Jakob Finci

Jakob Finci, predsednik Judovske skupnosti v Bosni in Hercegovini, je doma znan kot politik, v mednarodni skupnosti pa tudi kot diplomat. Ko sva uvodoma ugotovila, da je v naših krajih »nekoliko manj znan«, je to hudomušno pospremil z judovskim pregovorom: »O Bog, prosim te, da bi bil zdrav, bogat in neznan!« Kakor da bi hotel povedati, da štejejo otipljivejše stvari, javna prepoznavnost pa je sama po sebi precenjena. Je tipičen Sarajevčan, pripadnik sarajevske raje, žlahtnega kroga meščanov, predstavnik samosvojega spoja avtohtonega bosanskega duha in tamkajšnjega judovstva, ki je nastajal skozi številne rodove.

Gospod Finci, na svet ste prišli v nenavadnih in nič kaj prijaznih okoliščinah zlasti za ljudstvo, ki mu pripadate.

Da, rodil sem se leta 1943 v judovskem delu italijanskega taborišča na Rabu, kamor so bili deportirani moji starši. Ker v razdejani Evropi nismo imeli kam, v ZDA ni bilo mogoče priti, države Izraela pa še ni bilo, smo se po osvoboditvi vrnili domov v Sarajevo. K temu je zagotovo pripomoglo tudi domožje, ki je globoko vtisnjeno v kolektivno zavest Judov in nas spremlja kot kronična bolezen ter vleče tja, od koder smo bili pregnani. Tukaj sem odrasel, študiral, se poklicno uveljavil, si ustvaril družino in preživel zadnjo vojno. Medtem sem Sarajevo zapustil za daljši čas le enkrat, ko sem bil veleposlanik Bosne in Hercegovine v Švici.