potem se je zgodila Depala vas. Izjavo je Janša obrnil, kot da to počne Kučan. To je bilo mogoče zato, ker je del medijev in javnosti že tedaj nekritično glorificirali Janšo kot junaka osamosvojitve. In zato, ker Borut Pahor o tem oportunistično, kljub Kučanovim prošnjam, nikoli ni hotel spregovoriti, sedanji varuh gledalčevih pravic in urednik na tedaj še edini televiziji Lado Ambrožič pa je posnetek spravil v svojo pisarno in RTV ga v celoti ni predvajala vse do Kučanove upokojitve. Pa še tedaj zgolj zato, ker je imel svoj posnetek tudi Kučanov urad (posnetek RTV je namreč skrivnostno izginil iz Ambrožičeve pisarne in se je v arhivu RTV pojavil šele leta 2013).

Temelj vseh manipulacij z zgodovino so njena dekontekstualizacija, izbris zgodovinskih okoliščin, v katerih se je konkretni dogodek zgodil, zamenjevanje vzrokov in posledic in uveljavljanje kasnejših spoznanj za nazaj.

Kakšno prihodnost ima lahko država, v kateri nihče od predsednika republike – ki v imenu sprevržene »enotnosti« kar naprej, tokrat z delitvami zaprašenih medalj, načrtno meša laž in resnico – do glavnih medijev o nekem dogodku izpred 26 let ni zmožen povedati niti tistega, kar se pričakuje od povprečne študentske seminarske naloge?

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev

  • Ludvik Zvonar

    Mazanje zgodovine

    V Mladini z dne 27.5.2016 je bil objavljen prispevek dr. Boža Repeta »Mazanje zgodovine«. Na četrti strani prispevka piše: »Ludvik Zvonar, republiški svetovalec na Ministrstvu za obrambo, ena glavnih oseb v prekupčevanju z orožjem, je Krkoviču napisal...«. Več