Grega Repovž

Grega Repovž

23. 12. 2016

Mladina 51

Uvodnik

Predsednik pa leži na ograji

Svet je danes pomembno drugačen, kot je bil pred desetimi leti. Pred desetimi leti je bilo življenje bolj stabilno, dolgoročno stabilno. Pred desetimi leti sploh ni bilo presenetljivo, če so ljudje življenje do upokojitve videli kot nekakšen film v svoji glavi. To je bilo legitimno, zdelo se je prav in je pomirjalo. Pogledal si naprej po svojem življenju in si videl napredovanje, stanovanje, službo, hišo, otroka, kariero, konja, počitnice, selitev na bolje, vse boljše počitnice, boljši kavč, več knjig, dobre koncerte, eksotične počitnice, pa tudi finančno preskrbljenost na starost. Življenje samo je bilo krhko tudi takrat, vsak se nekje v zatilju zaveda tega. A vseeno, sporočilo družbe je bilo jasno: če se ne bo zgodilo kaj hujšega, si na varnem. In tudi ko se bo kaj zgodilo, te bo družba verjetno prestregla s svojimi varnostnimi elementi. Tudi prej družba ni sporočala, da si stoodstotno varen. Je pa sporočala, da lahko računaš nanjo. Krogi varnosti pač – družina, prijatelji, družba.

Zanimivo je, da po vsem svetu na volitvah uspevajo politiki, ki nastopajo prav z obljubo, da bodo še naprej razgrajevali družbo.

A kako je, če si odraščal v tej dobi, v tem »Potres je!« obdobju, ko je bilo temeljno sporočilo družbe in politike le eno: ne, državljan, nič ni več tako, kot je bilo, ni več zagotovil, ne bomo te več lovili v varnostne mreže, ne računaj na družbo, zdaj nekaj velja le individualizem? So se politiki, ki so to govorili, in mediji, ki so to veselo reproducirali, zavedali, da nove generacije rastejo s tem sporočilom? Kakšni so mladi ljudje, ki so rasli v ponavljanju stavka »kriza je in ni več tako, kot je bilo«? Kako se sploh lahko ubraniš družbe, ki deluje brez razmisleka, ko vsak kar nekaj trobezlja, družbe, ki ti ves čas sporoča le nekaj slabega – kot je na primer to, da študiraj tisto, kar bo »službonosno«, ne pa tisto, kar je tvoje iskreno in resnično veselje? Res? Kako je odraščati v družbi, ki ti govori, da ji ni mar zate, ker je tak pač novi svet, kaj bi rad?

Prve generacije teh mladih so danes že odrasle.

Odgovorni urednik Radia Študent Jernej Kaluža, sicer filozof, je o teh novih generacijah spregovoril na začetku decembra v besedilu Trap, trash in teorija (besedilo je dosegljivo na spletni strani radia). V tem besedilu sicer analizira današnjo glasbeno smer rapa, trap. Že ime je nazorno, hote ali ne: trap, v slovenščini past, je nazoren opis ponudbe, ki jo mladi na Zahodu dobivajo od sodobne družbe. »Pridi, ker ne čaka te nič dobrega.«

Kaj lahko pričakujemo od teh mladih? Da bodo navdušeno tekli tej ponudbi in prihodnosti nasproti? Ker to je tisto, kar danes slišijo: tukaj imaš, ponujamo ti tole, namreč brezizhodnost, pravi Kaluža. A nadaljuje: »Toda gre za veselo brezizhodnost: le zakaj bi si namreč želeli izhoda, povzpenjanja in napredovanja, če pa je ravno sedanje trashy stanje tisto, ki omogoča nebrzdano ustvarjalnost, moč in ‘street credit’. Potencirati je treba prav to, kar je, tukaj in zdaj.« Kaluža je pisal o glasbi, napisal pa izjemno analizo mlajših generacij in njihovega odnosa do sveta – kot jim je bil položen k nogam. Bistvo je v njegovem zadnjem stavku: družba je novim generacijam sporočila, da jim – njim – ne ponuja nobenih obetov v prihodnosti, mladi pa so to prevedli – pravilno – v preprost aksiom, ki pravi: pomembno je le to, kar je, tukaj in zdaj.

Kaluža ima seveda prav: z glasbo že desetletja prihajajo pomembna sporočila celotnih generacij. Opis stanja mlajših generacij in dovolj natančen opis njihovega odnosa do sveta so v Slovenijo prav tako prvi prinesli raperji, skupina Matter. Njene skladbe so točno tak opis stanja, so popis novih generacij – berejo se kot obdukcijsko poročilo. Kakšne so generacije, ki vedo, da upor nič ne prinese? Kakšen je pogled na svet, če ti govorijo, da ni več nobenih zagotovil, da ni svetle prihodnosti? Kako se počutijo mladi, ki so videli, da četudi korakaš na protestih, je jutri še vedno enak temu slabemu obetu, brez optimizma in opornih točk? Edino, kar je, je zdele in zdej, pravi skupina Matter v pesmi Anakonda. To je izrecen in točen odsev tistega, kar družba sporoča mlajšim generacijam.

Pač, pomembno je, kaj družba sporoča. Če rasteš skupaj z žico, ki je je okoli tvoje države vsako leto več, to vpliva nate. Če ti sporočajo, da je edina pravica, ki jo imaš, delo brez pravic, to vpliva na človeka, ga oblikuje. Seveda ga ne oblikuje le to, ima pa pomembne posledice. Oziroma kot je dejala dr. Mirjana Ule ta teden v oddaji Intelekta na Radiu Slovenija: »Skrajni čas je, da družba začne misliti na mlade.«

Kako bi se počutili vi, če bi bili od družbe v najobčutljivejših letih deležni tako slabih obetov glede svoje prihodnosti?

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.