MLADINA Trgovina

Borut Mekina

12. 5. 2017  |  Mladina 19  |  Politika

Zanikanje holokavsta

Zakaj v Sloveniji zanikanje holokavsta ni kaznivo?

Bernard Brščič na shodu proti migrantskemu centru v Ljubljani 27. februarja 2016.

Bernard Brščič na shodu proti migrantskemu centru v Ljubljani 27. februarja 2016.
© Borut Krajnc

Bernard Brščič, eden od pomembnih podpornikov stranke SDS, nekdanji državni sekretar v kabinetu premiera Janeza Janše in predsednik sveta strankinega Inštituta Jožeta Pučnika, je konec aprila nastopil na zasavski lokalni televiziji ETV. Ta je prav tako v lasti vidnega člana SDS, Janeza Vidmarja, pogovor z Brščičem pa je vodil Boris Cipot, ki se predstavlja kot »zagovornik lustracije in ljubitelj živali«. Najprej sta se pogovarjala o francoskem predsedniškem volilnem boju med skrajno desno kandidatko Nacionalne fronte Le Penovo in konservativnim Macronom. Brščič je gledalcem sprva predstavil širše evropske razmere, zaradi katerih Le Penova ne more zmagati.

Po njegovem so krivi Judje. Brščič je razložil, da obstaja nekakšen masterplan Judov, ki želijo iz Evrope narediti multikulturno skupnost, torej nadomestiti Evropejce »z mešano raso mesticev … kar pomeni, da bo novi evropski človek podoben ciganom, bo temnopolt«. Po premoru z reklamami sponzorjev, to je državnega elektrodistribucijskega podjetja ELES, v katerem je Brščič leta 2013 dobil službo, in podjetja Arcont, ki izdeluje okna, je sledila Brščičeva izjava, da se je načrt že začel uresničevati z »invazijo muslimanskih in negroidnih hord«, da so begunci navadni »latentni posiljevalci in klavci« in da se ta sveta vojna ne bo bila le s pomočjo »uterusa muslimank«, ampak bomo žal tudi »brodili v krvi«. Nato pa je sledila še razlaga, zakaj se temu peklenskemu načrtu evropski volivci (še) ne zmorejo upreti.

Bernard Brščič, eden od pomembnih podpornikov stranke SDS, nekdanji državni sekretar v kabinetu premiera Janeza Janše in predsednik sveta strankinega Inštituta Jožeta Pučnika.

Bernard Brščič, eden od pomembnih podpornikov stranke SDS, nekdanji državni sekretar v kabinetu premiera Janeza Janše in predsednik sveta strankinega Inštituta Jožeta Pučnika.
© Uroš Abram

Krivi naj bi bili Judje. Evropejci se tujerodni invaziji le stežka upirajo zaradi kolektivne krivde, imenovane holokavst, je menil Brščič. Tudi holokavst naj ne bi bil kot tak resničen, tudi pri holokavstu naj bi šlo v resnici za še en skrivni načrt Judov. V akademskem tonu in pred kuliso izbranih slik, olj na platnu, je elegantno oblečeni Brščič začel razlagati o holokavstu kot judovski zaroti. Poboj šestih milijonov Judov med drugo svetovno vojno naj bi bil le mit, je trdil: »Nemški narod je žrtev židovskega vsiljevanja in kurjenja možganov s tako imenovano holokavstologijo … Dejansko gre za zelo perfiden način Židov, da so želeli, pravzaprav, nemški um zapreti, ustvariti kolektivno krivdo in ustvariti načrt raznemčenja, razfrancozenja, razangleženja. In vzpostaviti to multikulti distopijo.«

Predlani je Pahor odkril spominsko ploščo pri Velikih Laščah, na kateri so vklesani padli domobranci skupaj s padlimi partizani – kljub nasprotovanju sorodnikov slednjih. Ideja sprave pod prisilo je koncept, ki je v nasprotju s samim seboj.

Po drugi svetovni vojni je vzniknilo več različnih tipov zanikanja holokavsta. Najbolj znan je primer Davida Irvinga, idola slovenskih skinheadov Blood & Honor, o katerem je bil lani posnet film Zanikanje. Irving je med drugim trdil, da je bilo koncentracijsko taborišče Auschwitz zgolj »veliki manufakturni kompleks za proizvodnjo sintetičnega gumija.« Irving, ki se ima za zgodovinarja, je v svojih knjigah trdil, da Hitler ni vedel za holokavst in da fašisti Judov niso ubijali v plinskih celicah. Leta 1996 je tožil ameriško preučevalko holokavsta Deborah Lipstat, ki ga je v svojih knjigah označila za lažnivca. A se je proces v Veliki Britaniji končal z odločitvijo sodnika, da Irving ni zgodovinar, ampak propagandist, antisemit, zanikovalec holokavsta in rasist. Več drugih držav, Avstrija, Italija, Nemčija, ga je že pred tem obsodilo za isto kaznivo dejanje ali ga razglasilo za persono non grato.

V bran zanikanju holokavsta se je takoj postavila televizija stranke SDS.

V bran zanikanju holokavsta se je takoj postavila televizija stranke SDS.

A zgodba, ki jo zagovarja Brščič – češ da za zaroto holokavsta stojijo levičarski misleci judovskega rodu, kot je Soros, z namenom multikulti-islamizacije Evrope, je iz nekega drugega okolja. Je skorajda identična idejam norveškega desničarskega skrajneža Andersa Behringa Breivika. Tik preden je Breivik 22. julija 2011 na otoku Utøya ubil 77 pripadnikov norveške socialdemokratske mladine, je tudi on v svojem manifestu zapisal, da je bila Nemčija v zadnjih šestdesetih letih izpostavljena »paralizi judovske religije holokavsta«, zaradi česar je danes »nesposobna zgraditi politično obrambo proti islamizaciji in kulturnemu marksizmu/multikulturalizmu«.

Teorija, ki si jo je Breivik zgradil, je imela nasilje za logično posledico. Breivik je svoj strelski pohod izvedel zaradi sovraštva do komunistov – »Marxist killer« je pisalo na našitku njegove uniforme –, ki so iz Evrope naredili za islam in homoseksualce odprto, »multikulti« družbo. Imel se je za križarskega vojščaka prihodnosti, za t. i. templarja, ki napade nepričakovano in zaradi učinka šoka zbudi Evropo iz sna. Feminizacija in islam sta bila zanj evropski kulturni samomor. In ko je ta teden direktor Judovskega kulturnega centra Robert Waltl napovedal, da bo Brščiča ovadil na državno tožilstvo zaradi zanikanja holokavsta, mu je Brščič prek Twitterja odgovoril s skrbno izbranimi besedami: »Pedrovski multikulti aktivist Waltl si domišlja, da bo ustrahoval Bernarda Brščiča. Ne bo …«

Primer Brščič je po eni strani sila preprost. Zanikanje holokavsta smo v Sloveniji prepovedali že leta 2008. Od tedaj v 297. členu kazenskega zakonika piše, da se z dveletno zaporno kaznijo kaznuje tisti, ki »javno širi ideje o večvrednosti ene rase nad drugo ali daje kakršnokoli pomoč pri rasistični dejavnosti ali zanika, zmanjšuje pomen, odobrava, omalovažuje, smeši ali zagovarja genocid, holokavst, hudodelstvo zoper človečnost, vojno hudodelstvo, agresijo ali druga kazniva dejanja zoper človečnost«. Člen je jasen, izjave Brščiča so skorajda učbeniški primer in Waltl bi lahko s kazensko ovadbo gladko zmagal. A se tukaj stvar silno zaplete, kot so letos spoznali tudi na Znanstvenoraziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU).

Z vidika uradne statistike antisemitizma ali rasizma v Sloveniji ni, v celotnem poosamosvojitvenem obdobju v Sloveniji ne obstaja niti ena obsodba zaradi rasističnega nasilja.

Konec januarja, na mednarodni dan spomina na holokavst, so v ZRC SAZU na policijo vložili ovadbo zoper slovenskega uporabnika Twitterja (@staroverec), ki je namesto o holokavstu pisal o »holohoaxu« in trdil, da so »vsi glavni elementi holokavsta popolni nateg«, da so plinske celice »laž« in da »plinskih celic, 6M (milijonov pobitih Judov – op. a.) in nazi politike masovnega pobijanja ni bilo … tifus je pa bil«. A okrožno državno tožilstvo je prejšnji mesec ovadbo zavrglo, »ker naznanjeno dejanje ni kaznivo dejanje«.

Skrivni posnetek, ki kaže, kako so v Auschwitzu morale ženske gole teči v plinske celice. Posnetek je skrivaj posnel eden od taboriščnikov, ki so potem trupla metali v krematorije.

Skrivni posnetek, ki kaže, kako so v Auschwitzu morale ženske gole teči v plinske celice. Posnetek je skrivaj posnel eden od taboriščnikov, ki so potem trupla metali v krematorije.

Prav aprila je bil Jean-Marie Le Pen, nekdanji predsednik Nacionalne fronte, obsojen na 30 tisoč evrov kazni, ker je dejal, da so bile plinske komore zgolj »nepomemben del v zgodovini druge svetovne vojne«. Medtem je v Sloveniji tožilka Alenka Jesenko v prej omenjenem primeru zapisala, da je kaznivo dejanje le tisto dejanje, ki glede na konkretne okoliščine ogrozi ali moti javni red in mir: »Ravnanje storilca mora biti usmerjeno tako, da hude besede preidejo v nasilna dejanja.« Po njenem mnenju ti elementi niso bili podani, »avtor je le izrazil svoje mnenje, zato zapisano ni bilo usmerjeno na širšo javnost z namenom vplivanja na širši krog ljudi, da preidejo k nasilnim dejanjem«.

Zanikanje holokavsta – in vse, kar je nedavno povedal Brščič – je torej tudi z vidika slovenske države legitimno, drugačno mnenje, katerega izražanje moramo dovoliti v imenu demokracije, verjetno celo v skladu z rekom, ki ga pripisujemo Voltairu, češ, »ne strinjam se s tvojim stališčem, vendar bom do smrti branil tvojo pravico, da ga poveš«. Da se je holokavst zgodil – ali da se ni zgodil –, je postala le ena stran resnice in del raznolikosti pluralizma mnenj. S tem argumentom je tudi odgovorni urednik Nove24 Miro Petek utemeljil objavo Brščičevih tez in nato še nadaljevanje osiranja Judov, češ da so si Judi sami financirali svoj holokavst, saj brez holokavsta »svet v času, ko je potekala dekolonizacija, nikoli ne bi pristal na judovsko državo Izrael«. Po mnenju Petka v Novi24 namreč objavljajo tudi »drugačna mnenja«, je dejal za Dnevnik.

Sovražni tvit, ki po mnenju slovenskega tožilstva ni kaznivo dejanje.

Sovražni tvit, ki po mnenju slovenskega tožilstva ni kaznivo dejanje.

Holokavst je bilo najgrozovitejše dejanje 20. stoletja. To je bil genocid, ki ga je izvedla nacistična Nemčija Adolfa Hitlerja in v katerem je bilo ubitih več kot šest milijonov evropskih Judov. Gre za nepredstavljivo številko, ki vključuje tudi 1,5 milijona otrok. Skupaj so nacisti ubili tri četrtine vseh Judov, ki so tedaj živeli v Evropi. Ubili so jih postopoma in premišljeno, večinoma v koncentracijskih taboriščih, najbolj sistematično v plinskih celicah. Tja so jih večinoma vozili v živilskih železniških vagonih, za kar sta bili potrebni široka logistika in birokracija ter leta in leta načrtovanja. Skupaj je po nekaterih ocenah med vojno v njem sodelovalo 200.000 ljudi. Zgolj v enem letu, v letu 1942, so posebne nemške vojaške enote, imenovane »Einsatzgruppen«, v množičnih streljanjih ubile dva milijona Judov, zgolj v treh dneh septembra leta 1941 pa v ukrajinskem kraju Babji Jar 33.771.

Brščičev izpad sploh ni naključje, osamljen spodrsljaj osamljenega skrajneža, morda bolnika, ampak je le vrh ledene gore slovenskega revizionizma.

Holokavst ni bil skrivni projekt, ampak vsem viden dolgotrajen proces. Leta 1996 je recimo Daniel Goldhagen napisal knjigo z naslovom Hitlerjevi voljni eksekutorji, v kateri je iskal odgovor na vprašanje, kako so zmogli navadni Nemci, ki so jih na hitro mobilizirali prav v Einsatzgruppen, izvajati množična streljanja. Njegov odgovor seveda ni bil presenetljiv: nemško javno mnenje je bilo leta in leta prežeto z antisemitizmom. Holokavst je bilo dolgo obdobje, v katerem so nacisti pred dejanskim ubijanjem Jude sprva javno razčlovečili, jih naslikali kot neljudi. Je torej zanikanje holokavsta, relativiziranje ali smešenje poboja šestih milijonov evropskih Judov v koncentracijskih taboriščih med drugo svetovno vojno, celo zbujanje dvoma o dogodku, res zgolj eno različnih mnenj, ki ga je treba dovoliti v imenu tolerance in svobode govora? Je torej tudi vprašanje holokavsta dovoljeno »uravnotežiti«?

Pred stotimi leti so francoskega državnika Clemenceauja vprašali, kaj bodo prihodnji zgodovinarji menili o vprašanju zgodovinske krivde za prvo svetovno vojno. Clemenceau je odgovoril, da sicer ne ve, kakšna mnenja bodo vse imeli, »vem pa zagotovo, da zgodovinarji ne bodo trdili, da je Belgija napadla Nemčijo«. V času, ko še niso bile popularne organizirane politične kampanje političnih strank, ki so začele krojiti javno mnenje s pomočjo tehnik ekonomskega marketinga, se je zdelo nemogoče, da bi zmogel kdorkoli spreobrniti nekatere očitne zgodovinske resnice. A že kmalu po drugi svetovni vojni so mnogi, med drugim tudi nemška filozofinja Hannah Arendt, zaznali dotlej še neznan fenomen. Sama ga je imenovala organizirano laganje. Spomnila je tudi na Stalinovo Rusijo, ki ji je uspelo iz zgodovine, z retuširanjem znanih fotografij, skorajda zbrisati vlogo Trockega. Napisala je esej Laž v politiki, ki je danes, z nastopom postfaktične dobe, z globalnimi manipulacijami javnega mnenja, z organiziranim širjenjem zarot eno najbolj vizionarskih del. Njeno temeljno sporočilo je bilo, da ima resda lahko vsak svoje mnenje in da je javna debata temelj demokracije, a da je »svoboda mnenj zgolj farsa, če ni jamstev o faktičnosti določenih informacij«.

Nemška vojaka med streljanjem judovskih žensk in otrok v Ukrajini.

Nemška vojaka med streljanjem judovskih žensk in otrok v Ukrajini.

Kastracija dvojčkov pod vodstvom doktorja Mengeleja v Auschwitzu.

Kastracija dvojčkov pod vodstvom doktorja Mengeleja v Auschwitzu.

Zanikovalci holokavsta so trdili, da je tudi Dnevnik Ane Frank izmišljotina.

Zanikovalci holokavsta so trdili, da je tudi Dnevnik Ane Frank izmišljotina.

To je recimo lahko utemeljitev kazenske prepovedi zanikanja holokavsta kot tistega res temeljnega političnega dejstva iz 20. stoletja. A če v Sloveniji niti tega nismo zmožni storiti, če je torej legitimno celo relativiziranje in »uravnoteženje« holokavstva, je seveda jasno, kakšno je stanje drugih zgodovinskih dejstev. Ljubljanski Judovski kulturni center je bil v zadnjih letih večkrat tarča napadov. Razbito okno, prevrnjena cvetlična korita, neonacistične nalepke, grožnje po telefonu. V zadnjih letih smo bili priča marširanju obritoglavcev pred parlamentom, napadom na fakultete. A z vidika uradne statistike antisemitizma ali rasizma v Sloveniji ni. Kot recimo opozarja antropologinja dr. Irena Šumi, v celotnem poosamosvojitvenem obdobju v Sloveniji ne obstaja niti ena obsodba zaradi rasističnega nasilja. »Spomnite se zgolj napadov na Rome. Na slovenske Afričane, na Mitjo Blažiča. Na enega od teh procesov, kjer je bila obtožena skupina skinhedov, smo peljali celo študente. Na njem niti tožilstvo niti sodišče primera ni obravnavalo drugače kot pa nekakšen 'ravs' med fanti,« razlaga. Konkretno so nam recimo iz policije pojasnili, da so v zadnjih 15 letih, od leta 2000 do leta 2015, po 297. členu kazenskega zakonika obravnavali le dve (2) kaznivi dejanji zanikanja holokavsta, ki pa nista doživela obravnave na sodišču.

Če si bo kateri sodnik drznil Brščiča kaznovati, verjetno pa tudi kateregakoli drugega zanikovalca holokavsta, lahko pred ljubljansko sodno palačo spet pričakujemo proteste.

A Šumijeva, kot tudi direktor ZRC SAZU dr. Oto Luthar, pravi, da antisemitizem v Sloveniji sploh ni tako redek pojav, ampak da so raznovrstni predsodki do Judov zelo razširjeni in normalizirani. Šumijeva opozarja na slovenski proces narodne sprave, ki molči o predvojnem in medvojnem antisemitizmu rimskokatoliške cerkve (RKC) in z njo povezane, tedaj največje Slovenske ljudske stranke. Anton Korošec, tedanji najpomembnejši slovenski politik, prvak te stranke in večkratni minister v predvojnih jugoslovanskih vladah, je bil osrednji avtor tedanje jugoslovanske antisemitske zakonodaje. Povsem se spregleduje tudi medvojni antisemitizem desnih sil in domobranskih formacij; slednje se predstavljajo le v kontekstu obeh vojskujočih se strani kot revolucionarne in antirevolucionarne, domobranci pa naj bi bili uporniki proti komunistični nevarnosti: »V tedanjem osrednjem slovenskem dnevniku Slovenec tako rekoč ni niti ene številke, v kateri ne bi napadali Judov. Vodja domobrancev Leon Rupnik niti v enem svojem govoru ni mogel mimo omembe judovsko-boljševiške zarote. V letih 1943 in 1944 je domobranska policija izvajala in sodelovala pri aretacijah in deportacijah slovenskih Judov,« pravi Šumijeva.

Starka in otroci na poti v plinsko celico  takoj po prihodu vlaka v Auschwitz.

Starka in otroci na poti v plinsko celico takoj po prihodu vlaka v Auschwitz.

»Dr. Anton Korošec je lahko vzor današnjim politikom ... dr. Anton Korošec je prvi moderni slovenski državnik, odlično je kombiniral politične in diplomatske spretnosti in ob zavedanju možnega s svojimi potezami ohranjal fleksibilnost in preživetje slovenskega naroda,« pa so lani poleti sporočili z na novoustanovljenega Inštituta dr. Antona Korošca, kjer so v sodelovanju s SLS organizirali prvi Koroščev večer. Tako Brščičev izpad sploh ni naključje, osamljen spodrsljaj osamljenega ekstremista, ampak je le vrh ledene gore slovenskega revizionizma in relativiziranja pomena druge svetovne vojne. Ne samo zato, ker so njegove neznosne trditve vzeli v bran v SDS in v neoliberalnih krogih, kot je Kavarna Hayek. Ne samo zato, ker so dolgo zanikanje holokavsta, elaboriran zagovor Brščiča, ki so ga napisali v Kavarni Hayek, nato še objavili in promovirali v Demokraciji in Reporterju. Ampak tudi zato, ker so te teze logično nadaljevanje zahtev po reviziji slovenske zgodovine.

Prejšnji mesec je bil Jean-Marie Le Pen obsojen zaradi izjave, da so bile plinske komore zgolj »nepomemben del v zgodovini druge svetovne vojne«. V Sloveniji to sodi pod svobodo izražanja.

Trupla otrok, ki so umrli od lakote  in bolezni v varšavskem getu.

Trupla otrok, ki so umrli od lakote in bolezni v varšavskem getu.

To so recimo Janševe ponavljajoče se trditve, da je zgodba o narodnoosvobodilnem boju (NOB) zlagan mit. Da so bili komunistični zločini hujši od fašističnih, »da v Sloveniji še vedno čakamo, da bo mit o slavni NOB zgrmel v propad zlaganosti«. To je tudi komentar Žige Turka ob letošnjem dnevu OF, da so premnogi v Sloveniji med drugo svetovno vojno kolaborirali s fašisti zato, ker je bil za njih »okupator manjše zlo«. To so tudi mnogovrstne proslave domobranstva, na katerih so v prvih vrstah predstavniki RKC. To je tudi leta 2015 odkrita spominska plošča pri Velikih Laščah, na kateri so vklesani padli domobranci skupaj s padlimi partizani – kljub nasprotovanju sorodnikov slednjih. Ali kot je ta teden molk med pravniki in trditve, da gre pri tem le za trditev z desnice, ogorčeno skritiziral Matevž Krivic: »Sicer je bilo pričakovati, da se 'janšistična' ksenofobija ne bo ustavila pri islamofobiji …«

Pričakovati pa je mogoče tudi še nekaj drugega. Če si bo kateri sodnik drznil Brščiča kaznovati, verjetno pa tudi kateregakoli drugega zanikovalca holokavsta, lahko pred ljubljansko sodno palačo spet pričakujemo proteste.

Prihod Judov iz krajev pod madžarsko okupacijo v Auschwitz leta 1944. Med njimi so bili tudi skoraj vsi prekmurski Judje. Vrnilo se jih je zelo malo.

Prihod Judov iz krajev pod madžarsko okupacijo v Auschwitz leta 1944. Med njimi so bili tudi skoraj vsi prekmurski Judje. Vrnilo se jih je zelo malo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.