Intervju / Dr. Spomenka Hribar, borka za spravo

Dr. Spomenka Hribar ne mara, če ji kdo reče, da je slovenska Antigona. »Sem živa ženska,« pravi, »ne pa literarni lik.« Tako ji pravijo, ker se že desetletja ukvarja z vprašanjem, kakšen naj bo odnos Slovenije, njene družbe, kulture do povojnih pobojev, kolaboracije, revolucionarnega nasilja, Črne roke … ukvarja se tudi z vprašanjem, zakaj se delitve iz druge svetovne vojne prenašajo tudi v moderni čas. Kdo je kriv? Zakaj politika podžiga sovraštvo?

Kdaj ste se prvič srečali z informacijami o povojnih likvidacijah?

Za likvidacije sem izvedela leta 1975 iz intervjuja, ki ga je za tržaško revijo Zaliv pisatelju Borisu Pahorju dal takrat iz politike že umaknjeni in nadzorovani pesnik, krščanski socialist Edvard Kocbek. Bila sem stara 34 let in do takrat o pobojih nisem vedela ničesar, zame je bil to življenjski pretres, šok; moji starši, stari oče, vsi so bili komunisti, tako sem tudi sama verjela v komunizem kot svetlo prihodnost. Potem pa sem izvedela za to grozno stvar. Kocbeku sem verjela in začela spraševati starejše prijatelje, znance, pa so se vsi čudili, kako to, da nisi o tem nič vedela. Kako pa naj bi? Do leta 1947 sva bili z mamo v Beogradu, ko sva prišli v Slovenijo, mami kot članici komunistične partije nihče ni nič povedal, o tem se v šoli nismo učili. O tem se ni govorilo. Ob dejstvu povojnega pomora sem se čutila prevarana, kot da bi mi kdo ukradel nekaj dragocenega, pa se je izkazalo, da je bila iluzija. Manipulacija.