MLADINA Trgovina

Jože Pirjevec

11. 7. 2017  |  Politika

V ponedeljek, 3. julija, sem v Ljubljani v specializirani agenciji napravil tako imenovani poligrafski test in se torej podvrgel »detektorju laži«. Proces je trajal tri ure in je bil zame travmatičen.

Odgovor zgodovinarja Jožeta Pirjevca pisatelju Borisu Pahorju

Kako je žalostno, gospod profesor, da so Vas po nedolžnem celo življenje preganjali fašisti, nacisti in komunisti, nato pa ste postali orodje v rokah ljudi, ki hočejo v Sloveniji ustvariti sovraštvo, sumničenje in enoumje.

Zgodovinar dr. Jože Pirjevec

Zgodovinar dr. Jože Pirjevec
© Borut Peterlin

Spoštovani gospod Boris Pahor, Vi ste postali ikona, s katero ni lahko polemizirati. Verjetno ste v zgodovini našega naroda dosegli najvišjo starost, obenem pa ste svojih 104 let, katerim se bližate, napolnili z enkratno vsebino trpljenja in preganjanja, pa tudi visokega pričevanja. Prijatelji mi pravijo, naj Vam zaradi tega ne odgovarjam. A ker sem prepričan, da ste še poln življenjske in intelektualne moči, bom to storil. V začetku svojega odgovora na moje odprto pismo pravite, da se s takim načinom razprave ne strinjate. In to prav Vi, ki ste vse življenje javno izpovedovali svoje misli ne glede na posledice.

V nadaljevanju svojega pisma se na dolgo ustavljate pri najini polemiki izpred skoraj štiridesetih let glede Edvarda Kardelja in njegovega gledanja na narodnostno vprašanje. Očitate mi, da sem bil s svojimi glosami v Primorskem dnevniku »glasnik komunističnega vodstva jugoslovanske države«, kar zavračam. Bil sem in sem še glasnik samega sebe v boju za slovensko stvar v zamejstvu in doma. Kar zadeva tolmačenje Kardeljeve politike, vztrajate v tezi, da je bil zagovornik stapljanja narodov pač skladno z nauki marksizma-leninizma. Jaz trdim, da je bil pristaš naše samobitnosti, saj je že v prvo jugoslovansko ustavo leta 1946 vključil člen o pravici vsakega jugoslovanskega naroda oz. republike do samoodločbe in odcepitve in je to tezo še posebno izpostavil v zadnji ustavi iz leta 1974. Zato je bil tudi deležen hudega nasprotovanja in sovraštva s strani Srbov, je pa bil za nas še kako zaslužen, kajti naš osamosvojitveni proces je leta 1990 mednarodna komisija pravnikov, ki ji pravimo Badinterjeva, razglasila kot legitimen prav na podlagi tega člena. S tem je dala zeleno luč članicam EU za priznanje samostojne Republike Slovenije.

Očitate mi, da sem bil s svojimi glosami v Primorskem dnevniku »glasnik komunističnega vodstva jugoslovanske države«, kar zavračam.

Toda pustimo ta argument ob strani, saj je jasno, da ima o zgodovinskih in političnih vprašanjih vsakdo pravico, da misli po svoje. Naj samo dodam, da sem leta 1981, ko ste izdali posebno prilogo Zaliva v odgovor na mojo gloso, zaznal Vašo prizadetost in se skušal opravičiti. Tako da sem bil na Vaši strani tudi v času, ko naj bi bil »glasnik komunističnega vodstva jugoslovanske države«, saj sem se potrudil, da ste bili leta 1986 častno prisotni v Parizu v okviru slovenskih dni, organiziranih v centru Pompidou. Kar sem želel doseči s svojim odprtim pismom, je bilo Vaše priznanje, da Vas zaradi sporadičnih odnosov, ki sva jih imela v zadnjih desetletjih, nikakor nisem mogel ovajati agentu Digosa Ervinu Cosoliju.

Obtožba, ki jo je Igor Omerza povzel po dokumentu iz udbovskih arhivov, je zame žaljiva, ker postavlja pod vprašaj moje delo, posebno tisto, ki sem ga zastavil v korist naše zamejske skupnosti in naroda. Da se obranim, sem v Arhivu Slovenije najprej pregledal gradivo, ki se me tiče. Na žalost je bil moj dosje št. 16935 »črtan«, kot večina drugih, ker so bili nepomembni. Našel sem samo tri kratke zapise o svojih posegih na »Dragi«, ki so prav tako brez cene. Ohranil pa se je arhiv Cosoli Ervina št. 4311, ki zaobjema kar 169 strani, a sega samo do leta 1979. V njem ne Vi ne jaz nisva omenjena, pač pa drugi Slovenci, nekateri s šiframi, nekateri brez. Najbolj zanimivo je to, da je omenjeni Cosoli proti koncu sedemdesetih let sam začel sodelovati z Udbo, predvsem, ker je imel stike s katoliški političnim tokom naše skupnosti.

Obtožba, ki jo je Igor Omerza povzel po dokumentu iz udbovskih arhivov, je zame žaljiva, ker postavlja pod vprašaj moje delo, posebno tisto, ki sem ga zastavil v korist naše zamejske skupnosti in naroda.

Nisem se ustavil pri tem. V ponedeljek 3. julija sem v Ljubljani v specializirani agenciji napravil tako imenovani poligrafski test in se torej podvrgel »detektorju laži«. Proces je trajal tri ure in je bil zame travmatičen. Na vprašanja, ali sem kdaj sodeloval z Digosom, ali sem poznal in imel stike z Ervinom Cosolijem, ali sem Vas ovajal, sem odgovoril »Ne«. Rezultat izpraševanja, ki sem ga dobil v sredo 5. julija, je bil zame pozitiven. Glede na moje telesne reakcije nisem lagal. Vem, da tudi ta dokaz ne bo pomagal. Velik del slovenskega javnega mnenja je prepričan in zadovoljen, da me lahko ima za izdajalca. Ko sem odhajal iz omenjene detektivske agencije, je mimo mene prišla gospa srednjih let. Ne da bi se ustavila, mi je mimogrede zabrusila: »Vi ne veste, kaj ljudje govore o Vas«.

To je situacija, v kateri sem se znašel zaradi nepreverjenega dokumenta, ki ga je z Vašim soglasjem objavil Igor Omerza, kot da bi šlo za suho zlato. Kako je žalostno, gospod profesor, da so Vas po nedolžnem celo življenje preganjali fašisti, nacisti in komunisti, nato pa ste postali orodje v rokah ljudi, ki hočejo v Sloveniji ustvariti sovraštvo, sumničenje in enoumje.

Preberite si še, kako dr. Jože Pirjevec v intervjuju za Mladino odgovarja na očitke, da naj bi italijanski obveščevalni agenciji ovajal zamejske Slovence.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.