MLADINA Trgovina

Petra Tihole  |  foto: Uroš Abram

9. 9. 2016  |  Mladina 36  |  Kultura  |  Portret

Robertina Šebjanič, intermedijska umetnica

... ki se med drugim ukvarja vprašanjem, kaj se dogaja z naravo ob vdiranju industrije vanjo

V svojih delih se ukvarja z vzpostavitvijo razmerij med umetnostjo in znanostjo ter tehnologijo. Zanima jo odnos človeka do narave, ukvarja se s sobivanjem, medvrstno komunikacijo in interakcijo. Pri tem jo vodi želja oddaljiti se od antropocentričnega mišljenja.

Projekti jo vodijo po vsem svetu, kar ji ustreza, saj postane nemirna, če je dolgo na enem mestu. Zadnjih pet let se osredotoča predvsem na podmorski svet, zato tudi vse pogosteje obiskuje obmorske kraje. Konec aprila je bila denimo na rezidenci na visokotehnološko opremljeni Morski biološki postaji Roscoff v Franciji, najstarejši takšni ustanovi na svetu, ki je po tridesetih letih odprla vrata za umetnike. Skupaj s še dvema umetnicama je dobila odgovorno nalogo zbližati svet umetnikov in znanstvenikov ter s tem obojim dati možnost odpiranja novih »pogledov«.

Kljub temu da naj bi skupaj s Špelo Petrič tam nadaljevali raziskovanje projekta Humalga alg, se ni omejila samo na to. Je namreč radovedna in takšna nova okolja prinašajo številne nove impulze in s tem priložnosti. Tudi spletanja novih profesionalnih in prijateljskih vezi. Tudi sicer ji raziskovalna obdobja pomagajo pri razvoju projektov. Tematiko, ki se je loteva skuša razumeti na več ravneh, pri čemer so ji v pomoč številni strokovni sodelavci. Zato ne preseneča, da projekte pogosto pospremi s simpoziji.

Vse bolj dobiva tudi priznanje stroke. Zvočna instalacija Časovni zamik – kemobrionični vrt, ki je nastala v sodelovanju z Alešem Hiengom in Ido Hiršenfelder, je te dni predstavljena na festivalu Ars Electronica v Linzu. Prejela je namreč nominacijo za novo nagrado evropske komisije STARTS2016. Na enem najpomembnejših festivalov za umetnost, tehnologijo in družbo predstavlja tudi projekt, v katerem raziskuje možnost interakcije in komunikacije z meduzami vrste Aurelia. Zvočno vizualni performans Aurelia 1+Hz / proto viva sonification’, ki nastaja skupaj s Slavkom Glamočaninom, ji je namreč prinesel častno omembo na festivalu. Žirijo je fasciniral odnos med performerjem, živaljo in elektroniko. Elektronika namreč pulziranje meduz prevaja v zvok, na kar umetnica odgovarja z bazo posnetih podvodnih zvokov – hrupom.

Z vprašanjem, kaj se dogaja z naravo ob vdiranju industrije vanjo, se sicer ukvarja še v zvočni postavitvi Subakvatična zvočna krajina, predstavljeni na letošnjem festivalu Mladi levi v Ljubljani.

Zanjo je ozvočila hrup, s katerim ljudje ogrožamo morsko podvodno življenje. Za mariborski festival Kiblix pa pripravlja izdajo LP-plošč z naslovom Aquatoscene. Ob tem je spoznala, da se marsikdo ne zaveda, koliko hrupa je prisotnega v vodah. Zaradi industrializacije morja, pa tudi rek, zvoka gliserjev, tankerjev in drugih plovil ter hrupa, ki nastaja ob tem, je vprašanje, kako ta vpliva na življenje v vodah vedno bolj aktualno in tudi sama se bo v prihodnje še ukvarjala s tem. Zvok namreč živalim pomaga, da se orientirajo, hrup pa moti pri komunikaciji in razumevanju njihovega okolja.

Ker je vprašanje deljenja znanstvenih vsebin v svetu velik problem, pravi, ima srečo, da je članica mednarodne skupnosti Hackteria network. Kar v praksi pomeni, da ima okoli sebe veliko mrežo umetnikov, znanstvenikov, inženirjev, »makerjev«. Okolje, povezano z »bio-hekingom« in hekersko kulturo, ji omogoča, da testira svoje ideje in jih tudi nadgradi.

Letos poleti je v Dubrovniku na Scientist Underground Academy predavala o novomedijskih in »art-scienece« praksah ter bila mentorica pri projektih. Oktobra bo predavala na eni najstarejših avtonomnih univerz na svetu, UNAM v New Mexicu. Tam imajo »art-science« oddelek, ki tesno povezuje znanost in filozofijo, česar se posebej veseli.

Je tudi članica hrupnega kolektiva Theremidi Orchestra, ki jo je opolnomočil ne le kot glasbenico, temveč tudi kot »makerko«. Skupaj namreč »hrupajo«, se učijo elektronike, razvijajo razne objekte ter lastne inštrumente. Z njimi je začela bolje razumeti hrup in zvočne umetnosti. V zadnjih treh letih se tako vse intenzivneje ukvarja z zvokom in vedno več loteva raznih avdiovizualnih performansov.

Podvodne zvoke, ki jih uporablja v svojih projektih, snema sama, vedno, ko ima priložnost. Zato ima zmeraj s sabo podvodne mikrofone, ki jih sama tudi izdeluje. Znanje o tem deli na delavnicah, s tem pa tudi drugim pomaga razumeti življenjsko okolje, o katerem vemo celo manj, kot denimo o vesolju.

Vse bolj postaja del skupnosti »field recording« glasbenikov, ki se ukvarjajo s podvodnim snemanjem. Z njimi odkriva zvoke, ujete na posnetkih, ki jih vse bolj prepoznava tudi sama. Denimo tiste, ki jih oddajajo morski ježki ali škampi. S snemalko jo zadnje čase vleče v podzemne jame, kjer prav tako snema zvok vode. Kaj novega še pripravlja, pa bomo lahko slišali že ob koncu letošnjega leta, na festivalu Pixxelpoint.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.