MLADINA Trgovina

Urša Marn  |  foto: Uroš Abram

1. 7. 2016  |  Družba

Stanko Kristl

Arhitekt

Stanko Kristl pripada najvplivnejši skupini arhitektov slovenske moderne. Generacija študentov prof. Edvarda Ravnikarja, ki se je izoblikovala v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, je s svojimi deli pustila izrazit pečat, ki še danes pomembno zaznamuje slovensko arhitekturo. Bil je redni profesor na ljubljanski fakulteti za arhitekturo, poučeval pa je tudi na oddelku za krajinsko arhitekturo biotehniške fakultete. Izvedenih je več kot šestdeset njegovih arhitekturnih in urbanističnih projektov, od katerih so mnogi avtorsko in spomeniško zaščiteni ter nagrajeni, na primer stanovanjski objekt za asistente ljubljanske univerze na Prijateljevi ulici v Ljubljani, soseska atrijskih hiš na Borsetovi ulici v Ljubljani, osnovna šola Franceta Prešerna v Kranju, vrtec Mladi rod na Črtomirovi ulici v Ljubljani in diagnostično-terapevtski in servisni objekti ljubljanskega Kliničnega centra. Vsake naloge se je lotil tako, da jo je najprej do obisti preštudiral – pa naj je šlo za projektiranje vrtcev, šol, bolnišnic ali stanovanjskih blokov. Pri 94 letih še vedno projektira.

Soseska atrijskih hiš na Borsetovi ulici v Trnovem, kjer živite, je eden vaših prvih projektov. Zgrajena je bila leta 1965. To so bile prve atrijske hiše v tedanji Jugoslaviji.

Drži. Prva atrijska hiša je bila zgrajena v tridesetih letih prejšnjega stoletja v Nemčiji. Ni bila dobro sprejeta. Šlo je za realizacijo arhitektov iz šole Bauhaus. Ta šola, ustanovljena v nemškem mestu Weimar, je bila pred začetkom druge svetovne vojne na udaru nacistov in ti so jo kmalu tudi ukinili. Profesorji so se odselili v ZDA in zasedli predavateljska mesta na tamkajšnjih univerzah. Hitler je ravnim streham nasprotoval, zahteval je, da se gradijo objekti z značilnimi nemškimi ošiljenimi dvokapnicami, pa čeprav tak tip strehe za stavbe s širšim razponom, na primer za tovarne, ni primeren. Atrijske hiše so se pozneje sicer gradile tudi z dvokapnicami, ker pa sam izhajam iz Prlekije, mi je panonska hiša s svojo horizontalno linijo bolj pri srcu. Sprva sem nameraval zgraditi le hišo zase, a so na ljubljanskem urbanističnem uradu zahtevali, da izdelam predlog zazidave ožjega območja. Pogoj je bil, da najdem tudi investitorje. Tako sem predvidel sosesko petih atrijskih hiš v obliki črke L z intimnim vrtom in pripadajočo garažo. Med materiali sem se odločil za beton, opeko, les in steklo. Ko sem imel projekt pripravljen, sem začel iskati investitorje. Na pogovor jih je prišlo kar nekaj, a so se večinoma ustrašili, da bo gradnja predraga. Atrijska hiša je resda dražja od vrstne, vendar pa je kakovost bivanja v njej neprimerno višja. Danes hiše na Borsetovi dosegajo kar visoke cene. Mlajši arhitekti mi večkrat rečejo, da bi tu z veseljem živeli.

To me ne preseneča, saj hiše tudi po petdesetih letih delujejo sodobno. Kako pa ste preprečili, da se na močvirnatih barjanskih tleh ne bi pogrezale?

Ker je bil teren nasut zaradi izkopa gline, ki so jo potrebovale opekarne v soseščini, sem zaradi nevarnosti radona objekte dvignil na betonske stebričke. Na strehi pa sem predvidel vmesno prezračevalno plast, nekakšen pločevinast dežnik z dodatno izolacijo, ki hiše poleti varuje pred pregrevanjem, pozimi pa pred zamakanjem.

Kako gledate na to sosesko danes, kot njen dolgoletni uporabnik? Če bi jo projektirali ponovno, ali bi kaj spremenili zato, da bi bilo bivanje še udobnejše?

Dnevno sobo in spalnice bi naredil za pol metra ali za meter večje. Ob gradnji za večjo kvadraturo nisem imel denarja. Toda čeprav so hiše po obsegu skromne, še ustrezajo sodobnemu načinu življenja.

V neposredni bližini atrijskih hiš je Kondominij, sodoben večstanovanjski objekt, zgrajen po načrtih Sadar + Vuga arhitektov. Vam je všeč takšna škatlasta arhitektura?

Oh, ne. Tak objekt sploh ne sodi v to okolje. Mimogrede, verjetno ne veste, da sem študiral devet let.

Danes je to že skoraj povprečje ...

No, vse izpite sem opravil v štirih letih, ni pa mi bilo do tega, da bi kar takoj diplomiral. Ko sem to povedal prof. Ravnikarju, mi je rekel: »Pa saj ti ni treba.« Da sem se lahko preživljal, mi je dal v delo različne projekte, udeleževal sem se tudi natečajev za stanovanjske soseske, pa natečajev za plakate in celo natečaja za lonce za Emo Celje. Moj predlog lonca s pokrovko je dobil prvo nagrado, a ga niso proizvajali, ker še niso imeli ustrezne tehnologije. Mi je pa nagrajeni projekt čez nekaj let prinesel nov posel – projektiranje hiše za tehničnega direktorja Emo Celje. Pozneje sem projektiral še hišo za njegovega sina, pa hišo za njegovo hčer in hišo za njegovo vnukinjo, nazadnje pa še nagrobnik zanj.

Imamo zelo neumno zakonodajo, saj ta investitorju daje pravico, da arhitekta, ki mu dela "težave", preprosto 'povozi' in objekt zgradi po svoje.

Diplomirali ste pri prof. Edvardu Ravnikarju in bili nato še pet let njegov asistent, tako da sta v celoti sodelovala kar štirinajst let. Kakšna osebnost je bil?

Bil je izvrsten učitelj arhitekture, značajsko pa mogoče malo preveč samosvoj. Ko sem bil še študent, je njegov tedanji asistent, izvrsten arhitekt, v delo dobil projektiranje fakultete za strojništvo na Aškerčevi cesti. Prof. Ravnikarju je šlo to strašansko v nos. Rekel mu je: »Arhitekt za projektiranje fakultet sem jaz!«

Delo arhitekta je pogosto psihično, pa tudi fizično naporno. Vi pa pri 94 letih še vedno projektirate in celo hodite na gradbišča. Pripravili ste tudi idejno zasnovo širitve diagnostično-terapevtskega in servisnega objekta UKC, v katerem je urgenca.

Res še vedno projektiram. Eden mojih zadnjih projektov je hiša za nečaka v bližini Ljutomera, tam si je kupil večjo posest. Gospodarsko poslopje je predelal v konjušnico, propadlo hišo pa podrl in zdaj gradi novo.

Projektirate na računalniku ali prostoročno, kot se je to počelo nekoč?

Še vedno vse rišem na roko. Samo dokumentacijo za pridobitev gradbenega dovoljenja mi na računalniku izdela biro Api arhitekti. Ker se na nečakovo parcelo pride pod kotom 16 stopinj, sem ta kot obdržal v tlorisni zasnovi, za 'nagrado' pa sem bil prisiljen izdelati vse obrtniške detajle. In ker sem natančen, sem za to porabil res veliko časa.

Čisto v slogu arhitekta Savina Severja, ki se je z detajlom okna na stavbi Astre za Bežigradom ukvarjal pol leta. Je ob današnjem tempu sploh še realno, da bi si arhitekt vzel več mesecev za razmišljanje o enem samem detajlu?

Seveda ni realno. Danes je industrija tista, ki narekuje tempo projektiranja. Imamo zelo neumno zakonodajo, saj ta investitorju daje pravico, da arhitekta, ki mu dela »težave«, preprosto 'povozi' in objekt zgradi po svoje.

Otroštvo ste preživeli v Ljutomeru. V kakšni družini ste odraščali?

Oče je bil davčni uslužbenec, mama pa gospodinja. Bilo nas je šest otrok. Že deset let raziskujem družinsko deblo, da bi ugotovil, od kod prihajata obe veji družine. Brskal sem po arhivu mariborske škofije za Kristli in Serci. Kristlom sem sledil vse do leta 1650. Prišli so iz Admonta, večinoma so bili zdravniki in ranocelniki ter različni obrtniki. Ker se niso ukvarjali s kmetijstvom, niso bili vezani na zemljo in so se lahko svobodno gibali. Selili so se s trebuhom za kruhom. Prav tako Serci.

Zakaj odločitev za študij arhitekture?

Kot otrok sem z vrstniki pogosto hodil k mizarjem in zlagal lesene kocke. Ali pa smo v bližnjem glinokopu kopali pod koreninami in gradili skrivališča. Ko sem končal štiri razrede osnovne šole, mi je umrl oče. V gimnazijo v Mursko Soboto nisem mogel, ker nismo imeli denarja za plačilo stanovanja. Tako sem eno leto hodil v meščansko šolo v Ljutomeru, naslednje leto pa sem se vendarle vpisal v gimnazijo, ker sem dobil prostor v novem salezijanskem dijaškem domu. V osnovni šoli sem se branju knjig bolj ali manj izogibal, rajši sem se igral s fračo. Nagnjenje za arhitekturo sem pokazal šele v gimnaziji, ko sem iz dolgčasa začel izdelovati zložljive oltarčke. Po koncu gimnazije nisem smel na fakulteto, dobil sem zeleno osebno izkaznico, leta 1943 pa sem bil prisilno mobiliziran v nemško vojsko. Nekaj časa smo bili na vojaških pripravah v Franciji, od tam pa so nas poslali na rusko fronto v bližino Smolenska, kjer me je ranila tankovska granata. Ostal sem brez leve roke, desna pa je bila močno poškodovana. V improvizirani bolnišnici so mi sprva nameravali odrezati obe. Na srečo sem se tik pred posegom zbudil in jih prosil, naj skušajo rešiti vsaj eno. Rekli so mi: »Premakni prste na desni roki, da vidimo, če je še uporabna.« Uspelo mi je premakniti palec in tako je desna roka ostala. Če bi mi odrezali obe, ne bi mogel postati arhitekt.

Pri sodobni slovenski arhitekturni produkciji me moti, da je vse tako racionalno in škatlasto.

Očitno vam je bil poklic arhitekta usojen.

Moj nečak, ki je po poklicu psihiater, pravi, da je to 'kizmet'. Dve leti sem se selil iz ene v drugo vojaško bolnišnico, od Borisova, Varšave do Gradca. V Gradcu sem šel na fakulteto vprašat profesorja, ali z eno roko lahko postanem arhitekt. On pa mi je rekel: »Arhitektura ni v rokah, je v glavi.« Zaupal mi, da je tudi njegov asistent brez ene roke, a da ga to ne ovira pri delu, ker ima kakovostno protezo. Poslal me je na test, da bi ugotovil, ali sem iz pravega testa za arhitekta, in ker sem test uspešno opravil, mi je ponudil, da mi napiše priporočilo za protezo. Pisal je zdravniku specialistu, naj me operira, ker da gre za človekoljubno dejanje.

Klinični center v Ljubljani je bil v sedemdestih letih prejšnjega stoletja zgrajen kot največji bolnišnični kompleks v nekdanji Jugoslaviji in je s svojo zasnovo pomenil prelomnico v takratni bolnišnični arhitekturi. Na fotografiji vhodna avla, ki jo je Kristl zasnoval tako, da bi vzbujala občutek topline in varnosti.

Klinični center v Ljubljani je bil v sedemdestih letih prejšnjega stoletja zgrajen kot največji bolnišnični kompleks v nekdanji Jugoslaviji in je s svojo zasnovo pomenil prelomnico v takratni bolnišnični arhitekturi. Na fotografiji vhodna avla, ki jo je Kristl zasnoval tako, da bi vzbujala občutek topline in varnosti.
© Joco Žnidaršič; arhiv Stanka Kristla

Ste imeli kot mobiliziranec v nemško vojsko pozneje kakšne težave?

Niso mi dovolili, da bi se vpisal na fakulteto. Tajnica fakultete mi je svetovala, naj vseeno poslušam predavanja, ker da se za prisilno mobilizirane pripravlja amnestija in da se bom lahko vpisal pozneje. Tako sem hodil na predavanja, vpisal pa sem se naslednje šolsko leto. Tri leta za tem so me vabili v partijo, a sem jih zavrnil. Pa ne zato, ker bi bil nasprotnik socializma, pač pa zato, ker nisem bil nasprotnik kapitalizma. Od nekdaj mi je blizu skandinavski model socializma.

Leta 1953 ste s Savinom Severjem in prof. Ravnikarjem sodelovali na mednarodnem natečaju za ureditev otoka Ruissalo na Finskem, kjer ste za svoj predlog prejeli tretjo nagrado. V komisiji je bil tudi legendarni finski arhitekt Alvar Aalto. Ob obisku v Aaltovem ateljeju ste se z njim dogovoril za delo v biroju, vendar mamljive ponudbe niste izkoristili. Kaj vas je zadržalo doma?

Pomanjkanje denarja. Takrat sem bil še študent.

Vrtec Mladi rod v Savskem naselju v Ljubljani je že v času gradnje vzbudil veliko pozornosti, od burnih odzivov lokalnih veljakov pa do odobravanja strokovne javnosti, tudi mednarodne. Organsko oblikovan prostor izhaja iz arhitektovega poglabljanja v psiho otroka.

Vrtec Mladi rod v Savskem naselju v Ljubljani je že v času gradnje vzbudil veliko pozornosti, od burnih odzivov lokalnih veljakov pa do odobravanja strokovne javnosti, tudi mednarodne. Organsko oblikovan prostor izhaja iz arhitektovega poglabljanja v psiho otroka.
© Janez Kališnik

Skandinavci so vas fascinirali s svojo stanovanjsko zazidavo. Blok na Prulah, namenjen asistentom ljubljanske univerze, ste zasnovali po zgledu švedskega modela bivanja ...

To sosesko sva leta 1956 projektirala s prof. Ravnikarjem, ko sem bil še njegov asistent. On je projektiral dva bloka za profesorje, jaz pa dva bloka za asistente. Zamislila sva si takšno strukturo stavbe, ki omogoča sprotno prilagoditev glede na spreminjajoče se potrebe bivanja. Ker so imeli asistenti slabe plače, sem jim želel stroške znižati tako, da sem kuhinje v celoti opremil, pa tudi spalnice so imele vgrajeno omaro. Stanovanja so bila namenjena mladim družinam z otroki, zato sem se odločil za francoska okna, ki so segala do tal, da se otroku odpira širši horizont in da že v zgodnjem obdobju dobi čim več informacij. V 50. in 60. letih smo se pri stanovanjski zazidavi zgledovali predvsem po Švedski in njenih predmestnih naseljih, pa seveda tudi po Finski in Danski. Švedi so bili pred prvo svetovno vojno zelo revni. Bogateti so začeli šele, ko so Nemcem med prvo in med drugo svetovno vojno prodajali rudo. S tem so si nabrali toliko denarja, da so si lahko privoščili množično gradnjo stanovanjskih sosesk. Fasciniralo me je, kako kompleksne so bile te soseske. Gradili so jih z vso potrebno infrastrukturo, od vrtcev, šol, sprehajalnih poti, otroških in športnih igrišč, domov za starejše pa do bolnišnic in poceni javnega prevoza. Dotedanje slovensko stanovanjsko načrtovanje se mi je zdelo v primerjavi s skandinavskim togo in nedomiselno. Bil sem mnenja, da je treba v naš prostor vnesti svežino in tipologijo odprtega tlorisa s prelivajočim se dnevnobivalnim sklopom. To sem najprej uresničil pri blokih za asistente. Moram pa dodati še nekaj. Slovenci smo se po Skandinavcih sicer zgledovali, a še premalo. Marsikatera soseska, zgrajena v letih prek zadnjo krizo, je bila izvedena brez kakršnegakoli spremljajočega programa, saj so si zasebni investitorji prizadevali le za čim višji dobiček, država pa je to prostorsko stihijo dopuščala oziroma je ni regulirala.

Socializem je bil za stanovanjsko gradnjo zelo ugoden čas. Verjetno nikoli več ne bomo zgradili toliko stanovanj, kot se jih je v šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja.

Pa veste, zakaj so se v socializmu lahko gradile velike soseske, kot so Savsko naselje, Ruski car, Nove Fužine, BS3? Zato, ker je bilo mogoče združevati večja, podržavljena zemljišča. Država je poskrbela, da je do strehe nad glavo lahko prišel vsak, od delavca za tekočim trakom do partijskih funkcionarjev. Tudi najmanjša stanovanja so bila projektirana v duhu modernega bivalnega prostora, prebivalci teh družbenih stanovanj pa so plačevali, z današnjega tržnega vidika, simbolične najemnine. Takrat skoraj ni bilo brezdomcev. Danes je drugače. Zasebne investitorje zanima samo hiter zaslužek, država pa tudi nima denarja, da bi lahko financirala gradnjo večjih stanovanjskih sosesk.

Osnovna šola Franceta Prešerna v Kranju pomeni enega od vrhuncev gradnje šolskih objektov pri nas. Kristl je šolo zasnoval na podlagi raziskav o socialnem vedenju in potrebah otrok ter tako ustvaril stimulativno in funkcionalno okolje za učenje in druženje.

Osnovna šola Franceta Prešerna v Kranju pomeni enega od vrhuncev gradnje šolskih objektov pri nas. Kristl je šolo zasnoval na podlagi raziskav o socialnem vedenju in potrebah otrok ter tako ustvaril stimulativno in funkcionalno okolje za učenje in druženje.
© Janez Kališnik

Kaj je za vas dobra arhitektura, takšna, ki lahko preživi kritiko časa?

Najboljša arhitektura je tista, ki ima tudi duhovno razsežnost. Od vseh Le Corbusierovih del mi je najbolj pri srcu kapela v Ronchampu, ker je z njeno organsko obliko segel v duhovno sfero. Po drugi strani pa mi njegov stanovanjski blok Unité d'habitation v Marseillu sploh ni blizu, ker je to le stroj za bivanje. Mislim, da smo v arhitekturi zašli, ker smo preveč poudarjali funkcionalnost in racionalni razmislek. Ne pravim, da preskok k funkcionalnosti ni bil potreben. Bil je. Prav je, da je arhitektura sledila razvoju tehnologije. Ni pa to dovolj. Ko sem bil pred leti v natečajni žiriji za izbor najboljših projektov za tri šole v Kamniku, je eden od članov žirije, sicer prejemnik Plečnikove nagrade, dejal: »Zame je funkcija dovolj.« S takšnim pogledom se ne morem strinjati. Že starorimski arhitekt Vitruvius je zapisal, da je v arhitekturi treba upoštevati tri vidike: firmitas, utilitas, venustas, se pravi trdnost, uporabnost in lepoto. Človek ni samo iz mesa, kosti in vode, je tudi duhovno bitje. To se mi zdi posebej pomembno upoštevati pri projektiranju bolnišnic, saj ima pri njih arhitektura tudi terapevtsko vlogo. Vedno me je zanimalo, kako se bo uporabnik v stavbi počutil, kako bo dojemal prostor. Ko sem projektiral ljubljanski vrtec Mladi rod, sem se zavestno izognil ortogonalnim oblikam, saj v maternici, kjer otrok prvič zaznava prostor, ni pravokotnic. Preden sem se lotil projektiranja, sem temeljito preštudiral psihologijo in fiziologijo otrok. Prebral sem kup knjig, veliko sem razpravljal z nečakom, ki je psiholog in psihiater, pa tudi s prof. Antonom Trstenjakom. Jasno mi je bilo, da tehnologija ni zmožna zagotoviti notranjega zadovoljstva, posebej ne otroškega. Vemo, da prostora ne dojemamo samo vidno, ampak z vsemi čutili. Za otroke je posebej pomembno čutilo otip. Danes se pri projektiranju vrtcev pogosto pozablja na otroško merilo. Tri- ali večmetrska višina stropa je za otroka močno pretirana in njegov občutek zavetja je ogrožen. Vrtec in šola morata biti optimistična in oblikovno vabljiva prostora. S temi vprašanji sem se veliko ukvarjal tudi zato, ker sem pri prof. Trstenjaku nameraval doktorirati iz prvinskega prostora. Žal pa mi doktorata niso odobrili, z argumentom, da ima Trstenjak doktorat iz teologije, ne pa tudi iz psihologije.

Savdska Arabija s svojim razsipavanjem denarja pri gradnji objektov mi ni blizu. Ob njihovi kričeči arhitekturi vedno pomislim na množico ljudi, ki zaradi zapravljanja bogataške elite nima kaj jesti, pomislim na otroke, ki umirajo zaradi egocentrične želje bogatih investitorjev po izstopanju.

Kaj pa sploh je prvinski prostor?

Naša podzavestna predstava prostora. To dobro poznajo kiparji, ki ne ustvarjajo iz racija, ampak spontano. Prav ta spontanost je razlog, da sem tako rad delal s študenti arhitekture. Govoril sem jim: ne projektirajte tako, da boste ustregli mojih predstavam, naredite to, kar si sami želite, naj bo ideja vaša, jaz pa jo bom potem korigiral, da bo življenjska.

Ste med študenti takoj prepoznali najbolj talentirane in ali so ti pozneje v polnosti izkoristili svoj potencial? Ste spremljali kariere svojih bivših učencev?

Talent je težko najti. Prav zato sem potem, ko sem postal profesor, predlagal, da v prvi semester vzamemo vse, ki si želijo študirati arhitekturo, ne pa zgolj tistih, ki opravijo sprejemni izpit, pa tudi če to pomeni, da bomo učitelji morali delati v izmenah. Kajti tega, kdo je talentiran, ni mogoče ugotoviti v dveh ali treh urah na sprejemnem izpitu. Poleg tega je s sprejemnimi izpiti tako: Ljubljančani, ki imajo možnost obiskovati tečaje risanja, so bili že zaradi tega v prednosti pred mladimi iz odročnejših krajev, kjer takšnih tečajev ni na voljo. Pri meni so bili študenti, ki so pri vajah dobili oceno devet ali deset, oproščeni izpita. Moje stališče je bilo: če kdo vajo naredi tako dobro, da dobi oceno deset ali devet, mu zaupam in ne potrebujem še dodatnega dokaza, da bo iz sebe nekaj naredil. Kdor je za vajo dobil oceno osem, je lahko delal referat ali izpit, tisti, ki je dobil oceno, nižjo od osem, pa je moral obvezno opravljati izpit. Če izpita ni opravil prvič, ga je morali ponavljati tolikokrat, dokler mi ni dokazal, da obvlada in da mu lahko zaupam. Želel sem, da bi se zavedali, da je za uspeh treba garati.

Nekoč je bil arhitekt zelo ugleden, čislan poklic. Kaj pa danes?

Danes naročniki bolj zaupajo mnenju gradbincev in obrtnikov kot pa mnenju arhitektov.

Veliko ste se ukvarjali z raziskovanjem arhitekture bolnišnic. To znanje ste nato vnesli v več bolnišnic.

O arhitekturi bolnišnic res nekaj vem, saj sem to področje raziskoval šestdeset let. Začel sem pravzaprav že med vojno, ko sem dve leti preživel po lazaretih. A čeprav nekaj vem, ministrstvu za zdravje ni prišlo na misel, da bi me povprašali za mnenje, ko so se odločali glede širitve urgence UKC Ljubljana. Projektiranje so zaupali majhnemu biroju z dvema arhitektoma, od katerih nobeden ni imel izkušenj s področja projektiranja bolnišnic. Zato urgenca v celoti še zelo dolgo ne bo zgrajena.

Vaš največji zalogaj je bilo projektiranje ljubljanskega kliničnega centra, saj je bila to daleč največja bolnišnica na območju Jugoslavije po drugi svetovni vojni. UKC brez večjih posegov deluje že štirideset let, kar je verjetno najboljši dokaz, da je bil vaš projekt za tiste čase zelo sodoben in da je omogočal nenehno rast.

Pri projektiranju kliničnega centra smo uporabili najsodobnejše rešitve, zato je to še danes zelo uporaben objekt. Je pa dejstvo, da tako velikega objekta ne bi zgradili tako hitro, če mi ne bi omogočili, da sem spremljal najnovejše gradnje bolnišničnih objektov po vseh svetu in situ. Sprva je bila predvidena gradnja 600-posteljne bolnišnice za potrebe Ljubljane in primestnih občin. Gradbeni odbor sem opozoril, da se do tedaj v Jugoslaviji ni zgradila še nobena bolnišnica z več kot dvesto posteljami. Poleg tega so bile do takrat vse bolnišnice pri nas grajene po zastarelem sistemu paviljonov, ki so ga druge razvite države, zlasti Francija, Anglija in Nemčija, že davno začele opuščati. Zaradi racionalnosti so gradili bolnišnice, v katerih so bile vse veje medicine združene v enem objektu. Ko so me povabili k projektiranju, sem postavil nekaj pogojev. Zahteval sem, da projektantski ekipi omogočijo dostop do strokovne literature s področja bolnišnične gradnje, povezavo s tujimi ustanovami in tujimi arhitekti, ki se ukvarjajo z gradnjo bolnišnic, pa tudi, da nam omogočijo ogled najsodobnejših tujih bolnišnic. Tako smo bili od začetka vpeti v sodelovanje z raziskovalnimi institucijami v Evropi, Kanadi in ZDA. Aktivno sem sodeloval na mednarodnih kongresih bolnišničnega združenja, kjer smo sklenili veliko osebnih poznanstev in navezali stike z najpomembnejšimi usmerjevalci bolnišnične gradnje. Eden od njih je bil Gordon Friesen, pravi ameriški revolucionar bolnišničnega snovanja. V zameno za mednarodno povezovanje je sklad za gradnjo UKC od projektantske ekipe zahteval, da delamo po deset ur na dan, tudi ob sobotah. Biro smo imeli v kleti poliklinike, kar je bila izvrstna lokacija, saj je bil v bližini bife, tako da so se zdravniki vsak dan ustavljali pri nas in nam dajali koristne nasvete. Po temeljitih študijskih pripravah smo predložili projektni predlog.

Tlorisna zasnova, ki ste jo predlagali, je spominjala na hrastov list, kar je še danes svetovna posebnost.

Bili smo ambiciozni in nismo hoteli škatle. Oblika je izhajala iz težnje po južni orientaciji čim več bolniških sob. Moram pa poudariti, da nisem avtor celotnega UKC. Naša projektantska skupina je bila namreč zaradi pomanjkanja denarja razpuščena. Čez leto ali dve je projekt nadaljeval drug projektant. Zgradili so nemški sistem osemnadstropnega posteljnega objekta, kakršnih je po svetu nekaj sto. Ker arhitekti niso vedeli, kako naprej, so razpisali natečaj za diagnostično-terapevtske in servisne objekte. Seveda se s tem niso mogli odkupiti za naš nezgrajeni objekt. Oskrbovalna enota, kot jo je predlagala naša projektantska skupina, je imela najkrajše sestrske poti, ki še danes niso nikjer presežene. V sodelovanje na natečaju sem privolil samo zato, ker so bila za menoj štiri leta in pol trdega dela in projektnih poskusov. Zdelo se mi je neumno, da bi ves trud zavrgel. Predložil sem projekt pod geslom 'Rast', saj sem izhajal iz stališča, da mora biti sodobna bolnišnica narejena tako, da lahko nenehno raste in se razvija. Žirija je mojemu projektu podelila prvo nagrado. Pa ne le to. Prvič v zgodovini domačih arhitekturnih natečajev so podelili povišano denarno nagrado, se pravi, da sem dobil dvojni znesek.

Kakšne občutke pa naj bi pri osebju, bolnikih in obiskovalcih ljubljanskega kliničnega centra vzbujala veličastna vhodna avla, ki je tudi vaše avtorsko delo?

Pred leti mi je profesor nuklearne medicine zaupal, da se vsak dan namenoma sprehodi skozi vhodno avlo UKC, čeprav je to daljša pot do njegovega delovnega mesta. Ko sem ga vprašal, zakaj, mi je rekel: »Ker imam zaradi te veličastne avle občutek, da prihajam v objekt, kjer je moje delo spoštovano in cenjeno.« To je eden najlepših komplimentov, kar jih lahko dobi arhitekt. Zakaj, mislite, sem na strop vhodne avle obesil velike 'krožnike'?

Tega pa ne vem. Zakaj?

Ker sem želel v podzavesti uporabnikov UKC vzbuditi tak občutek topline in varnosti, kot ga novorojenček čuti v maternici in nato po rojstvu, ko ga položijo na materine prsi. Stik kože s kožo ga pomirja. V arhitekturi moraš stvari samo subtilno nakazati, ne smeš biti preveč direkten.

Poglejte večstanovanjski stolp Situla v Ljubljani. To je nehumani urbanizem. Ob tako prometno križišče ne moreš umestiti stanovanj. V bližini tudi ni nobenega parka. Kam pa boš dal otroka, da se bo igral? Na balkon?

Projektirali ste tudi prvo fazo izolske splošne bolnišnice. Ta projekt vam je močno prirasel k srcu, a vas je tudi močno razočaral. Zakaj?

V ameriški strokovni reviji so prvo fazo izolske bolnišnice izpostavili kot vzorčen primer humanega bolnišničnega nagovora bolnikov, direktor izolske bolnišnice pa danes govori o zgrešeni zasnovi, pri čemer ne zna organizirati niti dela v ambulantnem traktu in so se ljudje prisiljeni gnesti na ozkih hodnikih pred ordinacijami, čakalnice pa so prazne. Pri izvedbi druge faze nisem sodeloval, ker sem imel težave z zdravjem in so mi zdravniki odsvetovali razburjanje. Primorci so to izkoristili in drugo fazo gradnje zaupali projektantki, ki tej nalogi ni bila dorasla. Kuhinjo je umestila drugam, kot je bilo prvotno predvideno, do nje je na jugu objekta speljala cesto in parkirišče, namesto zelenja. Poleg tega je bila izolska bolnišnica štirideset let brez glavnega vhoda, provizoričen vhod so naredili kar skozi ambulantno čakalnico. Moje zamisli, da bi bolnišnico z dvigalom povezali s plažo, niso uresničili, zdaj pa ni več možna. Pred začetkom gradnje so se Finci zanimali za zdravstveni turizem, pri čemer so terapije nameravali izvajati ob morju, na območju, kjer je danes izolska ladjedelnica. Ta priložnost se ni izkoristila. Klimatske naprave so sicer namestili, a šele pred kratkim, čeprav so bile predvidene že v mojem projektu.

Splošna bolnišnica v Izoli je bila zasnovana kot objekt, ki se lahko prilagaja, spreminja in raste. Kristlova avtorska prva faza je po prepričanju arhitekturne stroke sinonim za humano, kakovostno bolnišnično arhitekturo in priča o zlati dobi gradnje bolnišnic pri nas.

Splošna bolnišnica v Izoli je bila zasnovana kot objekt, ki se lahko prilagaja, spreminja in raste. Kristlova avtorska prva faza je po prepričanju arhitekturne stroke sinonim za humano, kakovostno bolnišnično arhitekturo in priča o zlati dobi gradnje bolnišnic pri nas.
© arhiv Stanka Kristla

Večino dela ste pridobili prek javnih natečajev, kar je v današnjih časih redkost. Prijavili ste 52 natečajnih projektov, 44 jih je bilo nagrajenih, od tega 14 s prvo nagrado. So bili natečaji takrat prevladujoč način pridobivanja dela ali ste bili vi izjema?

V Ljubljani nisem imel nobenega strica, tudi političnega ne, saj nisem hotel v komunistično partijo. Bilo mi je jasno, da me lahko reši samo kakovost, in tako sem se zagrizel v arhitekturo. Še kot študent sem si zastavil cilj, da bom ob vsakem novem projektu stopil korak naprej, ker sem bil prepričan, da mi samo to lahko prinese osebno rast in napredovanje v stroki. Študij sem vlekel devet let tudi zato, ker sem ves ta čas lahko sodeloval na natečajih. Z denarjem, ki sem ga dobil za nagrajene projekte, sem živel tudi po več mesecev. V arhitekturi me nikoli ni zanimalo ponavljanje ali konfekcija. Ta je sicer dobičkonosna, ne prinese pa notranjega zadovoljstva.

Je arhitektura umetnost? Arhitekt Boris Podrecca mi je nekoč dejal, da ni prava umetnost, saj umetnik lahko svojo vizijo uresniči v popolni svobodi in je dolžan tudi rušiti svet, arhitekt pa tako daleč ne more, saj v arhitekturi obstaja širša odgovornost.

To je dobro definiral. Ampak kljub temu mislim, da je arhitektura umetnost. Plečnik je na arhitekturo gledal izključno kot na umetnost. Seveda je to, kar je narisal, moralo tudi stati, toda hkrati imajo vse njegove stavbe neki vzvišen pridih. Arhitektura brez pripovedi in brez težnje, da se uporabnik v njej počuti dobrodošel, se mi ne zdi dobra. Pri sodobni slovenski arhitekturni produkciji me moti, da je vse tako racionalno in škatlasto. Moti me tudi, da se pri umeščanju objektov v prostor premalo upošteva obstoječe okolje. Poglejte večstanovanjski stolp Situla v Ljubljani. To je po mojem mnenju nehumani urbanizem. Ob tako prometno križišče ne moreš umestiti stanovanj. V bližini tudi ni nobene pametne infrastrukture, nobenega parka, še dreves ni. Kam pa boš dal otroka, da se bo igral? Na balkon? Zakaj se je na tej lokaciji dovolila gradnja večstanovanjskega objekta, postane jasno, ko pogledate, kdo so bili investitorji. Med njimi je bil tudi nekdanji glavni ljubljanski občinski urbanist.

Kateri tuji sodobni arhitekt vam je najbolj blizu?

Če govoriva o dojemanju arhitekture, bi na prvi mah odgovoril, da Zaha Hadid. Zakaj? Zato, ker menim, da je bil njen osnovni namen prostorska prvinskost. To je tisto občutenje prostorske topline, ki je vgrajena v naše nezavedno. Mogoče že iz obdobja v maternici. Savdska Arabija s svojim razsipavanjem denarja pri gradnji objektov mi ni blizu. Saj razumem, da so bogati in si lahko privoščijo zapravljanje, ampak ob njihovi kričeči arhitekturi vedno pomislim na množico ljudi, ki zaradi zapravljanja bogataške elite nima kaj jesti, pomislim na otroke, ki umirajo zaradi egocentrične želje bogatih investitorjev po izstopanju. Dobra arhitektura je tista, ki upošteva vse vidike, tudi širše družbene posledice.

Danes je pri javnih naročilih prevladujoče merilo postala najnižja cena projekta. Arhitekt prof. Miloš Florijančič je absurdnost razmer opisal takole: »Imamo javna naročila, kjer lahko dobiš najbolj banalen in s tem najslabši projekt za šolo ali bolnišnico, najbolj neveščega izvajalca, nove cevi, v katerih sta desetletja legionela in nepitna voda, streho, ki pušča že prvi dan. To je največja nesramnost naše družbe, ki kot nora zapravlja denar za investicije, ki to sploh niso.« Kdo je po vašem mnenju najbolj kriv, da so se v novi stavbi Onkološkega inštituta pojavile težave z legionelo?

V javnosti glede te stavbe kroži kup napačnih informacij. Glavni krivec za legionelo je nadzornik gradnje, to pa zato, ker je dopustil, da so se na željo zdravnikov prostori umestili drugam, kot je predvidel arhitekt. Cevi so zaprli, ostale pa so inštalacije in v mrtvih vodih je nastala legionela. Zdravnikom se je dalo preveč besede. Ampak zdravnikov ne bi krivil, saj niso strokovnjaki za gradbeništvo. Kriv je nadzornik, ker premikanja prostorov sem in tja po stavbi ni ustavil. Arhitekt v te spremembe ne bi nikoli privolil, če bi ga kdo sploh vprašal za mnenje. Gospod Zidar bi moral na gradbišče poslati nadzornika, ki ve, kaj dela.

Vas skrbi vpliv ekonomske globalizacije na arhitekturo in urbanizem?

Zelo. Ekonomska globalizacija vse bolj ogroža avtentičnost in prepoznavnost mest. Mesta v razvitem svetu si postajajo vedno bolj podobna. Vse je podrejeno interesom kapitala, to pa ogroža tudi obstoj manjših arhitekturnih birojev, ki še razmišljajo z lastno glavo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.