MLADINA Trgovina

Brezglave sanacije

V prihodnjih letih bo prebivalstvo v energetske sanacije stavb vložilo več kot dve milijardi evrov. Ali si sami, s svojim denarjem in na svojih domovih, gradimo novi TEŠ 6?

Stanovanjski blok v ljubljanski četrti Šiška z novo toplotno izolacijo, izvedeno s pomočjo subvencije Ekosklada. Za enak blok v soseščini je študija pokazala, da konstrukcija ustreza zgolj dvajsetim odstotkom potrebne potresne varnosti. Potresna sanacija se ni izvedla, s toplotno izolacijo so se zgolj zakrile vse konstrukcijske razpoke na fasadi.

Stanovanjski blok v ljubljanski četrti Šiška z novo toplotno izolacijo, izvedeno s pomočjo subvencije Ekosklada. Za enak blok v soseščini je študija pokazala, da konstrukcija ustreza zgolj dvajsetim odstotkom potrebne potresne varnosti. Potresna sanacija se ni izvedla, s toplotno izolacijo so se zgolj zakrile vse konstrukcijske razpoke na fasadi.
© Tomaž Krištof

Oktobra 2015 je vlada Mira Cerarja v skladu z direktivo EU sprejela dolgoročno strategijo za spodbujanje energetskih prenov stavb, po kateri bo zgolj v energetsko prenovo stanovanjskih stavb treba do leta 2023 investirati kar 2,77 milijarde evrov. V ta namen bodo strukturni skladi prispevali 387 milijonov evrov nepovratnih sredstev, preostanek, več kot dve milijardi evrov, pa bodo prispevali lastniki stanovanjskih stavb sami. V stiropor in kameno volno bo torej prebivalstvo v tem obdobju investiralo krepko več, kot namerava država investirati v drugi tir.

Dve leti pred nastankom tega dokumenta, junija 2013, je ministrstvo za obrambo izdelalo študijo z imenom Ocena potresne ogroženosti Republike Slovenije. Rezultati niso presenetili nobenega strokovnjaka na tem področju, saj podobno govorijo prav vse tovrstne raziskave: približno 700 tisoč Slovencev živi v stavbah, grajenih pred uvedbo prvih protipotresnih predpisov leta 1963.

Več kot tretjina prebivalstva torej živi v stavbah, za katere lahko domnevamo, da potresno niso varne. Obenem naša tla niso mirna in kar 53 odstotkov Slovencev, več kot milijon prebivalcev, živi na območju pričakovane osme stopnje intenzivnosti potresa po evropski lestvici EMS.

Potres osme stopnje EMS opisuje z naslednjimi besedami: »Mnogi ljudje s težavo lovijo ravnotežje. Pojavijo se velike razpoke na stenah mnogih stavb. Pri posameznih dobro grajenih navadnih stavbah se porušijo stene, slabo grajene stavbe se lahko porušijo.« Območja s pričakovano osmo stopnjo EMS so tista, v katerih velja 90-odstotna verjetnost, da v naslednjih 50 letih ne bo potresa višje stopnje. Nobenega zagotovila pa ni, da potres ne bo še močnejši. Idrijski potres leta 1511, najhujši v pisnih virih zabeležen potres na naših tleh, je bil desete stopnje EMS, čeprav Idrija leži na območju pričakovane osme stopnje EMS.

Kljub svoji alarmantnosti pa študija o potresni ogroženosti, tako kot tudi druge podobne študije, ni doživela nobenega odmeva v širši javnosti. Energetske sanacije še vedno veljajo za najpozitivnejši del slovenske prostorske politike. Ministrstvo za obrambo v tej študiji ugotavlja, da je potres ena tistih nesreč, ki Slovenijo najbolj ogrožajo, a država svoje prebivalstvo še vedno spodbuja k energetskim, namesto k protipotresnim sanacijam stavb. Zakaj?

Sever in jug

Slovenija leži na manjši Jadranski plošči, stisnjeni med Afriško ploščo na jugu in Evrazijsko ploščo na severu. Narivanje Afriške plošče na Evrazijsko, ki nam je dalo Alpe, Apenine, Dinarsko in druga gorstva, je tudi glavni razlog za nastanek potresov na tem območju. Čeprav potresi v Sloveniji, kot ugotavlja študija ministrstva za obrambo, ne dosegajo prav velikih vrednosti magnitude, so lahko njihovi učinki zelo hudi zaradi razmeroma plitvih žarišč (največ potresov ima žariščno globino manjšo od 15 kilometrov).

Slovenija leži na potresno dokaj aktivnem območju, ni pa takšna vsa Evropa. Večina držav EU je na seizmoloških kartah označena kot območje nizkega potresnega tveganja, večji del severne Evrope celo kot območje zelo nizkega tveganja. V območje zmernega in visokega tveganja pa spadajo predvsem države ob Sredozemlju oziroma na Balkanskem, Apeninskem in v manjšem obsegu Pirenejskem polotoku. To so države, ki v odločanju evropskih politik pomenijo malo oziroma praktično nič.

Politika subvencioniranja prenov objektov, ki smo jo prevzeli v Sloveniji, je popolnoma prilagojena razmeram (in tudi industriji gradbenega materiala) dežel severno od nas – z velikim poudarkom na toplotni izolaciji stavb in praktično brez upoštevanja potreb protipotresnih sanacij. Nemčija in preostale države s tem tudi sledijo politiki zmanjševanja energetske odvisnosti Evrope od Rusije. Ogrevanje in hlajenje stavb sta poleg prometa dejansko največji porabnik energentov v sodobnih družbah. Vendar pa to še ne pomeni, da je ob premisleku o smiselnosti energetske sanacije stavbe treba misliti na geostrateške interese drugih držav.

Potemkinove prenove

Energetske sanacije, pri katerih čez fasadne razpoke potresno nevarne stavbe nalepimo novo toplotno izolacijo, lahko označimo za Potemkinove prenove. To so takšne prenove, pri katerih v več pogledih dotrajano stavbo zgolj prekrijemo z novo fasadno oblogo, brez premisleka, kakšne pomanjkljivosti stavba dejansko ima. Težav, z izjemo toplotnih izgub, s tem seveda nismo rešili, ampak samo zakrili.

Z energetsko sanacijo celo preprečimo potresno sanacijo – stavb, ki so bile v zadnjih letih energetsko prenovljene, verjetno še lep čas nihče ne bo prenavljal protipotresno, saj bi bilo za kaj takega treba najprej odstraniti pravkar nameščeno toplotno izolacijo. Ko s toplotno izolacijo zakrijemo konstrukcijske razpoke na fasadi, izgubimo tudi možnost spremljanja, kaj se s temi razpokami dogaja, torej ali so stabilne ali pa se s časom povečujejo. S tem pa izgubimo tudi možnost pravočasnega odziva ob nevarnosti porušitve stavbe. Energetske sanacije v takšnih primerih, čeprav posredno, potresno varnost stavbe celo poslabšajo.

Energetske sanacije stavbo zapečatijo za nadaljnjih nekaj desetletij, zato bi bilo pred odločitvijo zanjo nujno natančno preveriti, v kakšnem stanju je stavba, katere so njene pomanjkljivosti in za kakšno vrsto prenove bi se bilo smotrno odločiti. Predvsem pa bi bilo nujno izdelati študijo konstrukcijske trdnosti stavbe, preden se obleče v stiropor in s tem za nekaj desetletij zapre.

Prav neverjetno je, da takšne študije ne zahteva Ekosklad kot prvi pogoj za pridobitev subvencije za toplotno izolacijo. Tudi v vladni strategiji za energetske sanacije stavb ni besede o predhodnih konstrukcijskih preveritvah. Slabih 400 milijonov evrov subvencij in nepredstavljivi dve milijardi evrov, ki ju bo po tej strategiji v prihodnjih letih prispevalo prebivalstvo iz svojih žepov, bo porabljenih brez študij in analiz.

Stanovanjski bloki

Približno četrt milijona Slovencev živi v večstanovanjskih stavbah, grajenih v času pred letom 1963, ko protipotresna gradnja še ni bila predpisana. To so zaradi gradnje v več etažah tudi dejansko potresno najbolj ogroženi objekti. Že malo močnejše tresenje tal bi sprožilo pravo socialno bombo, resen potres pa humanitarno katastrofo.

Pred nekaj meseci je skupnost stanovalcev enega od ljubljanskih blokov pred odločitvijo o energetski sanaciji Zavodu za gradbeništvo naročila izdelavo študije o konstrukcijski trdnosti njihove stavbe. Študija je dala porazne rezultate – stavba ustreza zgolj 20 odstotkom potresne varnosti po sedanjih standardih. Biti bi morala petkrat trdnejša! Na način, kot je grajena ta petnadstropna stavba s 45 stanovanji in približno sto stanovalci, danes ne bi smeli graditi niti enodružinske hiše: brez zidnih vezi v opečnih zidovih, z nearmiranimi betonskimi zidovi v kleti in s podobnimi konstrukcijsko nezadostnimi rešitvami.

Študija, ki je rezultate dala na podlagi statičnih izračunov in celo laboratorijskih testov vzorcev konstrukcijskih materialov, odvzetih iz zidov na primernih mestih v stavbi, je stala zgolj okoli 50 evrov na stanovanje. Kar je minimalen strošek glede na ceno sanacije. Danes stanovalci tega bloka seveda ne spijo nič mirneje, prej nasprotno, a imajo vsaj vse podatke za premišljeno odločitev o načinu sanacije svoje stavbe.

Zaradi zaščite interesov lastnikov stanovanj ne razkrivamo, za kateri blok gre, povejmo pa, da gre za zelo prepoznaven tip bloka, grajen v začetku 60. let, ki je del skupine kar petdesetih blokov, razpršenih po celotni Ljubljani, grajenih po istih načrtih in tudi s podobno potresno varnostjo. Približno polovica teh blokov je že bila energetsko sanirana, kar pomeni, da je bila na konstrukcijsko nezadostne fasadne stene namesto njihove ojačitve zgolj nalepljena steklena volna, ali še slabše, stiropor. Zelo verjetno v vseh primerih s pomočjo subvencij Ekosklada.

Ekosklad

Prek Ekosklada gre večina subvencij za energetske sanacije stavb. Ekosklad ne daje posebnih zahtev za pridobitev subvencije – zadošča le dovolj debela toplotna izolacija. Stavbo, na kateri so se pojavile diagonalne razpoke, ki konstrukcijsko ne obetajo prav nič dobrega, lahko jutri polepite s stiroporom in pridobite za to nepovratna sredstva. Da je le stiropora dovolj.

Vesna Černilogar iz Ekosklada je nedavno za Radio Študent povedala, da Ekosklad zagotavlja zgolj finančno podporo energetskim sanacijam, za presojo potrebnih posegov na posameznih stavbah pa ni ne odgovoren ne usposobljen: »Ekosklad se v ta segment ne spušča. Sicer je v nekaterih primerih možno, da se naložba načrtuje tudi na podlagi projekta in pa da se v času izvajanja naložbe izvaja tudi projektantski ali pa strokovni nadzor, vendar gre tu za posamezne ukrepe o energijski sanaciji. Vsekakor pa je dolžnost investitorja, da preuči, ali je stavba tudi z drugih vidikov varna za bivanje. Te odgovornosti Ekosklad ne more prevzeti. Niti nismo institucija, ki bi bila za to usposobljena.«

Karta potresne ogroženosti v Evropi. Države, ki odločajo o evropskih strukturnih skladih, potresa skoraj ne poznajo. Vir: European Seismological Commission

Karta potresne ogroženosti v Evropi. Države, ki odločajo o evropskih strukturnih skladih, potresa skoraj ne poznajo. Vir: European Seismological Commission

Skušajmo njene besede uporabiti v drugačnem kontekstu: »Ministrstvo za finance zagotavlja zgolj finančno podporo sanacijam bank, za presojo potrebnih ukrepov v posameznih bankah pa ni ne odgovorno ne usposobljeno. Ministrstvo se v ta segment ne spušča.« Ali pa: »Vlada zagotavlja zgolj finančno podporo gradnji drugega tira, za presojo smiselnosti tega projekta pa ni ne odgovorna ne usposobljena. Vlada se v ta segment ne spušča.«

Ali je kdo, ki daje subvencije, res lahko odvezan odgovornosti za način uporabe tega denarja? Ekosklad se od tematike potresne varnosti objektov ograjuje celo do te mere, da niti ne zbira podatkov o letu zgraditve stavb, ki se sanirajo, četudi je to zaradi postopoma naraščajočih protipotresnih standardov prvi indikator potresne varnosti stavbe.

Dejansko pa bi prav Ekosklad lahko bil ključ do razuma. Uvesti bi bilo treba le preprosto določilo, da je za pridobitev subvencije za energetsko sanacijo stavbe, grajene pred letom 1963, najprej treba izdelati študijo konstrukcijske trdnosti stavbe. Cena takšne študije je približno pet odstotkov višine subvencije sklada, kar bi bilo povsem sprejemljivo za vse. V hipu bi se vsa Slovenija začela zavedati resnosti problematike in nehala tako brezglavo riniti v lepljenje stiropora na fasade. Res je, da bi Ekoskladu s tem drastično upadla primarna dejavnost, subvencioniranje energetskih sanacij, a takoj bi tudi pridobil novo, še večjo: subvencioniranje protipotresne sanacije tretjine stavbnega fonda pri nas.

Potres in nepremičninski trg

Upamo lahko, da se bo v nekaj letih zavest o potresni varnosti dodobra zasidrala med prebivalstvom in začel se bo val protipotresnih sanacij, podoben današnjemu valu energetskih sanacij. Ekosklad bo spremenil svojo politiko, morda tudi ime, in začel subvencionirati predvsem protipotresno prenovo stavb. Morda se bo razmislilo tudi o uvedbi potresnih izkaznic stavb, podobnih današnjim energetskim izkaznicam.

S tem se bo tudi bistveno spremenil slovenski nepremičninski trg. Danes stanovanja v energetsko saniranih blokih, sicer grajenih v 50. in 60. letih prejšnjega stoletja, dosegajo približno 15 odstotkov višjo ceno od stanovanj v blokih enake starosti, ki še niso bili sanirani. Zavedanje o potresni varnosti pa bo cene zasukalo še veliko bolj – le kdo bi namreč želel kupiti stanovanje v bloku, ki se lahko že jutri poruši?

Nekatere nepremičninske agencije danes prav zaradi potresne varnosti že odsvetujejo nakup stanovanj v soseskah, grajenih pred letom 1980. Iz tega segmenta se bodo umaknile tudi zavarovalnice, ki ne bodo več želele zavarovati takšnih stanovanj, posledično tudi banke ne bodo pripravljene več dajati hipotekarnih kreditov za njihov nakup. Tudi pri njih namreč velja isti pomislek – le kdo bi zavaroval kredit z nepremičnino, ki se lahko že jutri poruši? Zato bodo takšna stanovanja postala tako rekoč neprodajljiva. Še posebej, če so bila vmes energetsko sanirana, saj bo pri takšnih potresna prenova še dražja.

Vsak lastnik stanovanja v potresno nevarnem bloku, ki je včeraj prispeval nekaj tisoč evrov za energetsko sanacijo, bo moral, če bo želel živeti v varnem objektu, jutri najprej prispevati nekaj sto evrov za njeno odstranitev. Potem stavbo konstrukcijsko sanirati in na koncu še enkrat toplotno izolirati. Vendar bo takrat rezervni sklad bloka prazen, kredit za energetsko sanacijo pa še ne do konca odplačan.

Se investicija v energetsko sanacijo vsaj povrne?

Skupina strokovnjakov Združenja za energetsko neodvisnost Slovenije je lani izdelala poročilo o oceni prihrankov energije z vgradnjo dodatne izolacije na fasado za konkreten stanovanjski blok s štiridesetimi stanovanji v bližini Kliničnega centra v Ljubljani. Gre za še enega od tistih dokumentov, ki bi morali biti pri takšnih investicijah nekaj najbolj običajnega, pa jih kljub temu skoraj nikoli ne vidimo – izračun je narejen z vso potrebno skrbnostjo, na podlagi analize zadnjih petih ogrevalnih sezon, dinamike cen energentov in natančnih preračunov toplotne prevodnosti. In rezultat? Doba vračanja investicije v dodatno izolacijo fasade je kar 50 let. Življenjska doba fasad z mineralno volno pa 30 let. Ali se gre čuditi, da Ekosklad kot pogoj za pridobitev subvencije za energetsko sanacijo ne zahteva izdelave analize njene smiselnosti? Študija se konča z besedami: »Po ovrednotenih podatkih in njihovi razlagi lahko sklepamo, da je obnova fasade skupaj z dodatno izolacijo neučinkovit ukrep iz dveh razlogov: premajhne energijske in negativne stroškovne učinkovitosti.«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.