MLADINA Trgovina

Marjan Horvat  |  foto: Borut Krajnc

16. 6. 2017  |  Mladina 24  |  Kultura

Epski obračun s preteklostjo

Boris A. Novak je naš prvi pesnik po Prešernu, ki se je lotil pesnjenja epa. Posvetil se je »razgaljenju« tragedije zgodovine Slovencev in Slovenk v zadnjih dveh stoletjih in nastal je najobsežnejši ep zadnjih desetletij v svetovni književnosti.

Avtor Boris A. Novak in dva od interpretov, teoretik gledališča Lado Kralj in igralka Jožica Avbelj, na maratonskem branju epa Vrata nepovrata prejšnjo s redo v kavarni Narodne galerije.

Avtor Boris A. Novak in dva od interpretov, teoretik gledališča Lado Kralj in igralka Jožica Avbelj, na maratonskem branju epa Vrata nepovrata prejšnjo s redo v kavarni Narodne galerije.

Boris A. Novak je profesor književnosti na Filozofski fakulteti ter avtor impresivnega pesniškega in prevajalskega opusa. V širši javnosti je znan tudi po zavzemanju za pravice »izbrisanih« in beguncev z Bližnjega vzhoda. V zadnjih nekaj letih pa se je v zgodovino zapisal tudi kot naš prvi pesnik po Prešernu, ki se je lotil pesnjenja epa, te izjemno obsežne, a hkrati skorajda izumrle pesniške zvrsti. Prešeren je kot ep spisal Uvod h Krstu pri Savici, Novakova epska stvaritev pa je še obsežnejša, že prav monumentalna, saj ep z naslovom Vrata nepovrata obsega več kot 40 tisoč verzov, ki so objavljeni na skupno kar 2301 straneh v treh debelih knjigah. Po prvi, Zemljevidi domotožja (2014), in drugi, Čas očetov (2015), je te dni izšla še zadnja, Bivališča duš.

Boris A. Novak je z vso silovitostjo ep vrnil med žive pesniške zvrsti. Vrnil zato, ker se je ta zvrst ob vzniku moderne počasi začela umikati romanu, saj je prevladala Marxova ugotovitev, da »Ahil s svincem in smodnikom ni več mogoč«. Novaka »teza«, da naj bi bil ep mrtev, ni ustavila. Prepričan je, da »nobena zvrst ni tako živa kot zvrst, ki je imela privilegij spočiti se za nekaj stoletij«.

Po njegovem danes »ep ni samo mogoč, ampak je v današnjih časih, čeprav zelo redek, celo nujen«, da bi razpadli, fragmentarni svet znova združili in ga napolnili s smislom. Zato sam svojega epa ni le izdal v treh knjigah, temveč je – skladno z epsko tradicijo prenašanja pesmi z ustnim izročilom – ob izidu pripravil tudi javna branja. Prejšnjo sredo smo ob izidu zadnje knjige, Bivališča duš, v kavarni Narodne galerije za kar pet ur prisluhnili branju pesmi iz trilogije, ki so jih na trenutke zelo resno, na trenutke pa tudi humorno interpretirali igralci in igralke ter številni drugi gostje.

Vrata nepovrata, svoj opus magnum, je Novak pisal skoraj deset let. Na pisanje se je pripravljal še 15 let prej. Izziv, s katerim se je spopadal pred začetkom pisanja, je bil »izumiti« jezik, ki bi bil poetičen in bi hkrati izražal nove razmere, kjer se ljudje – povedano z Marxom – ne bojujejo več s kopjem, mečem in sulico, ampak s puškami, jedrskimi bombami in sredstvi digitalne tehnologije.

Osnovno vodilo Novakovega epa pa najdemo v zadnjem spevu prvega dela trilogije z naslovom Zgodba, ko pravi: »Ne Zgodovina – / pomembna je le zgodba. / Njen srh, smeh, godba.« Prepričan je, da zgodovino doživljamo intimno predvsem skozi zgodbe, ki smo jih slišali o naših prednikih. Te se skozi čas sicer spreminjajo, »vendar so osnovni način, s katerim čutimo svojo usodo, s katerim čutimo, od kod prihajamo, in seveda nam te zgodbe prišepetavajo tudi etična in pedagoška sporočila« o tem, kako ravnati v primerih družbenih ali osebnih pretresov in kriz ter celo v krvavih vojnah. Sam je zgodovino epskega pripovedovanja zgodb tako poimenoval »zgodbovina«, sebe pa ima za »zgodbovinarja«.

Med številnimi, popisanimi v epu, so denimo pretresljive zgodbe njegove družine, zlasti očeta Antona in njegovih bratov, ki so bili vsi predvojni komunisti in nato partizani. Opisal jih je skozi na videz drobne reči, prek katerih pa je mogoče zaznati vso tragiko družine, ki se je znašla v besu 2. svetovne vojne. Usodo strica Leona (Lea), glasbenika in skladatelja, je denimo opisal skozi usodo plašča, ki ga je ta dal svoji zaročenki, znani igralki Mileni Godina, ob njunem slovesu pred vojno. O vsem tem so mu pripovedovali oče in drugi sorodniki, ki so preživeli kalvarijo 2. svetovne vojne, sam pa si je to že kot otrok vtisnil na »hard disk« spomina. Nato je te spomine verzificiral, ritmiziral, poetiziral, mitologiziral in končno spravil na papir.

Novakova pesniška stvaritev je monumentalna, saj ep z naslovom Vrata nepovrata obsega več kot 40 tisoč verzov, ki so objavljeni na skupno 2301 straneh v treh debelih knjigah.

Skušal je karseda verodostojno slediti takratnim dogodkom; vrzeli, za katere ni imel potrebnih spominskih pojasnil, pa je dopolnil in jih interpretiral s pesniškimi sredstvi. Pri upesnjevanju zgodb ga je vseskozi vodila tudi etična razsežnost tematike, o kateri je pisal. »Čutim, da moj svet ne bi bil – kar zadeva poezijo – popolnoma resničen, če ne bi ob vsej lepoti upesnil tudi brezen in groznih reči,« pravi.

Tako je ravnal tudi pri tematiziranju NOB. »Moj ep je nedvomno epopeja partizanstva, vendar sem čutil, da moram zelo jasno povedati, da so bili zločini, storjeni v imenu te ideje, pošastni. Nekatere izmed mojih najboljših pesmi v epu govorijo o povojnih pobojih, a te pesmi so oboji, tisti, ki se imajo za dediče partizanskega boja, in potomci tistih, ki so bili na drugi strani, prezrli. Pri obojih zaznavam neko alergijo na tovrstno opisovanje preteklosti. Reporter me je celo napadel, da v epu slavim očeta in strice, partizanske klavce in vojne zločince.« Na očeta, prvoborca, ki je v zimi 1941/42 ukrojil prvo partizansko kapo, triglavko, je ponosen, a ga razume, da po vojni, demobiliziran, nikoli ni paradiral v uniformi. »Kar zadeva rdečo zvezdo, se ji jaz ne morem odpovedati. Jaz, sin partizana, ki je prišil prvo zvezdo na partizansko kapo, tega ne morem narediti … Do partizanstva imam spoštljiv odnos,« poudarja pesnik Novak.

Ep Vrata nepovrata je, kar je v spremni besedi poudaril prof. Janez Vrečko, pravzaprav zasnovan v obliki dialoga z mrtvimi. V prvem delu trilogije, Zemljevidih domotožja, se avtor spominja, kako je pred 20 leti med obiskom puščave Pinnacles v zahodni Avstraliji v sanjah vzpostavil dialog z mrtvim očetom. S tem je na svojem epskem popotovanju vstopil v zagrobni svet, v svet mrtvih, ki ga predstavlja z opisi rek, gora, morij, ulic, šol, fakultet, univerz, koncertnih dvoran, vojašnic, bolnišnic, zaporov, pokopališč.

V drugem delu, Času očetov, najbolj epskem, predstavi svet v zadnjih dveh stoletjih, zlasti skozi grozote obeh svetovnih vojn. Tu se njegov glas razdeli na stotine glasov, ki ne pripadajo samo moškim, klasičnim epskim junakom, temveč tudi ženskam, ki so »modre, močne, zelo pogosto tudi moralno močnejše od moških in pravzaprav rešujejo svet, ki so ga moški zavozili«. V nekaterih pesmih opisuje dogajanje skozi oči otrok. V vse te zgodbe, večinoma tragične, nekatere celo grozljive, pa vključi tudi nekaj humorja, saj »doda človeško dimenzijo in ozemlji to grozo«.

Zadnja v trilogiji, Bivališča duš, je najbolj nenavadna, dantejevska, in po Novakovem mnenju tudi najbolj izvirna in osebna. Spremljamo potovanje z ladjo. V podpalubju, kamor ga vodi kapitan, se v enajstih kleteh nahajajo dantejevske podobe pekla, kjer se arhetipi in vzorci ravnanja prenašajo od antične Grčije do vojn 20. stoletja. Tu je avtor »uprizoril« pandemonij, hudičev parlament, ki med drugim razsoja o usodi »izbrisanih«; na oder je pripeljal tudi svojega pokojnega prijatelja Aca Todorovića, ki se je boril za njihove pravice.

»Po letih intenzivnega pisanja, ko sem oživil svoje mrtvece, se z njimi intenzivno pogovarjal, se mi zdi, da nekatere stvari bolje razumem, druge, ki so bile prej jasne, pa niso več tako jasne.«

V nadpalubje, prav tako razdeljeno na 11 nadstropij, pa je umestil duše vseh tistih, ki jih je poznal in so mu veliko pomenili, a jih zdaj ni več. Med njimi niso samo njegovi sorodniki, temveč tudi književniki in drugi umetniki, ki so se ga s svojo umetnostjo dotaknili. Obudil jih je iz sveta mrtvih, da bi z njimi ustvaril dialog in jim omogočil, »ubogim dušam, končno zaživeti življenje, ki jim ga zaradi zgodovinskih okoliščin ni bilo dano živeti«.

Po desetih letih ustvarjanja epa, ki ni izjemen dosežek le v okvirih slovenske književnosti, temveč je tudi najobsežnejši ep zadnjih desetletij v svetovni književnosti, avtor pravi, da je delo končano. Čuti olajšanje. »Po letih intenzivnega pisanja, ko sem oživil svoje mrtvece, se z njimi intenzivno pogovarjal, se mi zdi, da nekatere stvari bolje razumem, druge, ki so bile prej jasne, pa niso več tako jasne, saj spoznavam, da so možne tudi drugačne interpretacije. Mrtvi so mi bili ponovno blizu, spremenili so me, zdaj pa se moram posloviti od njih, kar me navdaja z neskončno žalostjo,« pravi pesnik. 

Knjižna trilogija: Boris A. Novak: Vrata nepovrata

Kaj: epska pesnitev v treh knjigah (Zemljevidi domotožja, Čas očetov, Bivališča duš)

Založba: Založba Goga

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.