MLADINA Trgovina

Vincijev selfie

Od Babice do najboljših treh minut v zgodovini slovenskega filma.

© Uroš Abram

Pred petindvajsetimi leti je Vinci Vogue Anžlovar zrežiral komedijo Babica gre na jug. Posnel jo je z japonskim denarjem, ki sta ga s snemalcem Petrom Bratušo dvignila v neki celovški banki. Babica, danes kult, je bila prvi film samostojne Slovenije. Prvi hit samostojne Slovenije. In prvi mit samostojne Slovenije. David, glavni junak tega road movieja, sicer Vincijev alter ego (“Kdo pa je to – slovenski Dustin Hoffman,” je renčal Boštjan Hladnik, ko je gledal Bojana Emeršiča), nekje vmes omeni, da je “poln nekih talentov,” toda manjka mu prav talent, ki je Vincija naredil in odnaredil – talent za pritegovanje pozornosti. Talent za slavo.

Vinci je na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja prodajal Tribuno, študentski časopis. Ko sem nekega jutra prišel na uredništvo Tribune, sem ga zagledal – spal je na mizi, pod glavo pa je imel paket Tribune. Vse izvode Tribune je prinesel nazaj. Niti enega ni prodal, in to v času, ko je bila Tribuna – zaradi stalnih zaplemb in “ustavitev tiska” – vedno razprodana v nekaj urah. Kaj se je zgodilo, zakaj jih nisi prodal, sem ga vprašal. Nič, obtičal je pri neki punci, sredi noči pa se je iz vojske nepričakovano vrnil njen fant in rutinsko dahnil: “Izgini!” Fant se je mirno slekel in zlezel k svoji punci, Vinci pa je izginil – in prespal na Tribuni.

Ko mi je pripovedoval to zgodbo, sem imel občutek, da mi citira kak film, ki ga je videl prejšnji večer (v Peckinpahovem vesternu Pat Garrett in Billy the Kid, tedanjem kinotečnem hitu, je natanko tak prizor, če smo že ravno pri tem), toda ne: takšna je bila Ljubljana v osemdesetih. Easy-going. Ljudje se niso pobijali za prazen nič, ampak so delili, če naj uporabim ta izraz. In ker ni bilo fovšije, je bilo za vse dovolj.

A po drugi strani: to zgodbo mi je verjetno pripovedoval zato, da bi jo nekoč – magari čez dolga leta, magari tu in zdaj – povedal. Drugim je kakopak pripovedoval druge zgodbe, ki jih bodo lahko nekoč pripovedali. Vnaprej je sestavljal svojo biografijo. Biografijo slavnega. Vse, kar je počel, je počel za biografijo. In počel je velike traparije (“Obnašal sem se, kot da vse vem in znam in da imam polna jajca sveta”), toda nič hudega – v biografiji slavnega vse traparije na koncu izgledajo kot signali, kot potrditve, da je bil že od začetka na pravi poti, kot prerokbe, ki so izpolnjevale same sebe.

Je mogoče, da je že takrat mislil na vse to? Je mogoče, da se je že tedaj – kot prodajalec Tribune – videl slavnega? Absolutno. Takrat je že spremenil svoje ime. Resda ni bil še Vinci Vogue, toda bil je že Vinci. In ko človek enkrat spremeni svoje ime, pomeni, da hoče biti slaven. Ko ga spremeni dvakrat, pomeni, da hoče postati brend. Še toliko bolj, če Vinciju doda še Vogue. Vogue? Ljudi so bolela ušesa, toda Vinci je ciljal njihove oči. Ko je sredi osemdesetih sestavil bend Marcus 5 in začel peti, je bil itak bolj slika kot glas. Poplesaval je po odru – ves ekstravaganten, flambojanten, šminkast, kostumski, plastičen, teatraličen, vizualen, dizajnerski, neoromantičen, vesoljski, bowiejevski. Space oddity. Postpunkerski dandy. Blitz Kid. Nihče ni prišel poslušat glasbe – vsi so prišli gledat Vincija. Lahko bi ga inhalirali. Včasih je odra zmanjkalo – in padel je v luknjo.

“Ljubim jutranji vonj po napalmu,” v Coppolovi Apokalipsi zdaj dahne polkovnik Kilgore, ki je ustvaril vietnamsko vojno, da bi njegova pompozna, čezmerna, prenapihnjena osebnost dobila oder. Tudi Vinci je potreboval oder, na katerem bi lahko divjal. Kot divji, agresivni, nepredvidljivi boksar Jake La Motta, ki v Scorsesejevem Pobesnelem biku pravi: “Dajte mi oder, na katerem bom lahko divjal.”

© Jane Štravs

In Vinci je dobil oder. Leta 1987 je igral v Kozoletovem Usodnem telefonu, reimaginaciji De Palmovega trilerja Strel ni bil izbrisan. Oder je bil premajhen. Za kazen: ker je malo prej zavrnil glavno vlogo v Slakovih Hudodelcih. Toda ko se je Slovenija osamosvojila, ga ne bi več potešilo niti to, da bi igral v De Palmovem filmu, zato je začel režirati. Nova, samostojna, otročja Slovenija je bila kot ukrojena za nekoga, ki jo bo prelevil v svoj oder – Vinci se je takoj javil. Ni bil izvoljen, toda zasenčil je vse politike.

Najprej je posnel Babico, v kateri je pokazal, kako zelo se je Slovenija – ta njegov oder – po osamosvojitvi povečala: potovanje od Ljubljane do Portoroža je po novem trajalo dva dni. Ali natančneje: od Ljubljane do Portoroža je bilo po novem tako daleč, da je bilo treba eno noč nujno nekje prespati, recimo ob Podpeškem jezeru. Potem je leta 1993 posnel film Oko za oko, alias Gypsy Eyes, alias Cigankine oči, alias C.I.A. Trackdown, alias Pick Pocket, bolj ali manj “rimejk” Weirove Priče, a vse prepričal, da gre za holivudski film, ki ga Cannes že nestrpno pričakuje. In Sharon Stone tudi. Če bi dali Vinciju za ta film Oskarja, bi na podelitvi itak najprej protestiral, ker so druge sploh nominirali.

Vedno je bil proti, toda na svoj unikaten način. In vedno je bil poln lucidnih idej, premis, konceptov in patentov. Recimo: patentiral je “povečevalca penisa”. Vsaj tako je rekel. Morda ga ni. Zanesljivo pa je patentiral eliksir za povečevanje odra – in slave. In če povečevanje odra ni šlo zlepa, je šlo zgrda. Bil je maj in v Cannesu sem srečal pokojno Vesno Marinčič, ki mi je zaupno šepnila: “Vinci Vogue Anžlovar je pretepel ministra za kulturo Sergeja Peljhana!” Šit: Vinciju je počil film! Toda kot se je izkazalo, sem si ta obračun na Cankarjevi 5 predstavljal preveč filmsko. Vinci mi je potem več kot enkrat pojasnil, da ni šlo za kake močne klofute, ampak le za simbolno gesto. Minister, ki ga je menda premier Janez Drnovšek na sejah vlade najraje prekinil že kar sredi prvega stavka, jo je odnesel precej bolje – in precej manj filmsko – kot igralec Brane Šturbej, ki mu je Vinci nekaj let kasneje – v povsem filmskem miljeju, na portoroškem Festivalu slovenskega filma, med filmarji (v “silobranu”, kot je rekel na sodišču) – zlomil čeljust. Oko za oko.

Toda film Oko za oko, ki so ga v nekaj letih prodali v 54 držav in ki naj bi ga odpeljal v Hollywood (via Cannes), ga je ustavil. Odra je zmanjkalo. Padel je v luknjo. “Osem let se že bodem z državo in inštitucijami, pa se ne premakne. Ignorirajo me. Kot da me ni,” mi je rekel ob vznožju novega milenija. Poker, brutalni, mračni, cinični, kafkovski razčefuk, ki ga je posnel leta 2001, je lahko zato le izgubil. Scenarij je napisal šest let prej, ko je za RTV Slo režiral Nikar, serijo o prometnih nesrečah, polno mrtvih, ubitih, iznakaženih, zmletih ljudi. Snemanje Pokra se je tako vleklo, da je zamenjal pet punc. “V času, ko sem delal ta film, sem izgubil vse, tudi tri stanovanja in motor.” Vzeli so mu ga sponzorji – ker filma ni dokončal v roku. “V roku pa ga nisem dokončal zato, ker ni bilo denarja.” Upnikov je bilo morje. “Rubijo mi avto, rubijo mi račune. Vmes sem delal celo samomor!”

Toda Slovencem je obljubil: “Če boste šli gledat Poker, bo moj naslednji film komedija. Če pa ga ne boste šli gledat, bo moj naslednji film še bolj morbiden.” Niso ga šli gledat. Njegov naslednji film je bil Vampir z Gorjancev (2008). Morbiden, a vampirski. Kar pomeni, da Vinci vsaj vere v svojo nesmrtnost še ni izgubil.

Vmes je snemal videospote, včasih za Plestenjaka, včasih pa obupano – za kakega pojočega picerista iz BTC-ja. Ko je začelo odra zmanjkovati, je prešaltal na oglase za Mobitel, ki so izgledali bolje kot Poker (z revizijo Tornatorejeve Malene vred), in Našo malo kliniko, ki je izgledala slabše kot Poker. Največji slovenski zvezdnik je zlagoma izgledal le še kot človek, ki mora plačati račune.

“Če bi vedel, kako se naredi hit, potem bi delal same hite,” mi je rekel nekaj let kasneje. “Z Babico mi je morda preprosto uspelo, morda pa sem si izbral dobre sodelavce, ki so mi naredili film. Zdaj sem dvakrat udaril mimo, zato res nimam pojma.“ Vsekakor, filma Oko za oko in Poker sta pogorela. “Kritiki in publika so ju sovražili!” Zato se je umaknil. “Ker ste mi vsi povedali, da ne znam delat filmov, sem jih nehal delat. In skoraj gotovo jih ne bom več delal. Vsi ste mi rekli, da je to kurac. Vseeno pa sem toliko inteligenten, da ne bi več delal kurca. Brez smisla se je zaletavat z glavo v steno.” Pri Višnji gori je začel raje rediti koze. “Burske pasme, saj veš – kot burska vojna. Zelo uživam. To je sistemska reč – tako kot klofuta ministru za kulturo. Mene so kritiki tepli po senci.” Satir je postal fatalist. Ekshibicionist je postal menih. Govoril je kot František Čap, režiser Vesne, ki je na koncu, ko mu je zmanjkalo filma, redil kokoši. To ostane od rdeče preproge.

Selfie brez retuše

Vinci je vedno že vnaprej ponorel, ker je vedel, da bom zatajil, da je Tarantino le njegov imitator. Ne, Vinci si ni izmislil Tarantina – si je pa izmislil selfie. Zato ne preseneča, da je zdaj, 25 let po neodvisni Babici, posnel neodvisni Selfie brez retuše, remiks samokritike, samoočiščenja, odiseje, tripa, resničnostnega šova in ultimativnega selfieja, ki bi ga moral nujno deliti z vami.

Takšnih uvodnih treh minut namreč zlepa ne boste videli – vsaj ne v zgodovini slovenskega filma. Vinci najprej pove, da je Vinci, potem pa navrže svoj prvi spomin: “Oče je mamo vrgel skozi steklena vrata, tako da je bila vsa porezana.” “Mož me je zlorabljal,” doda njegova mama – v angleščini. Potem je oče mamo odpeljal v bolnišnico: “Tomažek si je naredil ovsene kosmiče in pridno počakal.” Potem Vinci pove, da je mama leta 1968 postala miss Slovenije, a so ji naslov vzeli, ker je bila že poročena, in da je igrala v filmu Karpa Godine Piknik v nedeljo. “Spoznala je nekega češkega režiserja, s katerim sta odšla v Ameriko.” Mama pove, da je morala oditi, ker so ji otroka pravzaprav vzeli. “Tomažka so dali v rejo,” doda Vinci. V rejo – babici in dedku. “Dedek je bil še kar v redu, babica pa je bila psihopat.” Tomažek je pogosto klečal na razstreseni koruzi v kotu. Včasih je šel klečat kar sam, da bi se vnaprej samokaznoval, a jih je potem kljub temu še enkrat fasal. “Vem, da je moj sin trpel,” pravi mama. Ja, v angleščini. “Tomažek si je naredil sendvič s posebno, vzel sadni sok Pingo ter odkorakal v Ameriko.” Nekega moškega, ki ga je srečal, je vprašal, če ve, kje se gre v Ameriko. Ja, je rekel moški in ga odpeljal na policijsko postajo. “Poklicali so njegovega očeta, ki ga je potem pretepel že kar v avtu.” Oče se je ponovno poročil in vzel Tomažka k sebi. “Šel sem z dežja pod kap. Očeta je vzgajala moja babica, tako da je potem to vzgojo uporabljal tudi na meni.” Za mamo pa so mu rekli, da je mrtva. Pri telovadbi je pogosto manjkal. “Sram ga je bilo podplutb – po rokah in celem telesu.” Toda pri sedemnajstih mu je prekipelo, ko je mačeha vanj vrgla pepelnik. “Odšel je. Nihče ga ni pogrešal, nihče ga ni iskal.”

Vse to se zgodi v prvih treh minutah. In te prve tri minute so ultrakinetični stakato, perfektna filmska kapsula, osupljivi avtobiografski précis, silovita zgostitev žvižgačevega adrenalina, telegrafski brain-splatter. To, kar vidite in slišite, le potrdi, da je bil sam Vinci vedno boljši film od filmov, ki jih je snemal. Njegovo življenje je bilo bolj filmsko od njegovih filmov. Njegovo življenje je bilo strukturirano kot film. Klicalo je film. Še več: njegovo življenje bi lahko odrešil le film. In tu je bil Vincijev problem – njegovi filmi niso mogli tekmovati z njim.

Po tistih treh minutah besedo prevzamejo ljudje, ki ga dobro poznajo in ki so delali z njim. “Najbolj samoljuben človek na svetu, ni večjega,” pravi marketingar Jernej Repovž. “Težko je o njem govorit, ker je težak človek, ali če naj obrnem, lahko je o njem govorit, ker je težak človek,” pravi igralec Bojan Emeršič. “Z Anžlovarjem je vedno križ, nikoli ne veš, kaj bo naredil,” pravi odvetnik Lado Hribar. “Imel je frizuro, ki je šla vsem na živce, še posebej meni, ki bi ga najraje skloftal,” pravi Jonas. “Vinci je nekdo, ki ga imaš neizmerno rad, a že v naslednjem trenutku naredi vse, da bi ga zasovražil – pravi prijatelj,” doda Peter Bratuša.

© Uroš Abram

Vinci – prvi zvezdnik nove, neodvisne in samostojne Slovenije, ki njegove neodvisnosti in samostojnosti ni nikoli požrla, ahabski fabulist, izgubljen v mivki zgodovine, izzivalec, vrtoglav kot čas, flâneur, ki je hotel biti en vogue, ironist, utopist, saboter, natakar, virus, trač, reklama zase, mučenik neresničnosti, romantični nihilist, hazarder, “ki je vedno vse izgubil v prvi minuti” (Jonas), odblesk izgubljenih stvari, benjaminovski angel zgodovine, karizmatični trik popa, lucidna digresija, razsvetljena motnja, dialektični zen, falirani agrftjevec (“glede na svojo zgodovino je svetnik,” pravi profesor Igor Koršič), “zmešana energija”, “moški, zaradi katerega sem si začela briti noge” (Nataša Matjašec), režiser, ki je ljubko in seksi Claire Forlani snemal v rit, ne pa v obraz (Oko za oko), kolerik z “drugostopenjsko odgovornostjo” (Miha Hočevar), izgubljeni negativ filma, ki ga ni bilo, the Vinci, ki hoče zdaj postati da Vinci (ja, slikar) – si je vedno sam hodil po nogah in glavi. Svojo prihodnost je vedno porabil, še preden se je sploh začela. Ko je sral, se je režal, kot bi rekel njegov sin (režiser = “ko serje, se reži”), ki ga tedaj – v prvi polovici devetdesetih, ko je letel najvišje – še ni poznal. Če bi ga, bi itak delal vse, da bi pritegnil njegovo pozornost. A po drugi strani: njegovo pozornost je tako pritegnil, da se je rodil. In ni bil edini.

Vinci je bil serijski pritegovalec pozornosti. Vse je delal, da bi govorili o njem. Hotel je to. Terjal je to. Na vsem, kar je počel, je pisalo: Ukvarjajte se z mano! Gre za “borderline osebnostno motnjo,” pravi psihiater Gorazd Mrevlje. Odtod grandomanija, odtod doživljanje sebe kot centra sveta, odtod pomanjkanje empatije, občutka za druge, odtod potreba po nenehnih potrditvah, odtod nadkompenziranje tega, česar ni imel kot otrok, odtod večna nedolžnost, ko pride v konflikt z okoljem. Če tak človek ne gradi, potem ruši, pravi Mrevlje.

Še dobro, da je Vinci gradil – režiral, ustvarjal. Tako je vsaj sproti rušil svoje reči, svoje kreacije, svoje gradnje, svoje odre. Joseph Schumpeter je odkril “kreativno destrukcijo”. Vinci je odkril kreativno avtodestrukcijo. Bil je kamikaze, a obenem tako velik narcis, da se ni samorazstrelil. A če ne bi gradil in če ne bi imel živega smisla za povečevanje odra, bi pozornost pritegoval le na kakšni veliki kliniki, ne pa le na Naši mali kliniki.

V Selfieju brez retuše vsi govorijo o njem. Vsi se ukvarjajo z njim. Le z njim. Le kamero jim je dal – in film se je snemal sam. Vinci je klical film. Ne brez razloga: Vinci je film. Ni stvar, iz katere so sanje, temveč stvar, iz katere so nočne more. Vinci točno ve, kaj počne. In točno ve, kaj bodo rekli. Navsezadnje, v preteklosti jim je – kot meni – puščal zgodbe, kosti, citate, replike, reference, listke, sprožilce spomina nanj. Moral jih je le prižgati. Film ga je rešil. Fama je dala njegovi “mejnosti” pridih brenda.

Vinci, ki je bil selfie pred selfiejem, na koncu pravi, da je bil le intermezzo, le klovn, ki je nastopal v premorih med pomembnejšimi stvarmi, ki so se dogajale v Sloveniji. “Smisel mojega življenja je, da zapolnjujem praznine. To počnem tako dobro, da so praznine polne, jaz pa prazen.”

To, da se počuti kot človek, ki je priredil zabavo, na katero sam ni bil povabljen, pride s teritorijem, toda z njim bi se ukvarjali, pa četudi ga nikoli ne bi bilo. Vinci je spomenik temu, kar nam je bilo pomembno in kul, muzej voščenih fantazij nacije, spomin na sanjsko življenje dobe, ki je ni več.

Selfie brez retuše ima happy end, ki je brez primere v zgodovini slovenskega filma. In težko boste našli film, ki bi si happy end bolj zaslužil. 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.