Katja Perat iz ZDA: Rojstvo fašizma iz duha razočaranja

Kaj se iz sprememb v naravi ameriškega volilnega telesa lahko naučimo o človeški naravi nasploh

Ve se: ameriške predsedniške volitve vsakega slehernika preobrazijo v političnega analitika. Ne samo Žižek, v dneh pred ameriškimi predsedniškimi volitvami je marsikdo, ki si je lahko privoščil pet minut prostega časa, zaigral na stari napev: Izvoliti Hillary Clinton pomeni izbrati status quo, za katerega vemo, da je nevzdržen. Izvoliti Trumpa, če drugega ne, pomeni izvoliti človeka, ki bo stanje stvari tako poslabšal, da bo izzval odločen odpor. Zgodovina, kot kaže, ostaja ena od tistih učiteljic, ki ji, ne glede na vsa prizadevanja, ne uspe pridobiti pozornosti svojih učencev. Bodimo drzni in se spomnimo nelagodnega 20. stoletja, ki se očitno zdi preveč edinstveno, da bi o njem razmišljali kot o ponovljivem. Marsikateremu demokratično izvoljenemu diktatorju je s svojo skrajnostjo uspelo izzvati odločen odpor – a za kakšno ceno? Smo iz globin svojih naslonjačev res pripravljeni reči, da je vojna tisto, na kar upamo? In če – vemo, o čem v resnici govorimo?

A če za trenutek o ameriških predsedniških volitvah razmišljamo kot o lokalni, namesto o globalni stvari, s čim imamo pravzaprav opravka? Kako to, da predvolilni izidi niso zmogli napovedati, koliko je ameriško volilno telo pravzaprav predano Trumpu?

Ameriško volilno telo je živ spomenik dejstvu, da politične odločitve niso stvar premisleka: so stvar srca. In srce Amerike ima rado frajerje. Obama je bil frajer. Bil je postaven, sproščen, duhovit in obljubljal je spremembe. In hecno, tudi Trump je zaigral na karto obljube. Strogo vzeto Trump, jezikavi mož iz visokega stolpa kapitala, pravzaprav ni republikanski kandidat. Trump je samotni jezdec. Samotni jezdec pa je eden izmed tropov, ki jih Amerika obožuje.

Če ste spremljali katero od predsedniških debat med kampanjo, ste morda opazili, kako nerazčlenjen je Trumpov argumentativni aparat. Kako malo pove – ne samo v smislu vsebine ali njene kompleksnosti, temveč na čisto temeljni ravni jezika: v količini stavkov ali besed, s katerimi operira. Trump je manj kot človek ene knjige. Je človek treh stavkov. Ubil (kot bi bila oseba, zlikovec iz vohunskega trilerja, v katerega je treba le dobro nameriti) bo ISIS, Ameriki bo povrnil njeno veličino in – zadnje, a še zdaleč ne najmanj pomembno – vrnil vam bo delovna mesta, ki ste jih izgubili. Trump je človek, ki pozna vse rešitve za vaše skrbi. In ne izgublja časa z nepotrebnim prevpraševanjem, ali so te rešitve prave. Ker ni omahljivec. Izbrati Trumpa pomeni izbrati silo. Pomeni izbrati vztrajanje, nepremičnost, trdnost in nepopustljivost, neprebojno samozaverovanost, ki ne pristaja na dialog. In je klic po odločnosti. Pa naj bo kakršnakoli že.

Ko volivci oddajajo svoje glasove, povedo, za katero izmed ponujenih zgodb so se odločili. In zgodbe, iz katerih so bile izvezene letošnje predsedniške volitve, so zapletene. Od nikdar dovolj poudarjenih narativnih, niti kot je ta, da mora vsaka ženska v politiki v svoj nastop vložiti podeseterjeno količino truda svojega moškega nasprotnika, če si želi, da bi jo jemali resno, do tega, ali bolj problematično to, s kakšnim veseljem Clintonova antagonizira Rusijo, ali to, s kakšnim veseljem Trump simpatizira s Putinom. A prednjačita dve: prva je dejanska nevzdržnost ameriškega statusa quo, ki državljanom od srednjega razreda navzdol ne omogoča normalnega življenja, tudi v primeru, da imajo delo in zdravstveno zavarovanje, druga pa razprava o tem, kdo je za to kriv.

V poznih nočnih urah volilnega dne je CNN (in mi z njim) budno spremljal, kaj se je zgodilo z Michiganom. Michigan, srce zarjavelega pasu in zvočnik delavskega glasu Amerike, se je vsem pričakovanjem navkljub nagnil proti Trumpu. In postalo je jasno: delavci demokratom ne zaupajo več. Obubožana mesta osrednjih zveznih držav, kjer je, ne glede na prizadevnost, postalo nemogoče najti delovno mesto, zahtevajo človeka, ki jih bo razrešil njihove stiske. Obama, čeprav se je nosil kot frajer, tega ni zmogel. Hillary Clinton pa, obsojena na svojo ženskost, ne zmore odigrati niti iluzije frajerstva. Če, česar običajno ne počnemo, pa bi morda morali, o Ameriki razmišljamo kot o državi tretjega sveta, bomo morda razumeli globino obupa, po kateri vsakodnevno blodijo milijoni Američanov, ki sestavljajo volilno telo pozabljenega osrednjega dela Združenih držav.

Ljubezen do Trumpa je pokazala, da je ameriško volilno telo odklonilo svoj etični trenutek.

Za vsakim glasom proti Hillary Clinton tiči razočaranje nad minulo zgodovino ameriškega političnega razreda, ne povsem drugačno od razočaranja slovenskega srednjega razreda, ki je pripeljalo do zloma LDS in izvolitve prve Janševe vlade. Podtekst je preprost: zaupali smo vam, vi pa ste nas okradli. In razočaranje samo na sebi ni neupravičeno. Celo več: je nujno gibalo družbenih sprememb. Kar ostaja uganka, je, zakaj tako rado postane gibalo sprememb na slabše.

In to nas vrača k stari zgodovinski zagonetki: kako globoko mora biti razočaranje belskega dela ameriškega delavskega razreda, da je svoj glas pripravljen pokloniti človeku, ki izgleda in kvaka kot brechtovski kapitalist? Kako globoko mora biti razočaranje kogarkoli, da je zmožno preglasiti instinkt preživetja? Da preglasi pomislek, da bo nekdo, čigar moč in vpliv temeljita na izkoriščanju, svoj trenutek oblasti izkoristil za reproduciranje okrutnosti?

A če lahko razumemo globino ameriškega obupa – lahko razumemo smer, v katero vodi? In če jo že lahko razumemo, moramo biti do nje razumevajoči? Razočaranje samo po sebi namreč nima etičnega predznaka. Kot vsaka frustracija se lahko zasuka v katerokoli smer. In na tem, da se je lep kos ameriškega volilnega telesa opredelil za razreševanje lastne frustracije v obliki nestrpnosti in sovraštva, je nekaj, do česar vsaj osebno rajši ne bi bila razumevajoča.

Ljubezen do Trumpa je pokazala, da je ameriško volilno telo odklonilo svoj etični trenutek. Pokazala je, kar samo po sebi ni nič novega, je pa vsemu navkljub vsakič znova žalostno, da bodo ljudje svoje zaupanje usmerili v iluzijo moči, kot bi to pomenilo, da se je bodo nekako nalezli tudi sami. S tem pa je razkrila tudi, česa si v resnici želijo, ko rečejo, da si želijo spremembe: ne želijo si možnosti za normalno življenje. Želijo si možnosti, da bi tudi sami postali zatiralci.