Perica Jerković

Perica Jerković velja za enega najboljših slovenskih stand-up komikov, pa tudi za najbolj analitičnega, saj se zdi, da o tej zvrsti ve vse. S stand-upom se ukvarja od leta 2003, soustanovil je skupino Komikaze, danes pa se lahko pohvali z dvema odlično sprejetima celovečernima stand-up predstavama: Rojen v Jugi, v kateri se med drugim ukvarja s svojo izkušnjo begunstva, in Zgodovina selfie butla, v kateri obravnava samoupodabljanje. Poleg smeha ga zanimajo še drugi odzivi, ki jih lahko izvabi iz občinstva, pa tudi druge oblike nastopov, s katerimi prestopa meje pričakovanega. Je komik, ki je na ljubljanski festival Trnfest pred leti prišel kot Jezus in ki zna imitirati Postojnsko jamo.

Celovečerni stand-up Rojen v Jugi temelji na vašem otroštvu in odraščanju, ko ste med vojno v Bosni s starši prišli v Koper. Koliko časa ste potrebovali, da je izkušnja begunstva lahko postala gradivo za stand-up?

Tako, kot ste vprašali, se sliši, kakor da sem se zelo resno lotil snovanja predstave (smeh). Pri stand-upu drugače kot pri monokomediji ne ustvarjaš gmote, ki jo boš spravil v predstavo, ampak predstavo sestavljaš iz koščkov, pet minut tu, tri minute tam, vse, kar ti pade na pamet.

Med mojimi prvimi tematskimi kosi je bila izkušnja s prihodom v Slovenijo. Marsikdo, ki gre v stand-up, začne s tistimi 20 leti, ki jih je doživel pred tem. Nekaj iz otroštva, nekaj iz družine, to je pogosto tisto prvo, kar ponudiš. Predstavo Rojen v Jugi sem naredil takrat, ko sem imel za sabo dovolj teh točk, ko sem imel za sabo že sedem let stand-up nastopov in je bilo dovolj gradiva za samostojni šov.

Kot sem prebirala v izhodiščih za predstavo, ki ste jih objavili na blogu, je vmes kar nekaj travmatičnih dogodkov, na primer, ko je granata priletela v prostor, v katerem ste otroci gledali televizijo.

Nekaj časa je potrebnega, da se lahko na ta račun začneš šaliti, seveda, ne vem pa točno, koliko. V Slovenijo sem prišel leta 1992, s stand-upom sem se začel ukvarjati leta 2003, najbrž je to že kar zadostno obdobje, da sprocesiraš vse doživeto in da se do tega ustvari čustvena distanca.

Šalil sem se na primer na račun tega, da sem cveke iz sedmega razreda popravil tako, da je med bombardiranjem izginila redovalnica – skupaj z zbornico. Ta šala je vsakič vžgala, potem pa, ko sem čez leta videl sliko svoje porušene šole, me je stisnilo. Čeprav šola ni nekaj, kar bi imeli osnovnošolci radi, in marsikdaj si želiš, da bi jo kdo zradiral, mi je bilo hudo. To je nekaj, česar številni ne razumejo pri humorju, da se lahko norčuješ iz tega. Ravno zato se lahko, ker je grozno, ker boli, ker je to proces ukvarjanja s tem.

Nekoč ste opisali, kako so se ljudje ogorčeno odzvali na vašo točko o tem, katerega raka bi raje imeli. Takrat ste zapisali, da se humor praviloma ne rojeva iz trenutkov, ko se imamo lepo, ampak ravno nasprotno.

Težko je pri ustvarjanju šal izhajati iz tega, da se imajo vsi fino in jim je prijetno. Tukaj ni veliko materiala. Tudi mama je imela raka dojke, rak je grozna stvar, ampak ravno zato je dobro izhodišče, ker seže globoko in prek humorja na to lahko gledamo iz drugega zornega kota.

Je tak humor potem lahko bolj katarzičen?

Absolutno. Če rečeš, katerega raka bi raje imeli, zaradi tega ljudje ne bodo dobili raka, vse skupaj je mišljeno kot bedarija in ja, navsezadnje kot katarza.

Danes imamo v Sloveniji nove begunke in begunce ...

New and improved! (Smeh)

Vas preseneča, da se je tudi eden od njih že poskusil s stand-upom, v katerem je opisoval izkušnjo na poti v Slovenijo?

Tega sicer nisem zasledil, ampak me ne preseneča, bolj me navdušuje. To je instantna integracija.

Zase govorite, da ste najbolje asimilirani begunec v Sloveniji.

Ja, za okus nekaterih celo preveč. Slavko Škorc, producent stand-up komedije v Mariboru, mi je nekoč rekel: zame si premalo Bosanec. Vajen je bil Bosancev Sarajlij, tega osrednjebosanskega karakterja v slogu »lako ćemo«, »boli me«, jaz pa sem iz severne Bosne, iz Dervente, tam je bolj panonska identiteta, ljudje so morda nekoliko bolj melanholični.

V predstavi Rojen v Jugi govorite, kako vam je šlo na živce, ko vam niso rekli, da ste begunec, tako kot Harrison Ford v filmu, ampak so vam govorili »izbeglice«.

Če bi rekli begunci, bi se počutil kul, če ti pa rečejo »izbeglica«, ni variante, da si kul. Zanimivo je tudi, kako je beseda migrant spremenila pomen. Če si pred petimi leti rekel migrant ali emigrant, je to imelo čisto drugačen prizvok.

Begunec se mi zdi bolj objektivna beseda, človek na begu je begunec. »Izbeglica« pa že zaradi končnice zveni kot pomanjševalnica. Že tako se počutiš majhnega, ko si v novem okolju, kjer si brez položaja v družbi, brez denarja, brez česarkoli, izraz izbeglica pa te naredi še manjšega, zveni, kot da si neka živalca s košatim repom, ki krade kokoši.

Pa je pomembno, koliko časa pustimo stvarem, da postanejo gradivo za komedijo? Ameriški komik Anthony Jeselnik na primer slovi po tem, da na dan tragedij, katastrof nemudoma začne o tem pisati šale na Twitterju. Njegov izgovor je, da žrtve takrat tako ali tako nimajo časa gledati Twitterja, ker imajo opravke.

Jaz sem bolj dobričina, pa vedno pomislim na ljudi, ki so ta trenutek zelo prizadeti, in potem se nočem šaliti na njihov račun. Tistim, ki v komediji igrajo na karto šoka, slabšalno rečemo shock jocks, da torej jahajo na šoku, to pa je, kar se mene tiče, zelo poceni mehanizem za humor, saj šokirati ni težko. Samo butneš nekaj, česar ljudje ne pričakujejo in kar se ne spodobi.

Obstajajo pa dobri in slabi shock komiki. Jeselnik, ki ga omenjate, pa Daniel Tosh sta vrhunska v tem in oba imam zelo rad. A imamo take, ki na primer udrihajo čez cerkev samo zato, ker so tako lahko »provokativni«. Imej še malo šarma zraven in naj bo zavito v tvoj slog, ne pa generični »duhovnik me je otipaval«. Povej raje, kaj si ti njemu delal in koliko ti je računal.

Podležete kdaj samocenzuri?

Na marčevskem roastu, kjer sem bil tokrat glavna tarča, je Gašper Bergant rekel, da sem tako neznan, da je edini način, da me kdo odkrije, da me vržejo v Dravo. S komičnega vidika je to super fora, ki se nanaša na nedavne utopitve mladih fantov, ampak zame je bilo v Sloveniji, kjer smo majhna skupnost, to prezgodaj. Morda narobe razmišljam, toda ko gre za tak primer, za osebo, ki je blizu, in če je minilo malo časa, se ne morem postaviti v položaj, ko mi ne bi bilo mar.

Šalil sem se na račun tega, da sem cveke iz sedmega razreda popravil tako, da je med bombardiranjem izginila redovalnica – skupaj z zbornico. Ta šala je vsakič vžgala, potem pa, ko sem čez leta videl sliko svoje porušene šole, me je stisnilo.

Potemtakem sprejemate ta vzklik iz občinstva »too soon«, torej prezgodaj je še?

Obstaja tudi »too close«, torej preblizu. Če se šališ iz tragedije, ki se je pred petimi leti zgodila v Afriki, je drugače, ne le ker je minilo pet let, ampak ker je Afrika daleč. Drava pa ni daleč. Čeprav Gašper nikakor ni žalil žrtev, ampak mene, je šlo za šalo z referenco na nekaj groznega. Izključni cilj njegove šale je bil spraviti v smeh prisotne, ampak vseeno sam avtomatsko pomislim na svojce žrtev in šalo črtam.

Se zato rasistične šale tako zlahka znajdejo v slovenskih zabavnih oddajah? Ker dojemamo vprašanje rasizma kot nekaj, kar je dovolj »daleč«?

Rasizem ni nikoli okej. Sem pa tudi sam v svojem humorju od takrat, ko sem bil star 27, 28 let, zasledil nekaj šal, ki bi jih lahko označili za rasistične, čisto zato, ker se delaš norca iz rase samo na podlagi rase. Ampak vedno je treba gledati namen, ali imaš zloben namen. Če bi bili Bosanci užaljeni za vsako stvar, kako bi sploh preživeli v Sloveniji. Obstaja politična korektnost, ki je smiselna, obstaja pa tista, ki je čez vse meje.

No, pri nas so tako najbolj sprejemljive tarče ženske in Bosanci.

Šovinizem in rasizem.

Zakaj so šale o odnosih med moškimi in ženskami tako priljubljene, nekakšna klasika v stand-upu?

Takšne šale niso same po sebi sporne, so pa do obisti raziskana tema. Če vsi govorimo samo o tem, je to brez zveze in je z vidika splošnega vpogleda na sceno slabo, ker vsi delujemo kot isti komik. Če bi vsi govorili le o seksu, odnosih, starših in tem, kaj se nam dogaja, ko smo v Mercatorju, bi bilo sporno.

Razlog za priljubljenost takih šal vidim v tem, da smo vas in da zaostajamo za razvitim svetom. Ker smo majhni, ni zadosti občinstva, ki bi podpiralo komike, ki gredo v drugo smer. Potem se raje ne odločiš za to, ker ne moreš preživeti. Druga stvar pa je, da smo v takšnem zaostanku pri komediji, da gredo pri nas preživete teme in stereotipi precej dobro skozi, v tujini pa ne toliko.

Je krivo občinstvo ali leni komiki?

Eni in drugi. Včasih poslušam komike ali kogarkoli, ki duhoviči na tak način, pa nisem jezen nanj, ampak na občinstvo, ki se temu smeji.

Obstajata dve teoriji o humorju, ena je, da humor evolvira in se nikoli ne vrača, druga pa, da je kot nihalo, da gre včasih v neko smer, a se vrne. Na primer observacijska komedija, ki je bila v ZDA zelo prisotna v osemdesetih letih, z njo je zaslovel Seinfeld. Torej komedija, kjer komik na primer govori o policah za knjige in kar naenkrat v tebi zbudi zanimanje za knjižne police, čeprav o njih prej nisi razmišljal niti pet sekund. Občudovanja je vredna Seinfeldova sposobnost, da govori o neki stvari, ki zate ni bistvena, a je vseeno tako duhovito, da te zanima. Tak slog je v ZDA že zdavnaj preživet, pri nas pa karkoli odkriješ, da se ljudje v tem najdejo, je zmaga, ljudje norijo.

Ne delujejo pa Aristokrati, sicer zelo stara forma, za katero je značilno, da se v osrednji del stlači čim več obscenosti. Sami ste Aristokrate enkrat izvedli na Panču, festivalu stand-upa, pa ste potem na blogu zapisali, da so bili nekateri odzivi kar slabi. Vas je to prizadelo?

Na Panču so šli Aristokrati odlično skozi pri 20, 30 odstotkih občinstva, ki so jim take stvari všeč, eni pa so se zgražali, kar je tudi pričakovano in logično. Bolj sem bil razočaran nad odzivi, ki so prišli pozneje, ko so pisali, da to pa res ni humor, čeprav je šlo za ljudi, ki spremljajo sceno. Tega ne razumem. Namen je bil, da gremo malo čez mejo. Tega nimam za blazno umetnost, na provokativne stvari zlahka dobiš reakcijo, zdi pa se mi pomembno, da se meje humorja malo premaknejo.

Že tako se počutiš majhnega, ko si v novem okolju, kjer si brez položaja v družbi, brez denarja, brez česarkoli, izraz »izbeglica« pa te naredi še manjšega, zveni, kot da si neka živalca s košatim repom, ki krade kokoši.

Zakaj je pomembno, da znamo gojiti smisel za črni humor? Zakaj ga potrebujemo?

Morda ravno zaradi tega, o čemer sva govorila na začetku. Pri nas se humor večinoma dojema kot razvedrilo, kot nekaj, kar ne sme nikogar užaliti in kar mora biti ne samo politično korektno, ampak narejeno izključno z namenom smeha, zabave in sprostitve. S tem se, žal, omejimo na raven plehke zabave.

Če pa gremo v smeri, da je humor nekaj, kar te vrže iz območja ugodja, da ti da misliti, potem ne smemo ostati pri servilnem humorju. Ne smemo ostati na ravni: jaz plačam vstopnico, ti me spravi v smeh, in če po nastopu ne bom imel razbolelih mišic, nisi dobro opravil svojega dela.

Stand-up komiki smo v Sloveniji od leta 2007 do 2011 delali samo v tej smeri. Da smo čim bolj smešni, da se dvorana čim bolj trese od smeha, pa je vseeno, ali smo to dosegli s stereotipi, seksizmom, rasizmom, samo da je smešno. Že to, da lahko spraviš v smeh ljudi, se nam je zdel dosežek.

Ko pa se s tem ukvarjaš nekoliko dlje, smeh neha biti edini cilj. Vem, da ljudje plačajo vstopnico predvsem zato, da se smejijo, ne da bi slišali, kaj si jaz o čem mislim, ampak želim si doseči še kaj. Napredovati kot izvajalec. In pri potrošniški mentaliteti, kakršna je pri nas, s tem prideš do konflikta.

Glede na to, kar ste pravkar rekli, je bil žar predsednika države Boruta Pahorja, ki sta za POP TV pripravila Lado Bizovičar in Jure Karas, na sporedu prezgodaj, v smislu, da še nismo bili pripravljeni na to.

Ah, kje pa, ampak a ni zanimivo, kako kontroverzno je deloval ta žar, čeprav sploh ni bil tak? Ljudem se je zdelo kontroverzno že to, da je predsednik na stolu, sam žar pa je bil tako korekten in tako dirigiran od njegove ekipe, da v njem ni bilo nič spornega.

Zakaj sploh dati predsednika na žar, če potem ne dobiš priložnosti, da ga konkretno kritiziraš, morda celo užališ, seveda na bister način?

S stališča organizatorjev zaradi gledanosti, to je bila druga najbolj gledana oddaja v novejši zgodovini slovenske televizije.

Je šlo za zamujeno priložnost, da stand-up pri nas razvije še to obliko?

Nisem imel velikih pričakovanj v tej smeri, če delaš predsedniški žar, naj bo to Obama ali Pahor, veš, da bo cenzuriran, in to konkretno. Pričakovati, da bo tu kaj zelo ostrega ... Sem pa vesel, da je bil in da se je tudi s tem malo premaknilo, predvsem za tiste, ki govorijo, da se kaj takega ne spodobi.

Tudi sami se lotevate tega žanra, roasta oziroma po naše žara, enkrat ste drugim komikom v seciranje ponudili celo sebe, a ko ste prišli na vrsto, da jim vrnete žaljivke, ste ubrali drugačno pot. Ubili ste jih s prijaznostjo. Zakaj?

Vedno me zabava razbijanje forme. Mi smo žare delali že prej, na primer na fantovščini Mladena Pahoviča, kolegi so delali roast Andreja Težaka Teškyja v Gromki, in to so roasti, za katere živ bog ne ve. Ko smo naredili roast Vida Valiča, sem imel priložnost, da v zelo gledani oddaji naredim klasičen roast set, zelo skoncentriran, ker na roastu ni časa za dolge uverture.

Potem sta me Lado Bizovičar in Jure Karas povabila v svojo televizijsko oddajo, v tisto, kjer so na žaru cvrli Ladota, in tam sem bil v liku Sandyja spet klasičen. Potem pa sem bil že malo naveličan teh formul, ki so zelo podobne. Pretiravaš, primerjaš, kritiziraš videz, inteligenco, dosežke, če je ženska uštimana, ji rečeš, da je drolja, če ni, ji rečeš, da je moški. Jaz žar dojemam kot huronski zabavljaški pofl, vsi se fino narežimo, nima pa kake umetniške vrednosti. Želel sem obrniti formo in poskusiti spraviti v smeh s patetično prijaznostjo.

Žar, ki ga pripravljata Lado Bizovičar in Jure Karas, ter žar, ki ste ga pripravili vi (oziroma vsaj epizoda, kjer ste cvrli Vida Valiča), sta prišla na televizijske zaslone v približno istem času. Je to naključje?

Stendaperji smo se z idejo žara ukvarjali že dolgo, ampak je bilo treba počakati, da kateri izmed nas postane res znan, tako kot Vid Valič, pa da se stand-up kot zvrst tako uveljavi, da ga bo na televiziji tudi kdo gledal. V Veliki Britaniji so imeli prvi roast na televiziji pred manj kot desetimi leti, čeprav imajo že zelo dolgo tradicijo te forme.

Ko je scena dozorela, sta do iste ideje prišla tudi Lado Bizovičar in Jure Karas, ampak onadva sta imela v glavi celebrity roast, pri nas pa je pomembnejše, da so na roastu večinoma komiki. O roastu sem razmišljal predvsem kot o podaljšku stand-up scene, za katerega ni nujno, da pride na televizijo, je pa fino. Lado in Jure pa sta delala z namenom, da je to televizijska oddaja. Zato je tudi produkcija krat deset.

Se tisti, ki je na oblasti, roasta drugače od tistega, ki je na primer komik?

Jaz že ne bi roastal drugače, ti pa televizija takoj vrine neke omejitve. To je čisto drugo občinstvo, drugače je, ali nekaj poveš v klubu Gromka na ljubljanski Metelkovi ali na POP TV. In to je normalno.

Mislim, da je naša dolžnost, da tiste, ki so na oblasti, kritiziramo bolj kot tiste, ki niso. Cenzure pa je pri tem toliko, kolikor si je sam dovoliš.

Katere pa so teme, o katerih se pri nas ne spodobi govoriti?

Če gledamo z vidika, katerim temam se ljudje niso pripravljeni smejati, je takšnih tem veliko. Mislim, da nekaj o Sloveniji in stanju duha v njej pove dejstvo, da za izbrisane po vseh teh letih še vedno velja večinski konsenz, da je šlo za špekulante.

Če pogledamo, kateri od politikov je to dojemanje poskusil spremeniti, se spomnim samo Katarine Kresal, ki je odletela kmalu zatem, ne samo zaradi tega, ampak tudi zaradi tega. Vsi drugi politiki podpirajo to prepričanje, ker narod noče sprejeti resnice. Ne glede na to, da je bil izbris protiustaven, da je šlo za kršenje človekovih pravic, da je to mnenje izreklo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice. Če zagovarjaš stališče, da je to največja sramota in da bi se vsi Slovenci s takratno vlado na čelu tega morali sramovati, pogoriš. Ljudje se ne bodo smejali šalam s takim stališčem in mislim, da to velja za vse teme, ob katerih bi se občinstvo moralo zares pogledati v ogledalo.

Konkretnih tabujev, da se ne bi smeli dotikati cerkve, islama, posilstev, revščine v Afriki, tega ni. To počnemo vsi komiki in vse to se, vsaj v nekem komičnem podzemlju, obravnava. Nikoli ni imel nihče konkretnih posledic zaradi kakšne teme, ki bi se je lotil.

Se je kdo obregnil ob točko, v kateri nastopate kot Jezus Kristus?

Ne. Sploh ne. In to se mi res zdi zanimivo. Edino, česar se spomnim, je bilo, da ko sem bil vabljen na neko birmo, je prijateljica mojo partnerko vprašala, ali je smiselno, da sem tam, glede na to, kaj si mislim o religiji, sodeč po posnetku te točke. Pa sem seveda šel in bil vljuden.

Kako ste se lotili te točke?

Zamisel je bila, da iz Jezusa ustvarim lik, ki se sprehaja po današnjem svetu, napol je tak kot mi, je pa vseeno Jezus, ki začenja kariero stand-up komika in ima stališča, ki jih ne pričakuješ. Na primer, da pozdravi s: smrt fašizmu! Res me zabava zamisel, da je Jezus komunist in da ima rad lezbijke in geje. Ampak to je tako ali tako logično, ker bojda ima rad vse ljudi. V cerkvi pa ljubezni do gejev ne poudarjajo toliko.

V točki z Jezusom imate del, v katerem se postavite v pozo na križu in ob pobožni glasbi kar nekaj časa stojite v njej. To me je spomnilo na nastop Andyja Kaufmana v ameriški oddaji Saturday Night Live, kjer je prav tako preizkušal potrpljenje občinstva, ko je čakal ob neki skladbi, zapel pa samo refren. Imate pogosto priložnost, da preizkusite potrpežljivost občinstva?

Sem velik Kaufmanov oboževalec, ne vem, ali je bil res genij, najbrž je bil, ampak zdelo se mi je neverjetno, kako pogumen je bil, da si je že na začetku rekel, da se ne bo zadovoljil samo s smehom ljudi, ampak bo z vidika komika raziskal vse možne odzive in čustva občinstva. Ne gre samo za absurde ali molžo potrpljenja, Kaufman je pogosto šel prav na nož.

Pričakovanje občinstva je: spravi me v smeh – in če tega ne izpolniš, se hitro sprevrže v odklonilno držo ali odkrito sovraštvo. Ljudje so nanj kričali, metali vanj stvari. Kaufmanu pa je bilo vseeno za njihova pričakovanja.

Takšni absurdni nastopi pri širšem občinstvu niso zaželeni, se pa tudi pri nas najdejo priložnosti, vsaj festivali komedije, naj bo to Panč ali kaj manjšega, ko ljudje poznajo žanr in potem gredo skozi tudi takšne bizarnejše stvari.

Sicer pa ne?

Vsi nastopamo tudi na bolj zakotnih odrih in ljudje me pogosto presenetijo. Ko imaš v občinstvu v prvih dveh vrstah starejše gospe, ki še nikoli niso videle stand-upa, pa stvar vseeno funkcionira. Smejijo se točno tam, kjer se smeji ljubljanska študentarija. Čeprav ne postrežem s tem, česar so vajene, z veriženjem vicev na primer. Včasih pa v dobrih razmerah stand-up ne deluje, ko na primer v nekem lokalu ljudje plačajo za tvoj nastop, te poslušajo, ampak ne deluje. Te buljijo in čakajo na »smešni del«, čeprav si jim že serviral 30 momentov, ki so jih številne publike prej vsakič ovrednotile s smehom.

V stand-upu imaš lahko žolč, družbeno kritiko, vse to, ampak bolje zate, da poskrbiš, da imaš notri tudi dovolj komedije. Sprejemljivo je vse in super, da si družbeno angažiran, samo ne pozabi na komedijo.

Pri nas se je stand-up scena razvila po prihodu YouTuba in prevzema ameriške oblike. To pa ne pomeni, da nekaterih oblik nismo poznali tudi prej. Pripovedovanje vicev, predvsem političnih, sta pri nas na primer prakticirala Tof in Vinko Šimek. Takšnih šal o politikih in političarkah v sodobnem stand-upu tako rekoč ni.

Absolutno se strinjam, da tega manjka, da bi lahko bili bolj kritični do politike, ampak tudi bentenje čez politike mora biti res domiselno spisano, dobro izvedeno in predvsem sodobno in brez vonja po naftalinu. Časi vicev o Milki Planinc so minili, tak humor učinkuje kot mobi reglja v dobi pametnih telefonov.

Tudi sicer imam velik odpor do vseh komikov, ki prvožogaško tolčejo po najbolj znanih politikih, ker to je res prelahko in promovira neumno, vseprisotno prepričanje, da so politiki pokvarjena elita, na drugi stani pa je ubogi, izkoriščeni, pošteni narod. Občinstvo sicer to stališče zelo nagrajuje, ampak politiki so zrcalna podoba naroda. Nič boljši nismo od njih, pa če nam je to všeč ali ne.

Je težava tudi v tem, ker tak humor od obeh, od komika in občinstva, zahteva redno spremljanje dnevne politike?

Res je, ampak pri nas in v tujini le del stand-up komikov obravnava dnevno politiko. Večina raje obravnava življenje, svoj svet. Satira je v sodobnem svetu bolj stvar aktualnopolitičnih TV-šovov tipa The Daily Show z Jonom Stewartom, Last Week Tonight z Johnom Oliverjem ali Ta teden z Juretom Godlerjem.

Zame je na prvem mestu to, da si kot komik sposoben ustvariti komično kreacijo, prek katere bom jaz potem sprejel tvojo kritiko česarkoli že. Bentenje ameriškega stand-up komika Billa Burra na primer obožujem, ker je iskren, izviren in domiseln. Iz istih razlogov imam rad družbenokritični stand-up hrvaškega kolega Domagoja Pintarića. Tako pristen je, da se smejim njegovim domislicam, tudi če nisem istega mnenja. Če pa je bentenje zaradi bentenja in na prvo žogo … hvala lepa za takšno »satiro«.

Ampak tudi tega bi se kdo znal lotiti ...

Ne gre za to, da tega ne bi delali, ker smo nesposobni, ker se ne prodaja ali ker nimamo jajc za to. Večina stand-up komikov, govorim o generaciji, stari do 38 let, da vključim še sebe, se noče obremenjevati s tem. Seveda ne moreš biti neki glupan, ki živi v svojem balončku in se ga aktualna politika ne tiče, ampak že tako je to toliko prisotno med nami ... Vsaka jebena radijska postaja ima svojo stran na Facebook-u, kjer se lahko do sitega nažreš po večini plehkih aktualnopolitičnih štosov, pesmic, videosinhronizacij. Twitter je poln prostovoljnih šaljivcev, ki ne zamudijo priložnosti, da bi duhovito povezali žled in Karla Erjavca. Kaj je večja katastrofa? Ha faking ha.

Vsakič, ko preberem tak kvaziduhovit politični tvit, me mine volja do interneta. Če te neki politik z neko gesto res prizadene, potem seveda, reagiraj na to. Mene je recimo Janša prizadel s tistimi trenirkarji in ostrim ovinkom v desno, začutil sem potrebo, da moram nekako reagirati. Spisal sem pesem in jo izvedel v klubu Gromka. Pa po 15 letih brez trenirk sem si šel kupit dve naenkrat. Da pa bi samo zato, ker sem dežurni aktualnopolitični komik, vsakič prečesal vse novice in pisal fore na to, nočem. Nočem se obremenjevati s tem, hočem govoriti o svojem življenju in svojem pogledu na svet.

Strinjam se, da je vaš zapis o tem, kako so vam rubili podnajemniško stanovanje zaradi lastnikovih dolgov, lahko precej bolj angažiran, kot če bi se šalili na račun nekih izjav politikov.

Zakaj? Tisto je samo zgodbica za na Facebook.

Ampak v njej zajamete precej družbenih problemov, na primer brezbrižnost lastnika, zaradi katerega se rubežniki spravijo na vaše stvari, kot je osebni računalnik, pa to, da »nasrka« nekdo, ki je samo posredno udeležen, do finala, ko rubežniki vaše slikarsko delo ocenijo na več kot vaš osebni računalnik.

V tem zapisu sem se samo zjokal nad usodo, nič drugega, sem pa uporabil ta element, da na začetku pišem o nečem, kar nima zveze z nadaljevanjem, a se pojavi v zaključnem preobratu. Tu sem si rekel: o, dobro si to naredil. (Smeh)

Razburilo me je to, kako se ti lahko zgodi, da te rubijo zaradi dolgov nekoga drugega. Spravili so me v položaj, ko bi moral z računi, ki jih seveda nimam, na sodišču dokazovati, da je laptop res moj. In vmes tri tedne ne bi mogel delati, čeprav je kriv nekdo drug. Pa kako lahko podnajemnik ostane brez nečesa, četudi je samo podnajemnik?!

Se bojite, da bi s takimi zgodbami, če bi jih na primer spravili v stand-up točko, odvrnili občinstvo?

Lenny Bruce, ki je začel s komedijo, v kateri je komentiral družbo, je bil nazadnje tako obremenjen z vsemi primeri, ki jih je imel zaradi teh nastopov na sodišču, da je bilo v njegovih nastopih potem vedno manj komedije. Bentil je čez spise s sodišča, ljudje pa so začeli izginjati z nastopov in je končal z iglo v žili. Preprosto ni bilo dovolj komedije, ampak samo žolč.

V stand-upu imaš lahko žolč, družbeno kritiko, vse to, ampak bolje zate, da poskrbiš, da imaš notri tudi dovolj komedije. Sprejemljivo je vse in super, da si družbeno angažiran, samo ne pozabi na komedijo.