Jelena Aščić

Jelena Aščić je termin za intervju prestavila petkrat. Ko smo bili prvič dogovorjeni, je začela v informativnih oddajah Televizije Slovenija razkrivati zgodbo podjetnika Primoža Smrtnika, ki je zaradi dolgov doživel živčni zlom in so mu potem diagnosticirali parkinsonovo bolezen, zaradi »zakonodajnih okvirov« pa se ne more ustrezno zdraviti. Zgodba ji je vzela ves teden, vendar intervjuja ni prestavljala samo zaradi časovne stiske, ampak ker ji, kot pravi, ukvarjanje s takimi zgodbami zasede vse misli. Jelena Aščić ima rada le tisto novinarsko delo, ki je naporno, in zgodb o ljudeh, ki izgubljajo bitko z birokracijo in sodstvom, je spoznala že toliko, da ji floskule o pravni državi zvenijo kot posmeh.

Veste, kaj ponudi spletni iskalnik, če vanj vpišete »Jelena Aščić«?

Ne, izogibam se vpisovanju svojega imena v spletne iskalnike. Verjetno je precej negativnih zapisov.

Iskalnik najprej ponudi zvezo »Jelena Aščić smeh«.

Aha, potica.

Zakaj niste mogli zadržati smeha, ko ste brali novico, da Lojze Peterle z receptom za potico sodeluje na tekmovanju Evropske ljudske stranke za najboljši recept?

Ne vem. Verjetno me je premagalo zavedanje, da v Dnevniku nenadoma berem o nekem kuharskem tekmovanju evropskih poslancev.

Filozof Boris Vezjak je vaš smeh analiziral na blogu. Zapisal je, da je Peterle s svojim receptom in poziranjem za fotografijo v kuharski opravi verjetno želel zbuditi nekaj naklonjenosti, blag nasmešek pri morebitnih volivcih. Dejansko pa je resnost tega kuharskega tekmovanja vredna posmeha.

Se strinjam. Tri minute prej sem brala o mrtvih v Iraku, potem pa o tem, kako kuhajo evropski politiki, ki naj bi v Bruslju vendarle počeli nekaj resnega.

Mogoče veste, katero mesto je zasedel Peterle?

Ne. Mi je pa poslal elektronsko pošto, da so se tudi pri njem doma krohotali.

Sodelovali so tudi navadni ljudje, tako da med prvimi tremi ni bilo evropskih poslancev. Med temi pa je Peterle zasedel četrto mesto. Njegovo potico so prehiteli puding iz čokolade in kostanja, klobasa iz zelja in krompirja ter bučna pita.

(Smeh) No, kako se človek temu ne bi smejal.

Je morda ta primer simptomatičen za nasprotje med svetom, ki se kaže v zgodbah, o katerih poročate, in vedenjem politikov?

Živimo v dveh vzporednih svetovih. Oni živijo v svetu, kjer je, če se izrazim birokratsko, zakonodajni okvir odličen, organi pregona in nadzora pa svoje delo izvrstno opravljajo. Skratka, vse je urejeno, dogajajo se le posamezni ekscesni primeri, ki jih, kot pravijo, novinarji preveč napihnemo. Potem pa je še drugi svet, kjer so zadeve še veliko hujše, kot jih lahko prikažem.

Zakaj?

Tudi zaradi nenehnih groženj s tožbami in popravki. Že ko preverjaš informacije, ti zagrozijo, da se bomo videli na sodišču. To seveda sproži avtocenzuro ali pa vsaj previdnost, da objaviš zgolj tisto, kar lahko stoodstotno dokažeš. Moramo pač zelo paziti, kaj sploh lahko povemo. Tisto, česar ne moreš nedvomno dokazati, pa je še veliko hujše.

Na primer?

Psihično nasilje, šikaniranje, razčlovečenje, poteptano dostojanstvo. Tega ne moreš prikazati v televizijskem prispevku. So pa to pogosto hujše stvari od neplačevanja in lahko pri človeku pustijo hujše posledice.

Druga zveza, ki jo ponudi spletni iskalnik, ko vpišeš »Jelena Aščić«, je »Jelena Aščić laže«. Prav tako veste, za kaj gre?

Vem.

Bi zdaj še rekli, da Janez Janša ustanavlja svojo vojsko?

Nisem rekla, da jo ustanavlja, ampak da jo snuje. Beseda snovati ima več pomenov. Vsak si jih lahko ogleda v Slovarju slovenskega knjižnega jezika. Prav tako pomen besede komentar. Oddaja Utrip ni poročilo, ampak komentar.

Hočete reči, da tisti, ki so najglasnejši glede slovenstva, slabo znajo slovensko?

Nikakor ne … Bi se pa verjetno »domoljubna« baza na družbenih omrežjih skrčila, če bi bil pogoj za sodelovanje znanje maternega jezika.

Vi, ki vam pravijo »neintegrirana migrantka«, pa ste diplomantka primerjalne književnosti. Spomnim se še enega primera. Novinarka Gordana Stojiljković je omenila, da se Janša izogiba sodiščem, ko je obtožen, kadar je tožnik, pa vedno pride. Janša je Gordano, ki je po izobrazbi slovenistka, potem označil za »opankarsko žurnalistko«.

Ta bogata metaforika je vsekakor lahko zanimiva za literarnega komparativista, ki preučuje retorične figure. Lahko pa tudi za strokovnjaka s kakšnega drugega področja.

Zakaj mislite, da je bil odziv na vaš stavek v oddaji Utrip, da »vodja opozicije snuje svojo vojsko«, tako silovit?

Pravega odgovora nimam. Vsekakor je bil ta odziv močno pretiran. Morda tudi zato, ker sem ta stavek izrekla jaz, ki sem bila že prej pogosto tarča napadov. Sicer pa je novinarsko častno razsodišče presodilo, da nisem kršila novinarskega kodeksa, in to je tisto, kar šteje.

Nestrpnost do oseb, ki prihajajo ali katerih družine prihajajo iz drugih nekdanjih jugoslovanskih republik, ni redka.

Veliko je pričevanj o tem, da se nestrpnost do različnih družbenih skupin povečuje.

Zakaj?

Verjetno je to povezano z razmerami v družbi in s hujskaško politiko, ki te razmere in nezadovoljstvo ljudi izkorišča sebi v prid. Nekateri, žal, temu nasedajo in gneva ne usmerjajo v tiste, ki so jim povzročili krivice, ampak v tiste, ki so drugačni od njih. Saj so na udaru tudi ljudje, ki prejemajo socialno podporo. Pravijo jim lenuhi, naj gredo delat. Prav tako velike družine. Kdorkoli v Sloveniji se odmika od nekega povprečja, je deležen nestrpnosti.

Leta 2011 je izšel zbornik Na poti do lastne sobe, v katerem so zbrane zgodbe žensk, ki prihajajo iz drugih nekdanjih jugoslovanskih republik. V njem je predstavljena tudi vaša zgodba in povedali ste, da se želite ukvarjati z nestrpnostjo in ohranjanjem identitete. Takrat si verjetno še niste mislili, da bi lahko bila v novinarskih prispevkih obravnavana nestrpnost do vas osebno.

Ne. Za novinarja ni dobro, da postane zgodba.

Pisatelj Goran Vojnović je ob predstavitvi zbornika pripomnil, da stereotip o »čefurkah« še ni do konca izoblikovan, da se mu še ni uspelo zasidrati v zavest.

Ali sploh še imamo nekega tipičnega »čefurja« ali »čefurko«? Danes imamo tudi slovenske najstnike, ki govorijo trdi l, in imamo otroke priseljencev, za katere bi lahko rekli, da so tipični Slovenci. Mislim, da čefur ni več oznaka za izvor, ampak za stanje duha. Sicer pa si ne želim, da me priimek opredeljuje.

Imate izbiro? Stereotipi o manjšinah so jim pač vsiljeni.

Moram priznati, da mi vprašanja o moji identiteti že rahlo presedajo. Tu sem se rodila, odrasla, to je moja domovina. Delam, plačujem davke, berem Kosovela in Jančarja, všeč so mi stare slovenske besede in narečja, hodim v hribe. Saj če ne bi poznali mojega imena in priimka, bi lahko rekli, da sem ... recimo Štajerka (smeh).

Verjetno je to povezano z razmerami v družbi in s hujskaško politiko, ki te razmere in nezadovoljstvo ljudi izkorišča sebi v prid.

Vaši starši so tu živeli že veliko pred vašim rojstvom?

Ja, mladi so prišli.

Ampak ste vseeno čutili, da se vrstniki do vas vedejo drugače kot do drugih?

Bila sem edina v razredu iz priseljenske družine. Ampak otroci ne bi vedeli, da sem drugačna od njih, če ne bi slišali odraslih, ko so govorili o Bosancih. Tako so si izoblikovali mnenje, da so priseljenci nekaj slabšega. Pa takrat smo bili Bosanci vsi, ki smo bili na -ić. So pa otroci diskriminirani med vrstniki tudi zaradi drugih okoliščin, denimo videza ali revščine.

Ena od avtoric knjige je rekla, da je za drugo generacijo priseljenk značilno, da so njihove identitete sestavljene …

Nepotrebno se mi zdi filozofirati o tem, kakšno identiteto imam. Verjetno jo zaznamujejo starši, osebnost in še marsikaj. Ne izogibam se tej temi, ampak preprosto ne čutim, da je pomembno, da govorim o njej. Toliko drugih težav imamo in zdaj je toliko ljudi, ki prihajajo od drugod, da smo »Bosanci« popolnoma nepomembna tema.

Razen …

… govorim o »priseljencih«, kot so moji starši, ki so prišli pred desetletji, ko smo bili še del iste države, in so se njihovi otroci rodili tu. Mi velikih težav v resnici nimamo. Dobro, so posamezni kriki nestrpnosti, ampak ne jemljem si k srcu, če mi kdo reče neintegrirana migrantka ali še kaj hujšega. Če take stvari piše neki človek brez moči, naj si da duška. Skrb zbujajoče je, če tako retoriko uporabljajo javne osebnosti. Pa še vedno ni tak problem kot tisto, kar se dogaja delavcem, ki v zadnjih letih ali desetletjih prihajajo z območja nekdanje Jugoslavije in tudi od drugod. Ti delavci so v resnično slabem položaju in na vsakem koraku doživljajo diskriminacijo.

To pa je rasizem, ki ga nad njimi izvaja država in se ljudem veliko bolj pozna?

Ja. Tuji delavci so prek delovnih dovoljenj oziroma »zakonodajnega okvira« vezani na delodajalca in so tako rekoč njegovi sužnji. Poleg tega ne poznajo jezika, zakonodaje, nimajo socialne mreže, ne vedo, kam se obrniti za pomoč. Razmere postajajo čedalje bolj nevzdržne tudi za slovenske delavce.

Za Sobotno prilogo Dela ste povedali, da vam očitajo, da poročate samo o bosanskih delavcih. Odgovorili ste, da se slovenski delavci, ko bi se morali izpostaviti, umaknejo.

To se mi pogosto dogaja. Piše mi zelo veliko ljudi, ko pa se je treba izpostaviti, si premislijo, tudi če jim povem, da jim bomo zakrili obraz in spremenili glas. Ne želijo se izpostavljati niti, ko je podjetje v stečaju. Rečejo mi, kaj si bodo pa sosedje mislili. Naj si mislijo, kar hočejo, saj vendar niste vi kriminalci! Delavci so žrtve, ampak se vseeno skrivajo. Tisti, ki so jim to povzročili, pa hodijo naokoli kot gospodje.

Zakaj mislite, da je tako? Ker migrantski delavci, ki se obrnejo na vas, nimajo več kaj izgubiti?

Verjetno. Trpijo in trpijo, potem pa jim poči film. Takrat povedo in se tudi zjokajo, celo pred kamero. Pokažejo čustva, pokažejo, da jih je prizadelo, kar se jim je zgodilo.

Seveda poročate tudi o slovenskih delavcih. Termin za ta intervju ste prestavili petkrat, ker sva se dogovarjala v tednu, ko ste razkrivali primer ogoljufanega podjetnika Primoža Smrtnika, ki je zaradi finančnih težav dobil živčni zlom in potem parkinsonovo bolezen, zaradi birokratske togosti pa se ne more ustrezno zdraviti.

Upam, da se bo opogumil še kdo. Po tistih prispevkih in oddaji Tarča mi je pisalo ogromno ljudi. Neki podjetnik mi je pisal, da bo napravil samomor. Moram priznati, da v takih primerih ne vem točno, kaj bi bilo najbolje storiti. Naj obvestim center za socialno delo, koga drugega? Pravi, naj ne povem nikomur. Morda bi novinarji potrebovali izobraževanje, kako ravnati, ko izvemo, da so ljudje v hudih stiskah. Ampak verjetno to niti ni tako pomembno kot to, da so ljudje očitno popolnoma izgubili zaupanje v institucije. Namesto centra za socialno delo pokličejo novinarja oziroma medij.

Dr. Metoda Dodič Fikfak s Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa je povedala, da so tudi raziskovalcem, ki so delali ankete z nekdanjimi delavkami in delavci Mure, ti zaupali, da razmišljajo o samomoru. Suicidologinja ji je potem razložila, da ljudem v stiski pomaga, če to komu povedo.

Ravno prejšnji teden sem se po telefonu pogovarjala z nekim podjetnikom, ki mi je rekel, da sem prva po ne vem koliko letih, ki mu je prisluhnila. Ampak to ni to. Tudi za gospoda Smrtnika veliko ljudi nakazuje denar, a to ne more biti rešitev problema. Tako je rekel tudi sam. Treba bi bilo spremeniti celoten sistem. Saj zelo očitno deluje v korist peščice ljudi, za večino pa veljajo pravila, kakor jih razlagajo posamezni uradniki.

To misel sprožajo številni vaši prispevki. Se je kaj spremenilo?

Ne.

Se vas zaradi tega loteva obup?

Ne, sem večni optimist. Pogosto naletim na zid, ampak še vedno upam, da so spremembe mogoče.

Kakšen zid?

Zid sprenevedanja in laži, da so storili vse, kar je v njihovi moči, ali pa da to ni njihova pristojnost. Ti odgovori postajajo že tako predvidljivi, da se sprašujem, kakšen smisel sploh ima, da še pošiljam vprašanja pristojnim institucijam.

Rekli ste, da ne želite filozofirati o tem, kako drugačni ste bili, ker ste potomka priseljencev, a od sošolcev v srednji šoli ste se razlikovali tudi po tem, da ste delali na televiziji. Kako je preživljati adolescenco kot televizijski obraz?

Bila sem napovedovalka programa in te napovedi so bile v glavnem na sporedu dopoldan, tako da me sošolci niso pogosto videli na televiziji. Profesorji pa so pokazali zelo veliko razumevanja.

Ste pogosto manjkali?

Ne, nisem. Snemanje je bilo enkrat na teden in delala sem tudi za konec tedna.

Prav tako nenavadna je zgodba, kako ste prišli v informativni program RTV.

Napovedovala sem nekaj let, potem pa so napovedovanje programa opustili in delo sem nadaljevala na različnih komercialnih radijskih postajah. Potem sem na Pop TV eno leto vodila televizijske igre na srečo, ampak tisti prisiljeni smeh in vse, kar še sodi k takim oddajam, ni bilo zame. Enkrat sem gledala poročila na Televiziji Slovenija in sem si zamislila, da bi bila voditeljica Dnevnika. Takrat nisem vedela, kaj točno je novinarstvo. Mislila sem, da bom prišla, se usedla, me bodo našminkali in bom nekaj brala. Ko sem začela delati v uredništvu, sem videla, da je čisto drugače. No, po tistih poročilih sem poklicala urednika Vlada Krejača, ki je bil podpisan v odjavni špici, in mu rekla, da bi bila rada voditeljica. Začel se je gromoglasno smejati.

Ob vašem prepričevanju, da ste boljši od drugih?

Ker mi je rekel, da so ravno takrat sprejeli 30 ljudi na avdicijo, sem mu odvrnila, ali kje piše, da nisem boljša od vseh njih. Povedal mi je, da me je povabil prav zato, da vidi, kdo je za tem predrznim glasom. Dejansko sem od vseh tistih do danes ostala samo še jaz.

Ste si sprva predstavljali, da boste tudi novinarka?

Moja kariera je šla svojo pot, nič nisem načrtovala. Najprej sem videla, da to delo ni samo to, da te našminkajo, se usedeš in bereš. Dali so me na položaj mlajšega dežurnega, kjer si deklica za vse. Od takrat sem postopoma napredovala. Počasi sem začela delati prispevke za Vaš kraj in Dnevnik, postala sem voditeljica jutranjih poročil. Prav je, da greš po vseh stopničkah.

Leta 2010 ste za dokumentarec o migrantskih delavcih Gradimo suženjstvo dobili viktorja, nagrado društva novinarjev in nagrado RTV. Ste se že prej ukvarjali s to temo?

Pogosto sem poročala o ljudeh z roba, kot so narkomani in bolniki z aidsom. Tudi o migrantskih delavcih sem naredila nekaj prispevkov, ampak se z njihovimi težavami do dokumentarca nisem ukvarjala tako sistematično. Do takrat sem bila še nekako med tistimi mlajšimi novinarkami, ki nimajo svojega področja, ampak delajo vse. A tudi poročanje z vaških prireditev je zelo koristno, da se naučiš delati reportaže.

Še pretresljivejši je vaš dokumentarec o spolnih zlorabah otrok Ne povej nikomur. Kako težko ga je bilo delati?

Izjemno. Če bi vedela, kako bo, nisem prepričana, da bi se ga lotila. Zgodbe o bosanskih delavcih so tragične, ampak vseeno smo se na snemanju nasmejali, ker imajo pač tak pogled na življenje in povejo tudi kakšen vic. V tem drugem dokumentarcu pa so tako strašne zgodbe … Nekaj drugega je, ko to gledaš na televiziji, kot kadar se pogovarjaš s človekom, ki je te stvari preživljal. Nikoli ne morem nehati preprosto razmišljati o službi, ko odidem domov, saj ta muka preide nate ...

Nepotrebno se mi zdi filozofirati o tem, kakšno identiteto imam. Toliko drugih težav imamo, da smo "Bosanci" popolnoma nepomembna tema.

Dokumentarec je že gledati težko. Izpovedi otrok in njihove risbe …

Nisem hotela biti senzacionalistična. Izogibala sem se podrobnostim o tem, kako se zloraba dogaja. Moj namen je bil prikazati, kako same so žrtve, in upam, da mi je uspelo. Najprej so vsi bližnji do njih nezaupljivi, potem pa vstopijo v naš zabetonirani sistem, ki tudi tu deluje bolj v korist storilca kot žrtve.

Enega od obsojencev, ki je trdil, da ni kriminalec, ste v pogovoru prepričali, da je nazadnje dejal, da vendarle je kriminalec.

Ja, ampak se ni premislil glede teže svojih dejanj. Ko sem mu rekla: »Ampak vi ste otrokom napravili veliko škodo,« je odvrnil: »Saj jih nisem ubil.« Razumel je, da je kriminalec, ker je obsojen za kaznivo dejanje, ampak še vedno ni dojel, kako hudo je to, kar je naredil.

Tudi to je verjetno pogosto v zgodbah, o katerih poročate.

Ko pokličem kršitelja delavskih pravic, je najpogostejši odziv, da me njegovo podjetje nič ne briga. Povem mu, da nas seveda briga, če krši zakon. Potem reče, da se vidimo na sodišču.

So vas že kdaj tožili?

Ne, je pa zelo veliko zahtevkov za popravke. To je zaradi tega … Ne vem, kakšen pridevnik naj sploh uporabim za ta medijski zakon, ki omogoča, da nekdo zahteva popravek oziroma prikaz nasprotnih dejstev, čeprav smo nedvomno dokazali resničnost zgodbe. Tudi če pokažem dokument s podpisom, se lahko oglasi, da nič ni res, in to moramo objaviti. Novinar seveda postane previden, ker ne ve, kako bo na koncu. On ima denar, da lahko plača odvetnike, jaz pa ne. In vemo, kako ta naš sistem deluje.

Tukaj je ključna podpora medija.

Saj imamo pravno službo, a tudi ob dobri pravni pomoči je težko. Kolegico Vanjo Kovač, ki dela za oddajo Tednik, je tožil delodajalec, za katerega je razkrila, da je delavcem kratil pravice. Bila je oproščena, a že zdaj jo je to stalo dve leti energije in živcev, negotovost pa še traja, ker se bo delodajalec verjetno pritožil. To je strašen pritisk. Naše sodstvo sploh ne gleda več vsebine, ampak bolj postopek. V Sloveniji vlada birokracija. Imamo ogromen, strašen birokratski aparat. In vemo, da bolj ko je država totalitarna, bolj je zbirokratizirana.

Primer Primoža Smrtnika se zdi jasen dokaz.

To vidim že dlje. Tudi če pride 20 delavcev na zavod za zaposlovanje in za istega delodajalca povedo, da krši zakonodajo, da jim ni dal plač, regresa, da morajo delati po 14 ur na dan, ga zavod ne bo dal na črno listo delodajalcev, ker ni pravnomočne odločbe inšpektorata za delo. Delavci gredo lahko na inšpektorat, ta opravi nadzor, ugotovi kršitve in izda odločbo, ampak delodajalec lahko zahteva sodno varstvo in potem zadeva stoji nekaj let. Ni ga na nobeni listi, zavod mu preprosto še naprej izdaja dovoljenja za zaposlovanje tujcev.

Slišite kritike tudi zaradi razkrivanja zgodb o kršitvah delavskih pravic?

Saj niso vsi delodajalci tako slabi, mi rečejo, čeprav nisem nikoli trdila, da so. Potem mi predlagajo, naj naredim prispevek o kakšnem dobrem delodajalcu. Saj nisem predstavnica za odnose z javnostmi, da bi gradila javne podobe podjetij. Smisel novinarstva je, da kažemo tisto, kar je slabo, z upanjem, da se bo popravilo.

Je zaradi tega nujno, da novinarstvo sproža močne odzive, kakršnih ste pogosto deležni?

Novinarstvo mora biti več kot snemanje in objavljanje izjav ljudi na pomembnih položajih. Zapoved objektivnosti je seveda nujna, čeprav noben človek ne more biti stoodstotno objektiven. Tudi novinarji smo ljudje, nismo roboti. Ne moremo izklopiti svojih nazorov in čustev. Ja, o vsakem dogajanju lahko poročamo tako, da posnamemo izjave za in proti in jih samo povežemo s spremnim tekstom. To je politično korektno, vendar je vprašanje, ali je to novinarstvo.

Kaj predlagate namesto objektivnosti?

Ne namesto objektivnosti, ta je vsekakor pomembna, a včasih je treba zavzeti tudi stališče.

Je tako delo zahtevnejše?

Seveda. Zahtevnejše je zaradi pritiskov in ker moraš, če želiš o nečem imeti mnenje, to temo dobro spoznati. Veliko laže je iti na tiskovno konferenco zavoda za zaposlovanje, kjer govorijo, koliko se je zmanjšala brezposelnost, in to posneti, ne da bi se vprašal, kaj drugega še kažejo podatki. Da kažejo tudi razmnoževanje prekarnih zaposlitev, da se ljudje odpovedujejo iskanju zaposlitve, pa tudi brisanje brezposelnih iz evidenc. Novinarji prehitro pograbimo informacije, s katerimi nam postrežejo. In potem se nekritično objavlja, kolikšen strošek pomenijo boleznine, da imajo delavci previsoke plače, da so premalo produktivni. Potreben bi bil večji premislek o tem, zakaj je neka informacija prišla do novinarjev in v katerem zaprtem krogu je bila sprejeta kaka odločitev, ki nam jo potem vsilijo kakor edino pravilno, mi pa jo pograbimo in širimo naprej kot dogmo.

Na primer?

Politiki in uradniki se seveda pogosteje kot z delavci družijo z direktorji agencij za posredovanje dela. Je sploh treba reči, komu v korist bo potem pisana zakonodaja? Zato morajo obstajati vzvodi, prek katerih lahko vsak vpliva na odločitve, in mediji morajo biti eden od teh vzvodov. A za to potrebujejo tudi pozorno in kritično občinstvo. Veste, kdaj me mine optimizem? Ko berem medije in spletna omrežja in vidim, koliko pozornosti ljudje namenjajo resničnostnim šovom. Takrat pomislim, da si mogoče zaslužimo, kar imamo. Če toliko časa razpravljamo samo o tem, potem res ne vem, kaj lahko pričakujem.

So posamezni kriki nestrpnosti, ampak ne jemljem si k srcu, če mi kdo reče neintegrirana migrantka ali še kaj hujšega. Če take stvari piše neki človek brez moči, naj si da duška.

Morda se to zgodi ravno zato, ker ljudje čutijo, da je politika stvar majhnega in zaprtega kroga. Za tiste zunaj te skupine pa je kot resničnostni šov, le slabša kakor pravi resničnostni šovi.

Ampak novinarstvo se ne sme sprijazniti z vlogo, ki mu je dodeljena v tem. Mora biti kritično.

Novinarji lahko pozivamo, naj ljudje politiko vzamejo resno, vendar ali jih s tem ne vodimo v razočaranje? Morda je bolje kot politiko spremljati resničnostne šove, saj se vsaj ne pretvarjajo, da so kaj več.

Ne vem, kakšna bi lahko bila rešitev, a upam, da se bodo ljudje zbudili in videli, da je prepiranje med »levimi« in »desnimi« popolnoma prazno. Ljudje v resnici nismo razdeljeni na leve in desne, ampak na majhno elito in čedalje večjo množico brezpravne raje.

Rekli ste, da je naša država naklonjena nasilnežem vseh vrst.

Zdi se, da ne le naš sistem, ampak tudi družba goji nenavadno naklonjenost do nasilnežev. Nekdo, ki je drugega ogoljufal, okradel, prevaral, poškodoval, je spoštovan, njegova žrtev pa zaničevana. Tožilci kazensko ovadbo zaradi neizplačevanja plač ali prispevkov pogosto zavržejo, češ da ne prepoznajo naklepa. Zdrava kmečka pamet nam pove, da je nekdo, ki delavcu ni izplačal plače ali prispevkov za opravljeno delo, ta denar delavcu pravzaprav ukradel in bi moral biti preganjan zaradi kaznivega dejanja kraje. A prav na račun neizplačanih prispevkov so si nekateri, tudi v državnih podjetjih, prisvojili milijone evrov in še nihče ni odgovarjal zaradi tega. Ob tem vse floskule o pravni državi izzvenijo kot posmeh pravni državi.

Birokracija pa je nasilna na drugačen način.

V Sloveniji imajo veliko prednost ljudje z močjo ter znanjem o delovanju birokracije. In tisti, ki nimajo vesti. Vest je samo ovira. Po nekem naravnem zakonu si bo močnejši seveda izboril, kar si lahko, ampak prav zato imamo zakone in tako imenovano pravno državo, ki naj bi to urejala. Vendar pri nas prevladuje mentaliteta povzdigovanja nasilnežev in škodljivcev, namesto da bi jih izločili iz družbe. Pri tem ne mislim na kurje tatove, ampak na gospode s kravatami. Morali bi odločno reči: tega »gospoda« ne želimo v naši družbi, ker je škodljivec.

Za Sobotno prilogo ste rekli tudi, da je beseda proletariat postala žaljivka. Menite, da je to povezano, torej naklonjenost nasilništvu in zaničevanje proletariata?

Morda. Verjetno žaljivke spravljajo v obtok ravno tisti, ki izvajajo, nameravajo izvajati ali zagovarjajo nasilen način bogatenja. Videli so, kako je lahko delovna sila izvor bogastva in da bolj ko jo izkoriščaš, donosnejša je. Če se zavzemaš za delavske pravice, pa si označen za jugonostalgika, socialista, komunista ...

Tudi to vam pravijo?

Tudi.

Pa ste?

Sem Bosanka. (Smeh)