MLADINA Trgovina

Vanja Pirc

23. 12. 2016  |  Mladina 51  |  Kultura

Oda humanosti

Kako je Matjaž Tančič begunce, migrante in prostovoljce postavil ob bok herojem iz grške mitologije in jih prikazal kot junake našega časa

Fotografija gasilca Nikolaidisa Argirisa, ki je beguncem pomagal po pristanku, odtisnjena na reševalni jopič, najden med čermi Samosa.

Fotografija gasilca Nikolaidisa Argirisa, ki je beguncem pomagal po pristanku, odtisnjena na reševalni jopič, najden med čermi Samosa.
© Matjaž Tančič

Bil je junij in turistična sezona na grškem otoku Samos se je bližala vrhuncu. Plaže so do potankosti urejene čakale na kopalce in na prvi pogled skoraj nič ni pričalo, da so tam še nedavno množično pristajali čolni, polni ljudi iz Sirije, Iraka, Afganistana, afriških držav, ki so izgubili vse ali pa so vse pustili za seboj in so se na nelegalno pot proti Evropi odpravili zato, da bi tam zaživeli na novo, da bi dočakali boljši jutri ...

Najprej pa so morali z gumenjaki prepluti kratko, a izjemno nevarno pot med Turčijo in njej najbližjimi grškimi otoki. Eden od njih je Samos. Domovina slovitega matematika Pitagore, filozofa Epikura in astronoma Aristarka.

Kljub brezhibno urejenim samoškim plažam so tisti, ki so sledi begunskega vala želeli videti, te seveda videli. Med njimi je bil slovenski fotograf Matjaž Tančič, ki je junija na povabilo institucije ArtsUp, povezane z Univerzo Stanford, na Samosu preživel tri tedne. Na odročnih obalnih predelih je opazil odslužene rešilne jopiče, naletel je na razdrapane gumenjake, za katere so potniki tihotapcem odšteli celo premoženje, v begunskem centru pa je spoznal številne posameznike, ki so imeli srečo, da so plovbo po Egejskem morju prestali živi in zdravi. Spoznal je tudi številne prostovoljce, ki so prišlekom sredi grškega morja in pozneje na kopnem nesebično priskočili na pomoč. Zapletel se je v pogovore z njimi in jim prisluhnil.

Tako je nastal fotografski projekt Heroji (Hérōs).

Še preden je odšel na Samos, je Tančič, ki je profesionalno pot začel na Mladini, vedel, da se tokrat ne bo lotil klasičnega fotodokumentarnega projekta, temveč takšnega z malce bolj osebno noto. Ko je iz Kitajske, kjer zadnja leta živi, spremljal poročila o begunskem valu in še zlasti o spopadanju večstotisočglave množice z grškim morjem, je namreč vedno znova pomislil, da je pretresljive zgodbe o plovbi po tem istem morju slišal že kdaj prej, vendar v povsem drugačnem kontekstu. V zgodovinskem, umetnostnem. »Takoj sem dobil asociacije na argonavte, Homerja. Na vse starogrške mitološke junake, ki so se prav tam odpravili na epske poti in, podobno kot danes begunci, niso vedeli, v kaj se podajajo in kako se bo pot zanje končala. Zdelo se mi je, da se zgodovina ponavlja,« pravi Tančič.

A prepoznal je tudi ključno razliko: »Takratne junake še danes slavimo, njihove kipe občudujemo, njihove zgodbe delimo. O beguncih, ki imajo včasih še bolj herojske ali tragične zgodbe, pa se ne govori toliko, sploh pa ne na pozitiven način.« Deloma zato, ker jih je tako zelo veliko in vidimo le brezimno množico. Deloma pa tudi zaradi predsodkov in sovražne nastrojenosti do ljudi iz drugačnih kultur, kar je največkrat posledica nepoznavanja, nezadostne razgledanosti. Zato je želel izpostaviti čisto konkretne ljudi z imenom in s priimkom. Z zgodovino. In s prihodnostjo.

Posamezniki, ki jih je pobliže spoznal, so bili vse kaj drugega kot to, kar si stereotipno predstavljamo pod pojmom begunec. »To so bili večinoma izobraženi ljudje z zanimivimi poklici. Fotografi, novinarji, fotomodeli, inženirji, učitelji. To so bili tudi zelo lepi ljudje, pa tudi zelo ljubeznivi. Ne želim jih idealizirati in tudi nisem izbral nekega reprezentativnega vzorca, ampak tako za begunce kot prostovoljce, s katerimi sem govoril, lahko rečem, da so me izjemno pozitivno presenetili,« pravi Tančič.

Veliko temnejša so bila njihova pričevanja. »Nešteto težkih zgodb sem slišal in vse bodo z menoj ostale za vedno. Pa ne le zgodbe beguncev, ki so težke vse po vrsti, temveč tudi zgodbe prostovoljcev, ki so bili priča toliko trpljenju in žalosti,« ugotavlja Tančič. V spominu mu je ostal recimo grški zdravnik, eden prvih prostovoljcev s Samosa, ki je neki begunski družini, ki je ravno prispela z gumenjakom, nudil prvo pomoč. Ogrnjeni z odejami so se veselili, da jim je uspelo. Kmalu zatem je v pristanišče pripeljal trajekt in njihova deklica je navdušeno stekla proti ogromnemu plovilu. Na poti jo je, v otroški igrivosti nepozorno na dogajanje okrog sebe, zbil tovornjak. »Umrla je v zdravnikovem naročju. Nič ni mogel narediti.«

Tančič je v projekt Heroji na koncu umestil okrog 50 portretov beguncev, migrantov in prostovoljcev, v katerih je prepoznal heroje našega časa. Vsi ponosno zrejo v daljavo. Tudi Sirka Majida Habib, odeta v tuniko z živalskim vzorcem in s hidžabom na glavi. Šele opis pod njeno fotografijo razkrije, da je sedem mesecev preživela v zaporu, kjer so jo, kot pravi Tančič, mučili. Njene družinske člane so pobili. Njen greh? Bila je novinarka. Sama o preteklosti ne želi več govoriti. V begunskem centru se je angažirala kot učiteljica in prevajalka.

Na eni od fotografij je tudi 19-letni Jonathan Ayev iz Burundija. Tudi njega so v begunskem centru angažirali kot prevajalca, saj je mladenič pravi poliglot. Govori kar štiri jezike.

Starejši možak Rami Towel pa je še nedavno v Siriji prodajal dele britanskih avtomobilov. Na poti na Samos je prav njegovo mehanikarsko znanje odločilno pripomoglo k temu, da je sredi odprtega morja usposobil pokvarjen motor in s tem vsem beguncem na čolnu, s sabo vred, rešil življenje.

Podobno kot drugi portretiranci izstopa tudi dolgolasa domačinka Iokasti Nikolaidi. Ob največjem begunskem valu je ustanovila iniciativo Ženske Samosa, ki je za begunce vsak dan pripravila tisoč obrokov hrane. Ali pa ameriška umetnica Sallie Larch, ki pri 84 letih živi v samoškem hotelu Paradise, kjer so nastanjene tudi begunske družine, in beleži njihove osebne zgodbe.

Sirka Majida Habib, ki je zaradi novinarskega dela sedem mesecev preživela v zaporu. V begunskem centru se je angažirala kot učiteljica in prevajalka

Sirka Majida Habib, ki je zaradi novinarskega dela sedem mesecev preživela v zaporu. V begunskem centru se je angažirala kot učiteljica in prevajalka
© Matjaž Tančič

Tančič je med fotografije sodobnih herojev pomešal fotografije starogrških kipov v podobnih pozah. Vse skupaj pa je zaokrožil še s posnetki morskih valov. Te bi lahko razumeli kot poklon vsem tistim beguncem, katerih zgodb ni mogel slišati, ker so na poti po Egejskem morju izgubili življenje.

Heroji trenutno živijo na posebni spletni strani (kjer je predstavljen le izbor 17 portretov), kmalu bodo zaživeli tudi v razstavni različici in projekt bo gotovo odmeval, saj sta bila mednarodne pozornosti deležna tudi prejšnja Tančičeva projekta o čisto konkretnih posameznikih s kitajskega podeželja in iz Severne Koreje. Za zdaj lahko torej fotografije herojev v živo vidimo le, če jih kupimo, s tem pa podpremo tudi prostovoljce s Samosa, saj je 60 odstotkov izkupička od prodaje namenjenega prav njim, preostanek pa bo Tančič vložil v nadaljnji razvoj projekta Heroji.

Največ zanimanja bodo gotovo deležne fotografije, odtisnjene na rešilne jopiče in dele gumenjakov, ki jih je Tančič našel na manj dostopnih delih samoške obale. Pri tisku teh fotografij mu je pomagal srbski fotograf Miša Keskenović, strokovnjak za tradicionalne fotografske tehnike tiskanja. »Z njegovo pomočjo je projekt dobil še dodatno vrednost. V preteklosti so herojem posvečali kipe, ki so še danes, tisočletja kasneje, razstavljeni v muzejih. Miša pa je junake našega časa s pomočjo izjemno obstojne tehnike slani print, ki je tudi ena najstarejših, natisnil na ravno tako obstojno izjemno plastiko. Tako bodo tudi sodobni junaki z nami še tisoč let in več,« je prepričan Tančič.

Zato si na skrivaj želi, da bi te fotografije postale artefakti, ki jih bodo čez stoletja našli arheologi in se ob njih spraševali, kdo so bili ti ljudje in zakaj so bili tako pomembni, da smo ovekovečili ravno njih. Ali pa bodo, če se bodo ohranile tudi njihove junaške zgodbe, te prenašali na naslednje generacije.

Za tiste, ki smo tu in zdaj, pa upa, da bodo fotografije vsaj malo pripomogle k omehčanju naše zadržanosti do beguncev. »Resnično upam, da bodo te fotografije vsaj malo prebile led. In to je natanko to, kar želim tudi v prihodnje početi kot fotograf – dajati glas ljudem, katerih glas je zdaj neslišen,« pravi Tančič.

Ne preseneča, da bi bil podnaslov projekta Heroji – če bi ga ta seveda imel – Oda humanosti.

Fotografski projekt: Heroji (Hérōs)

Kdo: Matjaž Tančič

Kje: www.samosheroes.com

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.