MLADINA Trgovina
N'toko

N'toko

29. 9. 2017  |  Mladina 39  |  Žive meje

Ali sem delavec?

Ljudje, ki imamo srečo, da smo si lahko zagotovili preživetje v »sam svoj šef« situaciji, smo ves čas v nevarnosti, da razvijemo izkrivljen pogled na zaposlovanje

Če bi mi v tem trenutku kdo ponudil redno službo, je verjetno ne bi vzel. Hvala, ampak čisto dovolj dobro mi gre kot freelancer. Po 15 letih takšnega življenja si ne predstavljam, da bi moral nenadoma prenašati avtoriteto kakega živčnega šefa, se podrejati monotonemu urniku ali sprejemati kakršnekoli že ukaze. Navajen sem za denar delati part-time službe, ki jih lahko zapustim, kadarkoli mi paše, preostali čas pa namenjati svojim projektom. Ko se pogovarjam s prijatelji, ki so jih leta gledanja istih fac v istih pisarnah spremenila v zdolgočasene cinike, me prešine, da sam še vedno uživam v svojem delu in v njem celo vidim smisel. Popolnoma razumem, zakaj se toliko uslužbencev japonskih korporacij vrže skozi okno – ideja, da bodo do konca življenja tičali v istih dveh kubičnih metrih pisarniške celice, pač ubija. Dokler mi uspeva ohranjati glavo nad vodo, sem se pripravljen odpovedati delu svoje varnosti za svobodo, ki jo prinaša status prekarca.

Ljudje, ki imamo srečo, da smo si lahko zagotovili preživetje v »sam svoj šef« situaciji, pa smo ves čas v nevarnosti, da razvijemo izkrivljen pogled na zaposlovanje. Pogovarjajte se z mladimi freelancerji in boste vedno slišali isto zgodbo: klasične službe izginjajo in klasični delavci so stvar preteklosti. Izkušnja dela, ki je zaznamovala naša življenja, nas pelje k sklepu, da bi vsi morali postati kot mi. Mar ne vidite, da so prekarci svobodnejši, bolj ambiciozni, bolj zagnani, da ustvarjajo drznejše stvari od delavcev, ki zgolj odštevajo ure do penzije? Ko opazujemo svet, v katerem redne zaposlitve zamenjujejo zahteve po fleksibilnosti, v tem ne vidimo grožnje, proti kateri bi se morali boriti, ampak transformacijo družbe v nekaj boljšega. Zakaj ne bi sprejeli fleksibilnosti kot nekaj pozitivnega? Na naš timeline se je prikotalil še kakšen članek Guya Standinga in hitro smo začeli ponavljati teze o novi dobi, v kateri bo prekarnost pravzaprav edina možna in zaželena oblika dela.

Jasno je, da niso vsi prekarci izkoriščeni reveži in nič novega ni na tem, da so te oblike zaposlitve v nekaterih poklicih kratkoročno ugodnejše. Kot razmeroma uspešnemu glasbeniku in publicistu se mi pač splača biti prekarec, saj zaslužim več s prodajanjem svojega dela različnim odjemalcem, kot bi v službi za enega šefa. Toda če pogledamo širšo sliko, si težko predstavljamo, kako bi bile lahko izkušnje ozkega kroga urbanih profesionalcev relevantne za večino ljudi. Daleč največ dela namreč še vedno poteka v obliki duhamornih »od šestih do dveh« jobov za enega šefa, tako pa se tudi ustvari največ bogastva, iz katerega se potem hranijo naši butični espeji. Poleg tega pa večina ljudi, ki so se znašli v kategoriji »prekarec«, opravlja iste duhamorne 6h–2h jobe kot prej, le da za več šefov in ob različnih urah. Nobenega preskoka ni v kakovosti njihovih življenj in nobenega znaka, da se gibljejo v smer večje svobode. Zares je bedno obtičati v brezvezni službi in odštevati ure do penzije, še bedneje pa je skakati iz ene brezvezne službe v drugo brez penzije na vidiku. Ko torej začnemo ljudje iz kreativnih, medijskih in drugih romantiziranih industrij govoriti o »novih konceptih dela«, ne opisujemo sveta, v katerem dejansko živi večina človeštva, ampak imaginarni planet, na katerem bi lahko vsi postali uspešni freelance fotografi, če bi se le nehali oklepati ideje stalnih zaposlitev.

Zato se je treba vprašati, ali drži teza, da vstopamo v novo dobo prekariata. Kaj pa, če v resnici drsimo nazaj v preteklost? Prekarnost namreč ni nekakšen novodobni pojav, ki bi ga prinesle tehnološke inovacije in spremembe v življenjskem slogu ljudi – je oblika zaposlitve, ki je prevladovala vso zgodovino kapitalizma. Nekoč so se delavci vsak dan postavili ob cesto in čakali, da je mimo pripeljal tovornjak delovodje in zaklical: »Potrebujem 15 krepkih fantov za delo na gradbišču!« Kaj drugega so bili ti možakarji kot prekarci – miniaturni samostojni podjetniki? Šele dolga leta sindikalnega organiziranja so jim prinesla zagotovilo, da jih bo služba čakala tudi naslednji dan in jim ne bo treba vsakič znova moledovati za mesto v prikolici. Iz tega položaja so si nato priborili tudi osemurni delavnik, polna zaposlitev pa je prinesla izjemen dvig bivanjskega standarda in drugačno obliko fleksibilnosti. Kot mi je neki starejši delavec opisal izkušnjo dela v Jugoslaviji: »Če mi ni bilo več do dela v neki firmi, sem šel med malico na razgovor drugam in že popoldne sem imel drugo pogodbo za nedoločen čas.«

Današnji freelancerji torej nismo toliko posledica nekakšne nore transformacije trga dela, ampak smo srečni dediči pravic, ki so si jih priborili delavci pred nami. Očitno smo izgubili to sliko, saj naša vizija sveta ne predvideva več svobode delavcev, da izbirajo med različnimi dobrimi službami z vsemi pripadajočimi pravicami, ampak svobodo lastnikov, da lahko brez obveznosti menjajo delavce. Povsem noro pa je misliti, da bo fleksibilizacija pod njihovimi pogoji prinesla izpolnjujoče poklice in samostojnost. Nasprotno – to se lahko zgodi le v kontekstu velikega števila zagotovljenih delovnih mest. O problematičnih urnikih, načinu dela in monotonosti na teh delovnih mestih se vsekakor moramo pogovarjati, ampak najprej si jih je treba zagotoviti.

Ljudje, ki delamo v medijsko atraktivnih panogah, vse prevečkrat dobimo vlogo nekakšnih prerokov nove dobe, pri čemer se največkrat izkaže, da so nas naše osebne izkušnje popeljale daleč od realnosti trga dela. Dobili smo uvid v to, kako je biti svoboden pred pritiski šefov, hkrati pa izgubili razumevanje, kakšne razmere so potrebne za takšno svobodo. Ne trdim, da so naša razmišljanja brez vrednosti, vse prevečkrat pa preglasijo realne izkušnje večine drugih delavcev na svetu. Ti namreč prekleto dobro razumejo, kaj pomeni biti svoboden pred pritiski šefov: to, da v službi uživaš spoštovanje in dobre razmere, da lahko greš ob treh domov počet pametnejše stvari in da lahko slabo službo tudi brez skrbi pustiš. Vzemimo to kot izhodišče za napredek, ne pa kot nekaj, kar je treba ukiniti. Prihodnost bo morda res freelancerska utopija, nekakšno svobodno lebdenje med poklici, kot ga je opisoval Marx (»… zjutraj lovim, popoldne ribarim, zvečer redim živino in po jedi kritiziram, kot mi pač prija, ne da bi kdaj postal lovec, ribič, pastir ali kritik.«), toda pot do tja pelje skozi politiko polnega zaposlovanja.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.