»Pomembna je kritična distanca«

Intervju: Matevž Čelik, arhitekt in direktor Muzeja za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani

Predmete naše bivalne kulture (predvsem 20. in 21. stoletja) hranijo v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO), ki je pred dobrimi sedmimi leti zamenjal lastnika, iz mestne inštitucije postal državna, skupaj z gradom Fužine, kjer muzej domuje. Muzej je Ljubljanska mestna skupščina ustanovila leta 1972 kot Arhitekturni muzej Ljubljana, a zares je zaživel šele kot MAO in šele, ko je leta 2010 njegov direktor postal arhitekt Matevž Čelik (1971). Kmalu po diplomi je Čelik opozoril nase kot arhitekturni kritik in ustanovitelj Zavoda za prostorsko kulturo ter spletnega portala Trajekt.

Trajektovci so leta 2004 prejeli Plečnikovo medaljo za kulturni prispevek, saj so ustvarili eno od ključnih referenčnih točk za arhitekturo, vir informacij, kritik in analitičnih besedil o arhitekturi. Tako je Čelik postal ključna figura na področju arhitekturne publicistike in kritike. Karierna pot na mesto direktorja MAO je tako bila popolnoma logična. MAO je v zadnjih petih letih postala ena ključnih arhitekturnih ustanov v Evropi in med drugim vodi evropsko platformo Future Architecture. Prejšnji mesec, 25.maja, so v MAO odprli že 25.mednarodno bienalno razstavo BIO, ki je s sedmimi projekti širom Slovenije precedens med tovrstnimi prireditvami in bo na ogled do novembra.

S svojo ekipo ste prenovili Bienale industrijskega oblikovanja, eno naših najstarejših prireditev z mednarodnim dometom, in mu dali drugačen značaj.

Sprememba Bienala industrijskega oblikovanja v Bienale oblikovanja je morala biti korenita. Bienale razvijamo kot laboratorij, učilnico in forum za oblikovanje. Če je bil BIO pred 50 leti prvi, mora biti v ospredju tudi danes. Moj cilj je, da je BIO ena najbolj relevantnih oblikovalskih prireditev v mednarodnem prostoru. Namen bienala je, da se oblikovanje dolgoročno vključi v dejavnosti, kjer danes še ni prepoznano, kot relevanten poklic. Bienale s tem poskuša sodelujočim podjetjem in organizacijam ponuditi otipljivo izkušnjo, kaj lahko z oblikovanjem dosežejo, obenem pa odpira nove možnosti za oblikovalce na novih področjih. Teme in področja skrbno izbiramo z mednarodno uveljavljenimi strokovnjaki, ki potek dela in predstavitve vodijo kot kustosi. Njihova naloga je, da izbrane teme naslavljajo lokalne probleme, obenem pa so relevantne za razprave v oblikovanju v širšem mednarodnem kontekstu. Obenem tako BIO danes tudi obiskovalcem ponuja popolnoma novo izkušnjo oblikovanja, ki je ne morejo doživeti na nobeni drugi podobni prireditvi.

Kako tem ciljem sledi letošnji bienale?

Naslov letošnjega bienala je »Daleč, tako blizu«. Tema, ki se skriva za tem naslovom, pa so nove priložnosti na podeželju. Če na hitro preletite letošnji BIO, boste videli, da projekti bienala posegajo na področja razvoja turistične ponudbe, poljedelstva, gozdarstva, socialnega dela, kulturnih dejavnosti. Kustosinji Angela Rui in Maja Vardjan sta slovenske in mednarodne oblikovalce napotili na sedem lokacij, ki predstavljajo tipične slovenske krajine, v kraško jamo, na panonska polja, v kočevske gozdove, v posoške gore, na slovensko obalo in v zasavske revirje. Obenem pa sta jih tam soočili s problemi, ki so univerzalni. Na vseh lokacijah so se v razvoj projektov vključila lokalna podjetja, institucije in župani z občinskimi upravami. Sodelovanja so izjemna in prepričan sem, da nas bodo projekti, ki se bodo razvili skozi BIO, soočili z mnogo zanimivimi možnostmi, ki jih imamo pred sabo, pa jih ne opazimo, ker so preblizu.

MAO je skrbnik artefaktov slovenske sodobne bivalne kulture. O čem ti pričajo? Tudi o tem, ali Slovenci spoštujejo prostor, razumejo vlogo arhitekta in arhitekture, s katero sooblikujemo kulturno krajino?

Ne vem, ali bi se spuščal v psihoanalizo naroda. Najbrž tukaj deluje več dejavnikov. Ljudje si povsod poskušajo oblikovati dom, tako da jim bo prijetno in domače. Slovenci si pogosto to želijo narediti sami. Kot da se bodo v svojem »brlogu« počutili najbolje samo, če ga bodo ustvarili sami. To se mi zdi pozitivno. Napačno je, kadar strokovnjaki ali strokovna združenja k problemom urejanja domovanj pristopajo pokroviteljsko. Ekspresivna in nenadzorovana uporaba barv na fasadah je seveda problem, vendar se od arhitektov in prostorskih načrtovalcev pričakuje več kot le zgražanje ali uveljavljanje prepovedi. Hec je v tem, da ljudje tega ne počnejo zgolj zaradi prihranka, ampak mnogi uživajo v tem, da sami ustvarjajo in gradijo. Hkrati so prepričani, da bodo edino sami zase poskrbeli dovolj kakovostno, tako estetsko kot funkcionalno. Seveda nekateri poiščejo tudi strokovno pomoč – arhitekta ali pa zgolj oblikovalca za notranjo opremo.

Pa vendar, ekscesi lahko nastanejo tudi v tem primeru.

Res je, zgolj vključitev stroke ni avtomatično zagotovilo za uspeh in žal imamo primere, ki to potrjujejo. Če si želimo, da bi bil rezultat strokovne udeležbe harmonična pokrajina, se je treba držati tudi pravil in postopkov. Problem je, da so pričakovanja, da bodo strokovne naloge zaupane zgolj strokovno usposobljenim ljudem, danes postala skoraj iluzorna. Večina investitorjev ne ve prav dobro, kaj lahko pričakujejo od arhitekta ali krajinskega arhitekta, in pogosto zahtevajo preveč, pogosto pa tudi premalo. Po drugi strani pa se arhitekturna stroka že dolgo ni vprašala, kako njeno vlogo vidijo potencialni naročniki. Rešitve (pa tudi problemi) se tako kažejo na zelo različnih ravneh: od tega, da nekdo v mestu naroči obžagovanje dreves in niti ne pomisli, da bi za to moral poiskati nekoga z znanjem, da bodo ta drevesa preživela, do tega, da država sprejme poseben zakon, da bi speljala gradnjo, ki je na njenem seznamu želja, čeprav bi morali pred zakonom biti vsi enaki. Pri spoštovanju prostora gre za majhne, vsakdanje stvari, poglejmo slovensko krajino, zdi se, kot da večina zasebnih hiš ni dokončana. Če je fasada zaključena, manjkajo robovi ali pa so dvorišča še vedno polna gradbene navlake. Pri bivalni kulturi gre za takšne drobne stvari, ki se sestavljajo v večje probleme. Ti nikakor niso zgolj estetski, temveč tudi ekološki in ekonomski.

Če odmislimo kulturo živobarvnih fasad, ki je še vedno v modi, kaj menite, je regionalna tipologija hiš – od Gorenjske, prek Krasa do Primorske in Dolenjske do Prekmurja – pomembna?

So območja, kjer bi morali izvajati zelo strogo varovanje, ker je to v prid vsem. Po drugi strani pa bi morali ljudem pomagati, da bi v spoštovanju omejitev prepoznali, kaj s tem pridobijo. Ni dovolj, da se gremo le »policaje«. V zadnjih mesecih se hvalimo z nagrado, ki jo je Slovenija dobila na letošnjem ITB Berlin za razvoj trajnostnega turizma, za zeleni turizem (nagrada National Geographic World Legacy). Ampak Slovenija jo je lahko dobila le zato, ker smo desetletja in desetletja določena območja zelo strogo varovali in s tem zaščitili svojo naravo. Vse od Triglavskega narodnega parka pa do manjših krajinskih parkov ali območij naravne dediščine, ki so nižje na varstveni lestvici. Če v preteklosti ne bi bilo tako, danes ne bi bili tako trajnostni, vzdržnosti, zeleni ... Samo poglejmo vse tendence in lobiranja zadnjih let, recimo v Bohinju, da bi se visoka varovanost tega območja znižala, češ da jih ta ovira prav pri turističnem razvoju. To kaže, da mnogi še vedno ne razumejo, kaj nas je pripeljalo med najbolj trajnostno naravnane turistične destinacije.

Ali Slovenijo lahko primerjamo z Avstrijo?

Morda so Avstrijci večji lokalpatrioti kot Slovenci in se znajo povezati, da speljejo projekte v skupno dobro, ne na škodo drugega. A tudi v Avstriji ni vse rožnato. So območja, ki so odlično urejena in usklajena v tradicionalnih in regionalnih stavbnih slogih. A mnogo je tudi manj kakovostnih, kvazi regionalizmov, ki le na prvi pogled upoštevajo lokalno tipologijo stavb, a za zidovi skrivajo nekakovostne rešitve, ki le oponašajo originale. Hkrati je tudi v Avstriji cel kup komercializiranih prostorov brez identitete, z agresivnim oglaševanjem, kakofonijo barv in volumnov na robovih naselij, v krajini. Moja teza je, da je večina negativnih trendov v našo sodobno bivalno kulturo prišla prav s kapitalom iz Avstrije. Vse od velikih oglaševalnih panojev v krajini in ob avtocestah pa do supermarketov na periferiji. Seveda pa imajo v Avstriji predele, kjer prebivalci in lokalne oblasti razumejo tudi pomen varovanja, kaj jim prinaša in zakaj se je ponekod treba držati strožjih pravil ter upoštevati omejitve pri gradnji in urejanju krajine. Zavedajo se, da prav od tega živijo, da jim urejena in zavarovana krajina prinaša goste in zaslužek.

In naša prostorska politika?

No, pri nas se na področju načrtovanja prostora v zadnjih 25 letih ni zgodilo veliko pametnega. Drnovškova vlada je sprejela prostorsko politiko in strategijo prostorskega razvoja in ta dva dokumenta sta bila dobra podlaga, na kateri bi se lahko razvili konkretni ukrepi. To sta bila politična in strateška dokumenta, ki sta pomenila osnovo. Toda z naslednjimi vladami se je ta le še podirala. Nobena slovenska vlada na področju urejanja prostora ni izdelala nobenega akcijskega načrta s konkretnimi projekti, za katerimi bi kot vlada tudi stala. Hkrati pa so se v tem času dogajale zelo dramatične spremembe. Industrija se je umikala iz prostora, a v Sloveniji nismo razvili programov za sistematično in celovito regeneracijo nekdanjih industrijskih območij, da bi v te prostore pripeljali nove poslovne in gospodarske dejavnosti. Prav nič strateškega ni bilo narejenega v tej smeri. Danes pa iščemo nove prostore za industrijo na najplodnejši zemlji.

Podobno kot vladna ad hoc akcija za razlastitev lastnikov zemljišč, da bo kanadska Magna lahko sredi polj postavila lakirnico?

Prav to, da naše vlade prostora vsa ta leta niso obravnavale kot strateškega vira in nacionalnega premoženja in da zdaj strateško načrtovanje nadomešča »administrativno udarništvo«, se mi zdi najbolj grozljivo! Ampak tu spet vidim zgled v pozidani krajini na poti od Šentilja do Gradca. 'Če lahko v Avstriji, zakaj ne bi tudi mi?' Seveda drži, da tistim, ki morajo omogočiti Magni prihod v Slovenijo, ni lahko. Danes nekdanja industrijska območja nikjer niso popolnoma prosta, čeprav so giganti, ki so jih nekdaj zasedali, propadli. V vsaki nekdanji tovarni se nekaj dogaja (od Kranja do Maribora). Vse industrijske lokacije so vsaj delno žive, naseljene z manjšimi poslovnimi subjekti, pogosto neracionalno izkoriščene in brez izdelanih strategij za prostorski razvoj. Ker se je transformacija industrijskih območij zgodila spontano, brez širše strategije, jih danes ni mogoče ponuditi vlagateljem, kot je Magna.

In kako ocenjujete našo stanovanjsko politiko?

Stanovanjske politike pri nas ni! Morda smo je nekaj videli v Ljubljani in pred krizo v Mariboru. Na nacionalni ravni pa tudi na tem področju že dolgo ni bilo nobene prave ideje, kljub temu da razpolagamo s številnimi strokovnimi podlagami, smernicami in konkretnimi projekti – od socioloških, urbanističnih do arhitekturnih, ki govorijo o tem, kje in kako bi bilo treba intervenirati. Upam, da se bodo v prihodnjih letih vendarle prelile v konkretne nove stanovanjske projekte.

Živite v Mariboru, kakšen je odnos do prostora v našem drugem največjem mestu?

V Mariboru se čutijo vsi ekonomski udarci zadnjih 25 let in ljudje imajo občutek, da so bili prepuščeni sami sebi. Prepričan sem, da bi Slovenija morala že v 90. prvič odločno intervenirati v Mariboru kot našem drugem največjem mestu in pomembnem gospodarskem središču, drugič pa bi morala intervenirati ob zadnji gospodarski krizi. Z intervencijo imam v mislih razvojne podpore, program spodbujanja konkurenčnosti, podporo pri načrtovanju in izvedbi razvojnih investicij in konkretne državne investicije na različnih področjih, tudi stanovanjskem. Žal je eden od razlogov za depresivno vzdušje v Mariboru tudi dejstvo, da temu mestu ne uspe izvoliti župana, ki bi mesto potegnil iz krize in otopelosti. In to je najhujše. Spomnim se, da je bila Ljubljana konec 90. v podobni situaciji. Takrat je bila Stara Ljubljana polna praznih lokalov, mestna uprava je prodala Kolizej, razprodajali so parcele ob Vilharjevi (ob železniških postaji), vsi nujni projekti v mestu so leta stali na mestu in ljudje so izgubljali upanje, da je njihova uresničitev mogoča. Pa vendar se je v Ljubljani zgodil preobrat in prestolnica si je opomogla. Prepričan sem, da se tudi v Mariboru, tako kot v prestolnici, takšna depresija čez noč lahko spremeni v nov zagon. Maribor ima ogromno sposobnih ljudi in možnosti, verjamem, da se bo zgodil preobrat.

Zdi se, da se Ljubljana ne zaveda odgovornosti do ostalih delov Slovenije, navsezadnje brez zaledja celotne Slovenije sploh ne bi bila to, kar je.

Res je. Če samo pogledamo, od kod vse se vozijo zaposleni na delo v Ljubljano, lahko vidimo, da je zaledje Ljubljane praktično celotna Slovenija. A predvsem gre za odnos med prestolnico in državo, ki bi pogosto lahko delali bolj z roko v roki. Poglejmo samo kulturni utrip prestolnice, kjer mesto in država vsak zase financirata in usklajujeta programe svojih ustanov. Kulturni prestiž v prestolnici se večinoma generira z državnimi sredstvi in dogajanja v prestolnici si ni mogoče predstavljati brez nacionalnih ustanov. Samo pomislite na Ljubljano brez SNG Drama in Opera, Narodne galerije, Narodnega muzeja, Moderne galerije in MSUM, Filharmonije, MAO ... Vsa ta kultura tvori razkošje kulturnega dogajanja v prestolnici, zaradi česar je prestolnica privlačnejši prostor za življenje, edini dokument, ki skuša oboje povezati pa je mestni Strateški dokument o razvoju kulture A tu bi morali govoriti o več kot le o ad hoc podpori posameznim projektom, ki so posledica občasnega sodelovanja državnih in mestnih institucij. Kultura v prestolnici potrebuje skupno platformo, ki bi zagotavljala povezano načrtovanje programov, boljšo izrabo zmogljivosti, pa tudi skupno, mestno-državno načrtovanje programov ter delitev odgovornosti za njihovo izvedbo. Zato bi se tekmovalnost, čeprav športna, tu morala umakniti v ozadje. Pogovarjati bi se morali o soupravljanju institucij, o razvoju skupne ponudbe na področju kulturnega turizma in obiskovalcev.

Kako ste uspeli v MAO z malo denarja ponuditi “veliko muzike”?

Prav gotovo je proračun kulturne ustanove pomemben za realizacijo programa in vsi vedo, da v Sloveniji delamo s proračuni, ki predstavljajo le četrtino ali tretjino proračunov primerljivih ustanov v naši soseščini. A za kakovosten program so pomembni tudi drugi faktorji: strateško načrtovanje, povezovanje s partnerji in motivirani ljudje. Največji faktor zadovoljstva pri delu je možnost narediti to, kar si želiš, če pa z rezultati svojega dela lahko navdihuješ še druge ljudi, je v službi toliko lepše. V MAO imamo izjemno ekipo, ki si želi izzivov in moja naloga je, da jim odprem možnosti. V muzej sem prišel s Trajekta, kjer smo delali praktično z nič sredstev in brez prostorov. Imeti hišo, petnajst zaposlenih in zanimivo zbirko se mi je ob prihodu zdelo več kot dovolj za začetek programa. Seveda to ni dovolj, če se hočeš lotiti zahtevnejših projektov. Toda prostor, ustvarjalni ljudje in gradivo v zbirkah muzeja so tisto bistveno, brez česar MAO ne bi bil to, kar je. Eden od projektov, ki so mi še vedno najljubši in mi je žal, da ni dlje trajal, so bili Odprti depoji. To je bila moja prva razstava v MAO, ko smo iz zbirke vse preprosto zvekli na plano, naložili na depojske regale in večino teh predmetov prvič pokazali javnosti. Obenem pa smo z razstavo prišli do depojskega pohištva, za katerega nikoli ni bilo dovolj sredstev.

Imate dobro opremljene depoje?

Ne, saj javni zavodi že nekaj let ne prejemamo investicijskih sredstev in vse kaže, da jih še nekaj časa ne bomo. A bolj kot oprema je problem pomanjkanje prostorov za normalno delo. Naša prioriteta je zato dokončanje obnove Fužinskega gradu, ki je od leta 1992 nedokončano gradbišče. Obnova zavira mnogo pomembnih nalog, med drugim pridobitev nekaj arhivov za slovensko zgodovino ključnih arhitektov in oblikovalcev. Razstava Odprti depoji je trajala mesec in pol in pokazali smo skoraj vse, kar zanimivega hrani muzej. Želel sem, da bi se iz te razstave izluščila stalna postavitev muzejskih zbirk, a dokler prenova gradu Fužine ni dokončana, bi nas to omejevalo pri izvedbi ostalih programov. Dokončanje prenove muzejske zgradbe, ki je ostala narejena na pol pred 25 let, je za nas res prioriteta.

Dobivate novo in nove naloge: postali ste stalni komisar slovenske predstavitve na beneškem bienalu arhitekture, k vam so bile delegirane kreativne industrije ...

Tako je, to je projekt Center za kreativnost, katerega izvedba je bila potrjena pred nekaj dnevi. Projekt je zasnovan kot celovita podporna platforma za kreativni in kulturni sektor. Z integracijo ustvarjalnosti v gospodarstvo bo spodbujala inovativnost ter omogočala razvoj izdelkov, storitev in izkušenj. Obenem se na ta način odpirajo vrata ustvarjalcem za sodelovanja s podjetji. Projekt se bo napajal iz sredstev Evropskega sklada za regionalni razvoj in je vreden 10 milijonov evrov, ki jih bomo počrpali v obdobju šestih let. Center za kreativnost bo imel šest stebrov, med njimi bodo najpomembnejši razpisi za razvoj novih izdelkov in storitev. Razpisni del projekta bo predvidoma od prihodnjega leta dalje izvajal Slovenski podjetniški sklad v Mariboru. Platforma, ki jo bomo vodili v MAO, pa bo projektom izbranim na razpisih, zagotavljala podporo v obliki izobraževanja, marketinških in drugih raziskav, mednarodnega mreženja in promocije.

Kako ocenjujete dokument Oblikovanje za razvoj, ki ga je pripravila komisija pri Ministrstvu za kulturo?

Osnutek strategije se mi zdi dober. Predvsem zaradi pragmatičnega pristopa in osredotočenosti na projekte, ki jih je v tem trenutku moč izvesti. Vključitev že obstoječih prioritetnih projektov posameznih ministrstev, ki bodo dejansko izvedeni pomeni, da oblikovanje vstopa v vladne projekte kot Trojanski konj, spretno, z namenom, da iz ozadja pomaga pri izvedbi nacionalno pomembnih projektov. To je dober način, da pridemo do oprijemljivih rezultatov. Verjamem, da bo Oblikovanje za razvoj hitro pokazalo prve učinke. Če novo strategijo za področje oblikovanja primerjam z lani napisano arhitekturno politiko, kot recenzent tega dokumenta lahko ponovim, da arhitekturna politika ostaja na preveč načelni ravni in se namesto z integracijo arhitekturnih projektov v vladne strategije, preveč ukvarja z arhitekti. V pripravo arhitekturne politike je bilo vključenih premalo ključnih akterjev, torej tistih, ki jo bodo, ko bo sprejeta, izvajali. Bojim se, da bo arhitekturna politika še en dokument, ki bo obležal v predalih.

Med vašimi zahtevnejšimi mednarodnimi projekti je tudi Platforma Future Architecture, ki združuje 18 evropskih inštitucij.

To je zanimiv projekt, ki je osredotočen na podporo še neuveljavljenim ustvarjalcem ter na vzpostavitev novega poslovnega modela v kulturi v evropskem merilu. Platforme naj bi bile samo okvir, ki omogočajo talentiranim ustvarjalcem, da krožijo po Evropi, predstavljajo svoje delo v eminentnih ustanovah in na prireditvah ter se tako uveljavijo. Skratka, da se jih 'odkrije' skozi ta projekt. Hkrati bi naj platforma s pomočjo dobre komunikacijske strategije in znamčenja uveljavila evropsko znamko kakovosti v določenem sektorju kulture, v našem primeru – arhitekture. Torej, s partnerji širom Evrope izvajamo povezan program arhitekturnih dogodkov in predstavitev, vanje pa preko mednarodnega razpisa vključujemo zainteresirane mlade strokovnjake in ustvarjalce. Razpisi nimajo omejitev glede na poklic ali izobrazbo, temveč so odprti za vse, ki delajo nekaj relevantnega na področju arhitekture ali razvoja mest. Tako v programu naše platforme sodelujejo arhitekti, oblikovalci, urbanisti, krajinski arhitekti, umetniki, kustosti, kritiki, filmski ustvarjalci ... arhitektura pa je fokus, oziroma tema okrog katere se vrtijo njihovi projekti.

Se projekt napaja iz evropskih skladov?

Projekt je del programa Kreativna Evropa. V desetih letih bodo v Evropi zagnali le okrog 20 takšnih platform. Sedaj jih deluje osem in kar dve vodimo v Sloveniji. Platformo Future Architecture smo zasnovali v MAO, drugo, zelo zanimivo literarno platformo Versopolis pa vodi Beletrina. Na razpisu, kjer je bil izbran MAO, so od petdeset prijav potrdili le tri. V MAO smo na podlagi kriterijev, izbrali osemnajst organizacij, ki so zdaj članice platforme. Članice so kulturne organizacije različnih profilov: muzeji, galerije, založbe, organizatorji festivalov, komunikacijska agencija. Izbiramo jih tako, da bi ustvarjalcev odprli čim več različnih vrat in možnosti. Med našimi članicami so velike ugledne ustanove, kot sta Arhitekturni trienale iz Lizbone in muzej MAXXI iz Rima, pa tudi manjši inovativni producenti, kot sta arhitekturna založba dpr iz Barcelone ali Kosovska arhitekturna fundacija. Kot koordinator upravljamo s finančnimi sredstvi platforme in jih delimo organizacijam članicam, ki soustvarjajo evropski arhitekturni program. Ta se prične s pozivom za ustvarjalce, nadaljuje z uvodno Matchmaking konferenco v Ljubljani in izteče z dogodki partnerjev v 15 evropskih mestih.

Kakšne rezultate je prinesel zadnji razpis Future Architecture?

Razpis je tematsko odprt in prijavitelji se morajo odzvati na vprašanje, kaj se jim zdi pomembno za prihodnost arhitekture in kako se bo arhitektura razvijala v prihodnosti. Skratka, zelo generično vprašanje. V začetku sem pričakoval, da bo veliko odgovorov povezanih s tehnološkim razvojem, novimi tehnologijami gradnje, konstrukcijskimi rešitvami in materiali. Ampak sploh ne! Čeprav pri razpisu ni starostne omejitve, se je izkazalo, da so med prijavljenimi predvsem mladi strokovnjaki (od 27 let do 35, nihče od prijavljenih ni preko 40 let), težišče njihovega strokovnega zanimanja pa je povsem drugje. Zanimajo jih najbolj pereči problemi našega časa: nepravičnost in neenakost, migracije, begunci, onesnaževanje okolja, geopolitični zapleti ... Naj kot ilustracijo omenim le projekt Office of Displaced Designers. Mednarodna skupina arhitektov se je odpravila na grški otok Lesbos, kjer delajo z begunci iz Sirije, Afganistana in drugih držav. Beguncem, oblikovalcem in arhitektom, dajejo vedeti, da je znanje, ki ga posedujejo pomembno in da z njim tudi v sitauciji v kateri so se znašli, lahko delujejo ter na licu mesta, v begunskih taboriščih, kjer so, izvedejo številne izboljšave. Te ideje in aktivnosti premikajo diskusijo o arhitekturi v polje političnega. Mlada generacija je zelo kritična do politike v prostoru v najširšem smislu, saj se zaveda, da je to izvor težav in slabih praks, ki zavirajo udejanjanje kakovostnejšega urbanizma in arhitekture. Nova generacija evropskih arhitektov torej premika svoj poklic v mnogo bolj angažirane vode in osebno me to navdaja z optimizmom. Arhitektura spet postaja poklic, ki je sposoben zaznati relevantne projekte in definirati svoje naloge v družbi.

Na drugi strani pa so nekateri arhitekti pripravljeni sprejeti kakršenkoli projekt, ne glede na etiko, pravila igre ... so v službi urbanizacije, ki pleni javni prostor?

Nobene potrebe ni, da bi na stvari gledali tako črno-belo. Predvsem je pomembno, da imaš kritično distanco do svojega dela in da se do konca sprašuješ, kam lahko greš in kdaj moraš reči »ne«. Imeti takšno etično ravnotežje je zares težko, a tako je pravzaprav v vsakem poklicu. Upam, da bo v prihodnje tudi pri nas med arhitekti več družbene angažiranosti in da bo ta v krogu strokovnih organizacij bolj razvidna in izpostavljena kot pomemben del prakse.