MLADINA Trgovina

Staš Zgonik

23. 9. 2016  |  Mladina 38  |  Družba  |  Intervju

»Sramotno je, da med nami obstajajo mladi inteligentni ljudje, ki si zaradi okolja, iz katerega izhajajo, ne morejo privoščiti šolanja, ki bi jim omogočilo razvoj njihovih potencialov«

Dr. Danilo Zavrtanik

rektor Univerze v Novi Gorici

© Borut Krajnc

Dr. Danilo Zavrtanik je fizik, ki je konec 80. let prejšnjega stoletja delal v Evropskem centru za jedrske raziskave CERN v Švici. Prav lahko bi za vedno ostal v tujini, če ga ne bi po osamosvojitvi poklicali s prošnjo, naj se vrne in prevzame vodenje Instituta Jožef Stefan. Direktor je bil med letoma 1992 in 1996, v tem času pa je načrtoval preobrazbo inštituta v tehnično univerzo po vzorcu ameriškega MIT-ja. Načrt se mu ni izšel. Pustil je službo na inštitutu in prevzel leto prej ustanovljeno Fakulteto za znanosti o okolju v Novi Gorici, ki se je leta 1998 preimenovala v Politehniko Nova Gorica, leta 2006 pa je dobila status univerze. Od takrat deluje kot rektor prve slovenske zasebne univerze, prav tako pa predava astrofiziko na njihovi Fakulteti za naravoslovje in sodeluje v mednarodni kolaboraciji Pierre Auger, v okviru katere znanstveniki s pomočjo observatorija v Argentini preučujejo kozmične žarke visokih energij.

S čim se največ ukvarjate v dneh pred začetkom novega študijskega leta?

Naša univerza je trenutno v nekakšnem prehodnem obdobju. Prišli smo do točke, ko še nismo tako veliki, da bi lahko ustavili razvoj, v Sloveniji pa za nadaljnji razvoj ne vidimo kakšnih velikih možnosti. Po moji oceni naša država v prihodnje v visoko šolstvo ne bo vlagala bistveno več, kot vlaga danes. To pa je za tako mlado institucijo, kot je naša, zoprno, saj nam onemogoča nadaljnji razvoj. Zato smo se začeli sistematično odpirati v tujino, tako glede študentske populacije kot pri morebitnih novih vlagateljih. Ena od možnosti, ki jih preizkušamo, je sodelovanje z Veliko Britanijo. Tam so izglasovali izstop iz Evropske unije in razmišljamo, da bi jih morda zanimalo imeti kakšen del univerze tudi znotraj EU. Ni pa to edina možnost. Jutri (pogovor je nastal v torek) pride na obisk kitajska delegacija. Z našo univerzo se bo v prihodnje nekaj zgodilo.

Hočete reči, da jo boste prodali?

To je precej grob izraz. Bolj si predstavljamo možnost, da bi se povezali s sestrsko univerzo v tujini, ki bi bila v naše zmogljivosti pripravljena vložiti kaj denarja. Če dobimo investitorja, ki bi bil pripravljen denar vložiti tudi v študentski kampus, pa bo dejansko treba razmišljati tudi o tem, da univerza ne bo več imela slovenskih ustanoviteljev.

Lahko to interpretiramo v smislu, da ste obupali nad državo?

Natančno to. Slovenija vsepovsod dela majhne, po mojem mnenju premajhne korake. Majhne države morajo, če hočejo biti vitalne in tekmovalne, delati veliko večje korake kot velike države. Pri nas pa žal še vedno velja, da je vse, kar je javno, avtomatsko boljše od zasebnega. Pa ni vedno tako. Za leto 2016 so naši univerzi odvzeli pet odstotkov proračunskih sredstev, mariborski in ljubljanski univerzi pa so jih dali šest odstotkov več, koprski celo 14 odstotkov.

Zakaj?

Baje zato, ker so denar razdelili po številu študentov. Pred desetimi leti smo ugotavljali, da je to napačen način financiranja visokega šolstva, ker sili univerze v to, da vpišejo vse živo, kar hodi in gre, in se odločili za drugačen model razdeljevanja sredstev. Trenutna ekipa na ministrstvu pa spet prevzema stare vzorce. Če bi šlo za enkratni dogodek, se s tem niti ne bi pretirano obremenjevali, vendar pa gre za sistem, ki kaže na to, da politika nima nikakršnih načrtov za vzpostavitev nekega sodobnega visokega šolstva, s katerim bi lahko k nam privabili tudi več tujih študentov. Slovenija je zanimiva država za mlade ljudi. Kakovost življenja je razmeroma visoka. A takoj ko se začnemo pogovarjati o internacionalizaciji, naletimo na problem slovenskega jezika.

Torej po vašem mnenju predavanja v angleščini ne bi načela položaja slovenskega jezika.

Problem je fiktiven. Slovenščina ni niti približno ogrožena. Ne vem, česa se bojimo. Na naši univerzi že danes celoten doktorski študij poteka v angleščini. Tudi zaradi tega na doktorskem študiju več kot polovica študentov prihaja iz tujine. Tudi doktorske disertacije so napisane v angleščini. Če hočete, da vaše delo, v katero ste vložili nekaj let svojega življenja, kdo prebere, mora pač biti v angleščini. V slovenščini imate za svoj doktorat približno pet potencialnih bralcev. To zagotovo velja za naravoslovje, tehniko, biotehniko in najbrž tudi medicino.

Če hočete, da vaše delo, v katero ste vložili nekaj let svojega življenja, kdo prebere, mora pač biti v angleščini. v slovenščini imate za svoj doktorat pet potencialnih bralcev.

Kaj pa na dodiplomskem študiju?

Tam smo bolj praktični in se predavatelji pač prilagajajo sestavi slušateljev. Študenti se zaradi tega ne jezijo, temveč vidijo v tem prednost, saj lahko tako izpilijo strokovno izrazje v angleščini. Petintrideset odstotkov našega pedagoškega kadra predstavljajo tujci. Če kdo pride k nam za krajše obdobje, do dveh let, ga ne mučimo s slovenščino, sicer pa od njih pričakujemo, da se v doglednem času naučijo našega jezika. Če hoče kdo od njih postati vodja oddelka, mora obvladati slovenščino. Imamo italijanske profesorje, ki govorijo brezhibno slovenščino in svoje otroke pošiljajo v slovenske šole. Sistem deluje, ljudje ga sprejemajo. Res ne vidim nikakršnega problem. Ni mi jasno, zakaj se nekateri tako vznemirjajo. Zanimivo pri vsem tem skupaj je, da je po moji interpretaciji trenutno veljavna zakonodaja glede jezika poučevanja liberalnejša od tiste, proti kateri se zbirajo podpisi.

Ne morete spregledati, da angleščina tudi v vsakdanjem pogovoru vse bolj vdira v prostor slovenščine in da vse bolj postaja nova globalna lingua franca.

Bomo zato mladim prepovedali uporabljati angleščino? Vsaka prepoved bo njeno uporabo le še povečala. S prisilo pač ni mogoče okrepiti položaja slovenščine. Ravno nasprotno. Ali ni nekaj lepega, da se naši zaposleni učijo jezika, da bodo lahko živeli v Sloveniji?

Kako pridete do profesorjev iz tujine?

S pomočjo mednarodnih javnih razpisov. Zanimanje je ogromno. Slovenija ni nezanimiva dežela. Kup prijav na naše razpise je po navadi visok več deset centimetrov in prijave iz Slovenije so po navadi v manjšini. Žal imajo mladi ljudje iz tujine praviloma tudi boljše reference in večjo zagnanost.

Kako vas študenti sploh najdejo?

To je dejansko eden od naših največjih problemov in razlogov, da se mladi pogosteje ne odločajo za nas. Naša univerza ima sicer na mednarodnih lestvicah izjemno dobre ocene, predvsem kar se tiče raziskovalnega dela in internacionalizacije. Na lestvicah, ki upoštevajo razlike v velikosti institucij, smo najuspešnejša slovenska univerza. Vendar pa mladi v Sloveniji tega ne prepoznavajo. Kaže, da jih ne zanima, da imajo v Sloveniji poleg teh javnih univerz možnost študirati tudi na univerzi, ki je popolnoma drugačna in zaradi majhnega števila študentov v praksi ponuja tako rekoč individualni študij. Tudi če bi imeli na programih zmogljivosti polno zasedene, še vedno ne bi presegli 25 študentov na letnik. Razlog za manjše zanimanje je preprost in banalen – Novo Gorico pojmujejo kot obrobje. Pred desetletji je zaradi bližine Italije veljala za okno v zahodno Evropo, z odprtimi mejami pa velja za periferijo. Vsi želijo v Ljubljano.

Kaj to pomeni za vas?

Na vse mogoče načine smo poskušali povečati zanimanje za našo univerzo med slovenskimi študenti, vendar smo nad njimi bolj kot ne obupali. Seveda ostajamo odprti tudi zanje, a v zadnjem času smo se veliko bolj usmerili v pridobivanje študentov iz tujine. Letos se ciljno usmerjamo na bivše države Sovjetske zveze, še posebej Ukrajino. Velik potencial obstaja v arabskem svetu, predvsem v povezavi z begunci, kjer Slovenci nismo toliko pametni, da bi kakšnega izobraženega poskušali zadržati, ne pa da jih hočemo vse skupaj čim prej spraviti iz države. Če bo vse po sreči, se nam letos obeta od 40 do 60 študentov iz Nepala. Velik potencial obstaja tudi v državah bivše Jugoslavije. Zanimivo se mi zdi, da mladi iz teh držav sploh niso seznanjeni, da je študij v Sloveniji zanje na podlagi meddržavnih sporazumov brezplačen.

Pa Kitajska?

Vsekakor bi bila morebitna povezava s katero od kitajskih univerz zelo smiselna rešitev. Na podoktorskem študiju imamo kar nekaj kitajskih študentov in smo z njimi zelo zadovoljni, saj so zelo delavni in motivirani. Takih študentov si lahko samo želiš.

Kako se kažejo razlike v motiviranosti med narodnostmi? Kam se po vaših izkušnjah uvrščajo slovenskih študenti?

Slovenski študenti so med slabše motiviranimi. Oni hodijo v šolo. Ne vem, koliko mladih ljudi in njihovih staršev se sploh zaveda, da šolanje determinira kasnejše življenje. Imam izkušnjo s slovenskim študentom, ki je bil izjemno nadarjen in priden, na doktorskem študiju pa nekako ni našel prave motivacije za delo. Ko sem ga vprašal, zakaj se je sploh odločil za doktorat, mi je odvrnil, češ, kaj pa naj bi drugega storil, če sem imel pa tako dobre ocene. Si predstavljate športnika, ki bi vam rekel, da kladivo meče, ker pač nima boljšega dela. Bojim se, da so se mladi v Sloveniji začeli zavedati, da se do večine služb pride s pomočjo prijateljskih zvez. Kot sem že omenil, pa je za slovenske mlade očitno Ljubljana sveta. Kot da je pomembnejše to, kje se lahko med študijem dobro zabavajo, kot to, kje se lahko največ naučijo.

Zakaj pa se enostavno ne preselite v Ljubljano?

Kar se mene tiče, to ne bi bil poseben problem, bi pa to pomenilo veliko izgubo za regijo. Ne nazadnje je mestna občina Nova Gorica ena od ustanoviteljic univerze. Rekel bi, da se politiki tako na lokalni kot državni ravni premalo zavedajo, da Slovenija kljub temu, da je majhna, ni samo Ljubljana in da druge regije ne morejo služiti zgolj rojevanju mladih, ki bodo odhajali v center.

Prej ste omenili, da nimate zapolnjenih zmogljivosti. O kakšnem primanjkljaju govoriva?

Kadrovsko in prostorsko bi trenutno lahko kakovostno šolali od 1000 do 1200 študentov, imamo pa jih med 500 in 600.

Kako se vam to sploh finančno izide?

Za to gre predvsem zasluga našim odličnim raziskovalcem, ki jim uspe na razpisih dobiti velik del sredstev. Kar približno dve tretjini vsega denarja pridobimo na podlagi raziskovalnega dela. Vključujemo se v številne mednarodne projekte.

Na vse mogoče načine smo poskušali povečati zanimanje za našo univerzo med slovenskimi študenti, vendar smo nad njimi bolj kot ne obupali in se usmerili v pridobivanje študentov iz tujine.

Bližina Italije vam verjetno v tem primeru pomaga.

Zagotovo. Ob vstopu Slovenije v Evropsko unijo smo bili prepričani, da bo lokalna politika na obeh straneh meje stopila skupaj in prišla do precej očitne ugotovitve, da imata Gorica in Nova Gorica samo eno uspešno prihodnost – skupno. Da se začneta pogovarjati o enem samem mestu. Žal kakih močnejših čezmejnih povezav še danes ni. Mi smo želeli k tesnejšemu povezovanju pripomoči s tem, da smo nekaj dejavnosti prenesli na italijansko stran. V Benetkah izvajamo doktorski študij restavratorstva in arhitekture, Visoka šola za umetnost pa ima prostore v italijanski Gorici. Ravno danes smo dobili sklep, ki visoki šoli za umetnost podeljuje status akademije. Po 71 letih smo v Sloveniji dobili drugo umetniško akademijo. Žal pa nam s tem ni uspelo premakniti mentalitete obeh mest v smeri večjega približevanja.

Kje vidite razloge?

V glavah. To okolje potrebuje vizionarja, ki bi jasno povedal, da Gorica, gledano iz Rima, predstavlja nepomembno periferijo, enako kot Nova Gorica iz Ljubljane. Če vztrajamo pri takem stanju, bomo še naprej majhni in nepomembni. Združitev pa pomeni možnost razvoja in ponuja priložnost za oblikovanje zanimive in simbolno privlačne zgodbe dveh zgodovinsko razdeljenih mest.

Za katere vaše programe je največ zanimanja?

Zanimivo, da je največ zanimanja prav za študij umetnosti. To je do neke mere nenavadno, saj je študij plačljiv, pa tudi zaposlitvene priložnosti niso najbolj obetavne. Precej priljubljena je tudi Poslovno-tehniška fakulteta, predvsem študij gospodarskega inženiringa. Zanimanje za študij na Fakulteti za znanosti o okolju se je malce zmanjšalo, študij vinogradništva in vinarstva se drži na pričakovani ravni, najbolj pa trpita fizika in humanistika.

V enem od intervjujev ste dejali, da si prizadevate ponuditi programe, ki bi se razlikovali od ponudbe javnih univerz. A vaša Fakulteta za humanistiko deluje kot nekakšna mešanica med Filozofsko fakulteto in Fakulteto za družbene vede.

Res je nekaj podobnosti. Na področju umetnosti ponujamo študij digitalne umetnosti, ki je nima nihče drug v Sloveniji. Gospodarski inženiring je prav tako mogoče študirati izključno pri nas. Prav tako vinogradništvo in vinarstvo ter okolje in astrofiziko. Študij slovenistike na Fakulteti za humanistiko pa se res nekoliko podvaja. Enostavno ga ni mogoče zasnovati bistveno drugače od programov na drugih univerzah. Ta študij smo uvedli bolj ko ne zaradi političnega pritiska, da bi na zahodni meji »branili« slovenski jezik. Štirje programi slovenistike v Sloveniji so ob upadanju zanimanja za ta študij v Sloveniji odločno preveč. Ne morem pa reči, kateri je odveč. Glede na to, da gre za »državotvorni« študij, bo morala o tem kaj povedati tudi država.

Vaše osebno znanstveno področje je prav fizika. Vas majhno zanimanje boli?

Seveda. Pa ne toliko iz osebnih razlogov kot zaradi tega, ker gre za vrhunski program z izjemnimi raziskovalci. Če bi morali študij zapreti, bi bila to velika škoda.

Ali vaši tuji študenti po zaključku študija ostanejo v Sloveniji?

Večina se jih vrne domov, nekaj pa jih tudi ostane. V mojem interesu je vsekakor, da jih ostane čim več. Ali je to tudi v interesu države, pa ne vem, ker zadnje čase poslušam veliko neumnosti. Slovenija ima porazno demografsko sliko. Vedno več je starejših, vedno manj je mladih. In potem poslušamo politične floskule, češ da je treba povečati rodnost. Kot prvo ne vem, kdo bi to znal. Kot drugo pa bi se učinki morebitnega povečanja rodnosti na trgu dela poznali šele čez 25 let. Za našo demografsko sliko bi bilo idealno, če bi slovensko visoko šolstvo kolikor je mogoče odprli za tujce in nato te študente, ki so pametni in delavni, ob koncu študija pa tudi izobraženi, poskušali zadržati pri nas.

Kakšne so sploh šolnine za tuje študente?

V primerjavi s tujino so še vedno izjemno nizke, približno štiri tisoč evrov na letnik. Šolnine so v Sloveniji tabu, čeprav sam menim, da bi se morali začeti pogovarjati tudi o tem. Sistem »brezplačnega šolstva«, ki ga imamo zdaj, za moje pojme ni niti socialen niti pravičen. Država vsem omogoča brezplačen študij, tako tistim, ki bi ga lahko plačali in bi ga po mojem mnenju morali plačati, kot tistim, ki si ga kljub brezplačnosti ne morejo privoščiti. Za najmanj premožne študente je že strošek življenja v Ljubljani ali Novi Gorici previsok. Obstoječi sistem je popolnoma nesocialen. Gre za zlagano socialo. Predpostaviva, da triletni študij stane 12 tisoč evrov. Poglejte, koliko ljudi po Sloveniji ima več deset tisoč evrov vredne avtomobile. Je avto pomembnejši od izobrazbe otroka?

Za našo demografsko sliko bi bilo idealno, če bi slovensko visoko šolstvo kolikor je mogoče odprli za tujce in nato te študente, ki so pametni in delavni, ob koncu študija pa tudi izobraženi, poskušali zadržati pri nas.

In rešitev je uvedba šolnin?

Če bi bila država pametna, bi za premožnejše uvedla šolnine, ves denar, ki ga namenja v visokošolsko izobraževanje, pa namenila socialno šibkim in jim tako resnično omogočila dostojen študij, z bivanjem in prehrano vred. Prepričan sem, da bi bil tak sistem bistveno bolj socialen od zdajšnjega.

Tukaj se takoj postavi vprašanje postavitve cenzusa in diskriminacije tistih, ki so tik nad mejo.

Cenzus je mogoče postaviti zelo visoko. Ni treba, da se ukvarjamo s tem, ali je do brezplačnega študija upravičen kdo, čigar starši zaslužijo 800 ali 900 evrov. Lahko ga postavimo pri 3000 evrih. A premožnejši bi morali študij plačevati sami. Sramotno je, da med nami obstajajo mladi inteligentni ljudje, ki si zaradi okolja, iz katerega izhajajo, ne morejo privoščiti šolanja, ki bi jim omogočilo razvoj njihovih potencialov. In to za državo pomeni izgubo talentov. In če je cena za to, da te ljudi izšolaš, uvedba šolnin za tiste, ki si jih lahko privoščijo, se mi to zdi razumno. Se bodo pač vozili v avtu za 40 namesto za 50 tisoč evrov.

Menite, da bi jih tako tudi prisilili v hitrejše zaključevanje študija?

Vsem je jasno, da politika z omogočanjem dolgotrajnega brezplačnega študija popravlja stopnjo brezposelnosti. Univerze smo pravzaprav socialni korektiv. Kar pa seveda ni prav. Nekateri ukrepi so prav smešni. Vzemite na primer absolventski staž, ki je slovenski unikum. Študenti se lahko po zaključenem tretjem letniku, ko bi morali zaključiti študij, enostavno odločijo, da bodo še eno leto počakali. Če študent študij takoj konča, je namreč kaznovan z odvzemom socialnih ugodnosti, vezanih na status študenta. Že nekaj zadnjih ministrov in ministric prepričujemo, naj se lotijo spremembe sistema, po katerem bi bili tisti študenti, ki bi študij končali v roku, za obdobje nekaj mesecev upravičeni do »žepnine« v višini nekaj sto evrov, ki bi jim omogočala miren vstop na trg dela. Tako bi nagrajevali pravo stvar. Namesto tega pa nagrajujemo »švindlanje«.

Je študentov preveč?

Po moji oceni vsekakor. Če na univerze vpišete več kot polovico generacije, bo med študenti nekaj podpovprečnih in številni povprečni. Absolutno nisem proti temu, da ljudje pridobijo ustrezno izobrazbo, a na univerzi je po mojem mnenju prostora za največ 30 do 35 odstotkov generacije. Ob velikem vpisu se poveča pritisk na prepustnost univerze. Zaradi tega se zgodi, da univerze v ta namen znižajo standarde izobrazbe. Zniževanje izobrazbenih standardov vodi v slabše programe in prej ali slej prideš do točke, ko študij postane nezanimiv za najbolj nadarjene študente, ki se tako že na šolanje odpravijo v tujino. In v nekaj desetletjih postaneš tretjerazredna ustanova.

© Borut Krajnc

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev

  • izr. prof. dr. Iztok Palčič, prodekan za izobraževalno dejavnost FS Univerze v Mariboru; člani Sveta Gospodarskega inženirstva na Univerzi v Mariboru: doc. dr. Nataša Šuman (FGPA) – koordinatorica, doc. dr. Igor Vrečko (EPF) – koordinator , izr. prof. dr. Andrej Štrukelj (FGPA) , doc. dr. Miko Ficko (FS), red. prof. dr. Tone Lerher (FS), izr. prof. dr. Marjan Golob (FERI)

    Intervju: dr. Danilo Zavrtanik

    V intervjuju je rektor prof. dr. Danilo Zavrtanik izpostavil študij Gospodarskega inženiringa na Univerzi v Novi Gorici kot edini tovrstni študij v Sloveniji. Ker izključujemo možnost, da bi nepravilne informacije o tem, da omenjeni študij izvaja izključno Univerza v Novi Gorici širil zavestno oziroma bi bile le-te plod nepoznavanja slovenskega visokošolskega izobraževalnega prostora, domnevamo, da se je zgodila... Več