Film / Dunkirk

Dunkirk, 2017, Christopher Nolan

Marcel Štefančič jr.
MLADINA, št. 29, 21. 7. 2017

zelo za

Vojna in film.

ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?


Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal, Apple Pay ali Google Pay.

Tedenski zakup ogleda člankov
> Za ta nakup se je potrebno .


Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine. Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 17,00 EUR dalje.


Marcel Štefančič jr.
MLADINA, št. 29, 21. 7. 2017

zelo za

Vojna in film.

Britanski premier Churchill tistih znamenitih besed o tem, kako se bodo borili na obalah, poljih, ulicah in hribih (»Nikoli se ne bomo predali«), ni izrekel 6. junija 1944 po zavezniškem izkrcanju v Normandiji, kot se pogosto misli, temveč 4. junija 1940 po zavezniški evakuaciji s francoske obale (Dunkerque), kamor je nemška vojska stisnila 330.000 britanskih, francoskih, belgijskih, nizozemskih, kanadskih in poljskih vojakov, ki jih je potem »čudežno« odrešila kombinacija vode (ribiške ladje) in zraka (Royal Air Force). Evakuacija je bila kakopak nasprotje izkrcanja: v Nolanovem Dunkirku – babilonsko mozaičnem, ledeno nelinearnem, morasto distopičnem, intenzivnem kot Sicario, kinetičnem in že kar panfilmskem, posnetem s perspektive morja, čez katerega plovejo ribiške ladje (Mark Rylance), neba, na katerem Tom Hardy tolče nemške lovce, in obale, kjer zavezniška vojska pod nemo taktirko Kennetha Branagha agonično čaka na odrešilne rušilce – izgleda kot Titanik.

Nemška vojska je kot tista ledena gora, anonimna in fantomska, morje pa se krotoviči, valovi kaotično butajo, vojaki se sprašujejo, naj ostanejo ali zbežijo, čolni in barke, s katerimi se skušajo rešiti, se potapljajo, podpalubje se spremeni v pekel, vojaki panično skačejo v morje, se oklepajo rešilnih pasov in utapljajo, nekateri zaplavajo proti Angliji, a valovi nazaj prinašajo trupla. Christopher Nolan ustvari šekspirjanski Grand Guignol, v katerem nihče ne ve, kaj se dogaja, a je vsem jasno, da tisti, ki bodo to preživeli, ne bodo nikoli več povsem pri sebi. Dunkirk, ki vojne akte prikazuje kot filmske akte (film je vojna, vojna je film), izgleda kot totalni film, ki skuša izumiti svojo atomsko bombo. A po drugi strani – II. svetovne vojne, prve vojne, ki je bila ustvarjena za film (»oboroženo oko«, kot bi rekel Paul Virilio), ne moremo razumeti, če ne upoštevamo filmskih tehnik in strategij, ki so jo formatirale, psiholoških efektov, ki so bili močnejši in sugestivnejši od topov, in vojskovodij, ki so se imeli za režiserje.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si.

Delite članek:


Preberite tudi

Janševa »zmaga« v Bruslju 

IZJAVA DNEVA

Intervju

»Razne teorije o ploščati Zemlji in vesoljcih so danes zelo priljubljene«

Ivan Šprajc, arheolog

»Pred nami je vojna«

Vloženih več kot 44.600 podpisov za referendum proti politični policiji