MLADINA Trgovina

Jure Trampuš

29. 9. 2017  |  Mladina 39  |  Politika

Ahmadov drugi dom

Bo Slovenija izgnala Sirca, ki se je med dolgotrajnim postopkom odločanja o njegovi pravici do mednarodne zaščite naučil slovenščine ter kulturno in osebno obogatil okolje, v katero je pribežal?

Ahmada Šamieha lahko vsak dan najdete v Rogu. Tam ima priložnostno brivnico, brije, striže, tiste, ki želijo, druge begunce, obiskovalce Roga, turiste. Ni mu težko delati, a ne ve, kaj se bo z njim zgodilo jutri.

Ahmada Šamieha lahko vsak dan najdete v Rogu. Tam ima priložnostno brivnico, brije, striže, tiste, ki želijo, druge begunce, obiskovalce Roga, turiste. Ni mu težko delati, a ne ve, kaj se bo z njim zgodilo jutri.
© Borut Krajnc

Ahmad Šamieh se je rodil leta 1971 v Siriji. Živel je v Daraji, v predmestju Damaska. Daraja je znana po tem, da so tam med sirsko vojno potekali hudi spopadi, v kraju pa se je avgusta 2012 zgodil tudi »darajski pokol«, v katerem naj bi enote predsednika Asada pobile okoli 200 ljudi, med njimi veliko civilistov, žensk in otrok.

Ahmad je zaradi vojne zbežal iz rojstnega kraja, odšel je v mesto Kudsaja, južno od Damaska, a tudi tam ni bilo miru. Na koncu mu ni preostalo drugega, kot da je zapustil Sirijo. Februarja 2016 je po balkanski poti prek Grčije, Makedonije, Srbije in Hrvaške prišel v Slovenijo, tu pa se je njegovo potovanje ustavilo. Avstrijski policisti so brez pravega pojasnila zavrnili vstop njegovi skupini in Ahmad se je znašel v Centru za tujce v Postojni. Takrat ni niti natančno vedel, kakšne so njegove pravice, v kateri državi je, kako naprej, kaj se je zgodilo, zakaj so okoli njega policisti, ki mu omejujejo gibanje, če pa je do tedaj potoval organizirano, z avtobusi, z vlaki, s policijskim spremstvom. Počutil se je, kot da bi bil v zaporu.

»Jaz rad živim tukaj,« pravi Ahmad danes. »Moja duša živi v Sloveniji. Slovenija je zame druga mama, prva je Sirija, Slovenija je druga. Šel sem v knjižnico, šel sem v šolo, naučil sem se brati in govoriti slovensko. Imel sem veliko stikov s prevajalci, odvetniki, sodniki, policisti, pa sem ugotovil, da nekaj govorim jaz, da nekaj govori prevajalec, na koncu pa je na papirju nekaj drugega. Na koncu ni nič enakega. Jaz pa sem samo človek, imam dušo, jaz bi rad živel.«

V Postojni so Ahmadu svetovali, naj zaprosi za azil, saj naj bi ga drugače na hitro poslali iz Slovenije. Ni bil edini, ki je podpisal prošnjo. Od takrat živi v azilnem domu v Ljubljani na Kotnikovi.

»Jaz rad živim tukaj. Moja duša živi v Sloveniji. Slovenija je zame druga mama, prva je Sirija, Slovenija je druga.«

Ahmad je v Siriji opravljal mnogo poklicev, bil je brivec, frizer, trgovec, po izobrazbi je avtoklepar. V Siriji je pustil svojo ženo, hčere, pot proti Evropi je bila zelo naporna. Ahmad ima tudi zaradi vojne, v kateri je bil ranjen, več zdravstvenih težav, prestal je operacijo ožilja, ima krče in mravljince v nogah in rokah, brazgotino strelne rane. Vseeno ni stal križem rok. Obiskoval je tečaj slovenščine in se priključil aktivistom, prostovoljcem, ki v Rogu delajo v migrantskem centru Second home. Pomagal jim je kuhati, urejati prostore, postal je prevajalec za druge begunce, ki ne razumejo slovensko. Letos spomladi je začela delovati »Ahmadova brivnica«, kamor zahajajo drugi begunci, domačini, celo turisti. Brivnica je postala nekakšno zbirališče, Ahmad pa kulturni ambasador. Kot brivec in frizer je obiskal tudi nekatere druge kraje po Sloveniji. Tukaj se počuti dobro.

A njegova zgodba se je zapletla. Ahmad je – ni najbolj jasno, zakaj ravno on, drugi pa ne –, padel pod dublinsko direktivo, »pod Dublin«, kot razočarano pravi sam. »Samo Dublin, Dublin, mi govorijo, ničesar ne dobim. Na očala sem čakal devet mesecev, vmes pa sem se učil slovensko. Zelo težko živim, čakam na papirje, revež sem, zakaj lahko drugi delajo, jaz pa ne, zakaj lahko gredo drugi k zdravniku, zakaj meni vsi pravijo, da imam Dublin in da me bodo poslali na Hrvaško. Težko spim. Zakaj sem dobil Dublin samo jaz? To je nepravično.«

Če je nekdo »pod Dublinom«, pomeni, da Slovenija ne bo obravnavala njegove prošnje za status mednarodne zaščite, ker ga bodo poslali na Hrvaško. To omogoča Dublinska uredba, ki natančno določa skupni evropski azilni sistem. Po njenih zapovedih lahko evropske države kadarkoli vrnejo prosilca za azil v tisto izmed članic EU, kjer je prosilec prvič prestopil mejo. Ker v Grčiji ni bilo pravega sistema nadzora, je v primeru Ahmada prva taka članica Hrvaška. Po podatkih ministrstva za notranje zadeve je Slovenija na takšen način lani na Hrvaško poslala sedem ljudi, letos pa devet.

Konkretno je ravno pri Ahmadovem primeru Sodišče EU na prošnjo slovenskega vrhovnega sodišča dublinske zaveze razložilo na način, da obstoj humanitarnega koridorja, torej z mednarodnim konsenzom obstoječe in nekaj časa delujoče balkanske migrantske poti, sam po sebi ne pomeni, da je bil prehod meje zakonit in da je država EU, v katero je na svoji poti najprej vstopil prosilec za azil, zaradi dogovorjenega koridorja avtomatsko odrešena odgovornosti za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito. Dublinska uredba naj bi skratka veljala tudi ob izrednih okoliščinah, kakršne so bile tisto jesen in zimo, ko se je Ahmad odpravil na pot. Vse to poenostavljeno pomeni, da so evropski sodniki pritrdili slovenskemu ministrstvu za notranje zadeve, ki želi Ahmada vrniti na Hrvaško, kjer naj bi se potem odločalo o upravičenosti njegove prošnje za azil. Želijo ga pač deportirati v državo, ki jo je nekoč samo prečkal. Postopek o tem, ali naj Slovenija odloča o njegovi prošnji za azil ali pa naj raje o tem odloča Hrvaška, traja že več kot 17 mesecev. V vsem tem času Ahmad živi v Sloveniji, ki jo ima za svoj drugi dom.

Ahmad je imel sicer pred časom sredi razmeroma zapletenih pravnih postopkov, ki so posredno potekali v treh državah, povsem legalno možnost, da zapusti Slovenijo in odide v Avstrijo, od koder so ga nekoč poslali v ožičeni postojnski center. Avstrijsko sodišče mu je pritrdilo, da prepoved vstopa v Avstrijo ni bila pravilna, a se je odločil, da bo raje ostal v Sloveniji.

Karkoli si že mislimo o odločitvi evropskih sodnikov, ki so s sodbo želeli za nazaj formalnopravno urediti stanje, ki se praktično ne da urediti – na podlagi mnenja sodnikov bi lahko Nemci takoj proti jugu poslali stotisoče ljudi, ki so jih sprva poklicali k sebi –, pa je treba spomniti, da je odločitev o tem, ali prosilca vrniti v prvo državo vstopa ali ne, suverena pravica vsake države posebej. Tudi sodišče je tako zapisalo, naj bodo države pri obravnavi podobnih primerov, kot je Ahmadov, »solidarne«, da torej v duhu solidarnosti prevzemajo svoj del odgovornosti. Praktično to pomeni, da imajo države diskrecijsko pravico, da, če le želijo, obravnavajo prošnjo za azil in jim ni treba pojasnjevati, zakaj so to storile kljub temu, da je za presojo te prošnje izvorno odgovorna neka druga država. Slovenija je od leta 2014 diskrecijsko pravico uporabila zgolj v treh primerih, v katere je bilo vključno devet oseb (v enem primeru je šlo za večjo družino). Kakšni so bili konkretni razlogi, da je Slovenija v teh primerih »prevzela odgovornost za obravnavo prošenj za mednarodno zaščito« zaradi varstva osebnih podatkov niso razkrili.

Zgodba o Ahmadu je vsaj za zdaj zgodba o uspehu. Zaradi različnih okoliščin, samoiniciativnosti, požrtvovalnosti, pa tudi sreče se Ahmad v Sloveniji dobro počuti. V suhoparnem sociološkem jeziku bi se temu reklo, da je dobro integriran.

Leta 2016 je Slovenija 170 ljudem priznala status mednarodne zaščite, več kot polovica izmed njih je prišla iz Sirije. O pravicah nekega drugega Sirca, o pravicah Ahmada, ne želijo niti odločati.

»Imam dušo, nisem kamen,« pravi Ahmad. »Slovenija mi je všeč, tukaj imam prijatelje, tukaj ni veliko slabih ljudi, zelo veliko so mi pomagali.« Vse pa ni tako lepo. »Povejte mi, ali imate otroke? Imate jih. Lepo. Jaz imam družino, pa je ne vidim, že dve leti jih nisem videl. Kako bi sami živeli brez družine? Brez žene, hčera, sinov? To je krivica.«

Ahmad ima sedaj pred seboj dve možnosti. Morda ga bo v naslednjih dneh, tednih Slovenija res vrnila na Hrvaško, kjer bo dolge mesece znova čakal, da odločijo o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Morda pa bodo na ministrstvu za notranje zadeve uradniki prepoznali, da se je Ahmad v vsem tem času, ko so v nasprotju z načeli hitrega odločanja v prazno mleli kamni birokratskih postopkov, naučil slovensko, da se je povezal z okoljem, da si je ustvaril socialni krog, da bogati slovensko družbo. Podobno, kot jo v nekem drugem primeru bogati nov državljan Slovenije, košarkar Anthony Randolph. In če že omenjamo košarko: Goran Dragić, ki ga je nedavno slavila vsa Slovenija, z državniškim vrhom vred, je v intervjuju za Delovo Sobotno prilogo povedal, da bi se morali povezati in skupaj rešiti begunsko vprašanje. »Konec koncev so vsi samo ljudje, ki bežijo pred grozotami v njihovi domovini in iščejo boljše življenje za svojo družino. Vzgojen sem bil tako, da spoštujem različne veroizpovedi, različne narode, rase. Zame ni važno, v koga verjameš, kakšne barve je tvoja koža, od kod prihajaš, vidim samo eno: ali si dober človek ali slab.«

Že samo s stališča humanitarnosti, človečnosti je prav, da Ahmad ostane v Sloveniji.

Leta 2016 je Slovenija 170 ljudem priznala status mednarodne zaščite, več kot polovica izmed njih je prišla iz Sirije. Kar je logično, v Siriji je vojna, v Siriji na grozovite načine ubijajo ljudi. O pravicah nekega drugega Sirca, o pravicah Ahmada, pa se na ministrstvu za notranje zadeve ne želijo niti odločati.

»Močan sem, zelo močan,« še pravi Ahmad. »Ampak ne vem, kako dolgo bom. Težko je vse skupaj, res težko.« 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.