MLADINA Trgovina

Janez Janša®

Kako so trije umetniki, ki so se pred desetimi leti preimenovali v Janeze Janše, ugotovili, da lahko Janeza Janšo ustaviš le z glorificiranjem

Skupina OHO se je leta 1968 v Triglav odela sredi Ljubljane, tam se je leta 2004 zgodil tudi rimejk skupine Irwin. Janezi Janše pa so se 6. avgusta 2007 v svojem rimejku znanega dela v Triglav prelevili na Triglavu. Kdo pa naj se zlije s Triglavom, simbolom slovenstva, če ne prav Janez Janša?

Skupina OHO se je leta 1968 v Triglav odela sredi Ljubljane, tam se je leta 2004 zgodil tudi rimejk skupine Irwin. Janezi Janše pa so se 6. avgusta 2007 v svojem rimejku znanega dela v Triglav prelevili na Triglavu. Kdo pa naj se zlije s Triglavom, simbolom slovenstva, če ne prav Janez Janša?
© Gaja Repe, z dovoljenjem Aksiome

Šestega avgusta 2007 so Slovenci, ki so lezli na Triglav, doživeli nekaj izredno čudnega, povsem nepričakovanega, že kar šokantnega, predvsem pa nepozabnega – mimo njih so lezli trije mlajši moški, ki so neutrudno žebrali: »Jaz sem Janez Janša! Jaz sem Janez Janša! Jaz sem Janez Janša!« Slovenci, ki so tisti dan lezli na Triglav, so bili še bolj šokirani, ko so izvedeli, kdo so ti trije, ki tako strastno glorificirajo Janeza Janšo – Janez Janša, Janez Janša in Janez Janša.

Ker je tisti dan na Kredarici potekala proslava ob 80. obletnici smrti Jakoba Aljaža, 33. obletnici Pešpoti z Vrhnike na Triglav, 5. obletnici Pešpoti od Vrbskega jezera čez Triglav do Bohinjskega jezera, 25. obletnici izhajanja Nove revije, 20. obletnici 57. številke Nove revije in 16. obletnici slovenske države, so tudi Janez Janša, Janez Janša in Janez Janša sklenili, da vse te jubileje kronajo z umetniškim performansom, ki naj bi ga izvedli na vrhu Triglava. Ali bolje rečeno: na Triglavu naj bi se prelevili v Triglav. Toda to, kar bi se lahko zdelo komu nenavadno ali čudaško, je bilo povsem logično: kdo pa naj se zlije s Triglavom, simbolom slovenstva, če ne prav Janez Janša? Le umetnost je lahko tako presenetljiva in tako nepozabna.

Da je prava umetnost res presenetljiva in nepozabna, je 30. decembra 1968 pokazala neoavantgardna skupina OHO, ki je v ljubljanskem parku Zvezda izvedla hepening Triglav: trije ohojevci, Milenko Matanović, David Nez in Drago Dellabernardina, so se pokrili s črnim pregrinjalom, iz katerega so štrlele le njihove tri glave. Nepozabno.

Retroavantgardna skupina Irwin je leta 2004 izvedla rekonstrukcijo ohojevskega projekta Triglav (naslovljeno Gora Triglav), jasno, v parku Zvezda – in tudi irwini so se prekrili s črnim platnom; tri leta kasneje so si ga izposodili Janez, Janez in Janez ter z njim krenili na Triglav.

Janezi Janše so se 6. avgusta ob štirih zjutraj iz Ljubljane odpeljali proti Triglavu, in sicer do najvišje lokacije, do katere je še mogoče priti z avtom, potem pa so – polni adrenalina, toda brez kondicije, brez opreme, brez čelad in brez vodiča, vsakdanje oblečeni in barsko obuti – krenili navzgor v osrčje pojočih gora, pri čemer so drug drugega spodbujali z glasnim mantranjem: »Jaz sem Janez Janša!« Mimoidoči so jih fotografirali, sami pa so mislili na Odrešitev, film o mestnih fantih, ki krenejo v naravo, in upali, da njihova zadnja beseda ne bo prašičji krulež.

Ko so se izmučeni privlekli do Planike, so si najprej malce odpočili, potem pa vse šokirali, ko so oznanili, da bodo naskočili vrh Triglava. »Prespite tu! Ne izgledate dobro! Ni varno,« so jih svarili. Niso razumeli umetnosti. Ne, niso razumeli, da gre pri umetnosti za čas – in da se vedno mudi. Njihova hoja na Triglav se je resda prelevila v pravi ples smrti, okej, križev pot, ki je zahteval masiranje, regeneracijo, energetske napitke, umetno dihanje, priklepanje in reševanje, toda ko so končno prilezli na vrh, so ugotovili, da tam svojega performansa – rekonstrukcije ohojevskega Triglava – sploh ne morejo izpeljati. Iz preprostega razloga: ko so se posneli, se ni videlo, da so na vrhu Triglava.

Premier Janez Janša je bil na lepem videti le še »kot pločevinka juhe Campbells v delih Andyja Warhola«, je rekla Zdenka Badovinac, direktorica Moderne galerije.

Ni jim preostalo drugega, kot da rekonstrukcijo izvedejo pod vrhom, kar je pritegnilo veliko tujih turistov, ki so tudi sami vtikali glave skozi črno platno, Slovenci pa so njihovo umetnino le začudeno, sumničavo opazovali. Z varne distance. Le neka študentka je zbrala pogum in pristopila, tako da jo je doletela čast, da je postala uradna fotografinja projekta Triglav. Ko so se ob vzklikanju »Jaz sem Janez Janša« vračali v dolino, so na Konjskem sedlu z velikimi kamni izpisali »Janez Janša«. Kar ni ušlo reviji Mladina, ki je takoj razpisala natečaj za najlepše izpisano ime Janez Janša.

Del projekta Troika: članske izkaznice stranke SDS in osebne izkaznice umetnikov Janezov Janš

Del projekta Troika: članske izkaznice stranke SDS in osebne izkaznice umetnikov Janezov Janš
© z dovoljenjem Aksiome

»Umetnost je vzvišeno poslanstvo, ki zavezuje k fanatizmu,« je rad mantral Laibach. In res, Janez Janša, Janez Janša in Janez Janša so med svojim performansom – med hojo na Triglav, med svojim zlivanjem s Triglavom, med svojim zlivanjem s slovenstvom, med svojo nadidentifikacijo z Janezom Janšo – skoraj izdihnili. Težko je biti Janez Janša. Umetnost res zavezuje k fanatizmu.

Ko je Janez Janša (eks Grassi) doma povedal, da je bil na Triglavu, je njegov bodoči tast, argentinski Slovenec s Krasa, vzkliknil: »Zdaj si končno postal Slovenec!« Moral bi reči: zdaj si končno postal Janez Janša!

Člani največje stranke

Osmega maja 2007 so Davide Grassi, Emil Hrvatin in Žiga Kariž prikorakali na sedež SDS in tajnico slavnostno zaprosili za pristopne formularje, da bi se lahko včlanili v SDS. Jasno, včlanili so se pod svojimi pravimi imeni. Ker pa je bila miza, za katero naj bi izpolnili formularje, premajhna, jih je tajnica preselila v konferenčno sobo stranke, v njen war room. Takoj so jo prepoznali – s TV. Zastava, logotip, ikonografija. Tajnica jim je dala steklenice s simbolno označeno vodo SDS (»Popolna svežina«), potem pa jih je pustila same, tako da so lahko občudovali ta mitski prostor oblasti in priročno, a čudno majhno knjižnico.

Med izpolnjevanjem formularjev so prišli tudi do vprašanja, v katerem forumu bi delovali, toda kulture ni bilo nikjer, zato so se vključili v forume, ki so jim bili najbližji, recimo delavski, športni in forum za znanost in tehnologijo. Tajnica, ki so jo poprosili, da jih fotografira, jasno, v konferenčni sobi, jim je podarila strankarsko memorabilio (kape, mikice, kulije ipd.), obenem pa jim je tudi povedala, da bodo kmalu poletne športne igre. Vau!

Poročna listina Janeza Janše. Njegova prič a je bil Janez Janš a, nevestina pa Janez Janša.

Poročna listina Janeza Janše. Njegova priča je bil Janez Janša, nevestina pa Janez Janša.
© z dovoljenjem Aksiome

Dva tedna po izpolnitvi pristopnih izjav so prispele članske izkaznice, priloženo pa je bilo tudi pismo Janeza Janše, v katerem je poudaril: »Več nas bo, prej bomo na cilju.« Tako so postali člani SDS, največje slovenske politične sile. Janez Janša je bil tedaj premier. Plačali so članarino ter začeli dobivati partijsko literaturo in vabila na shode.

Ker pa se je Grassi odpeljal na morje, sta se športnih iger SDS udeležila le Hrvatin in Kariž. Z zbirališča v parku Zvezda so se z avtobusom odpeljali v Celje, kjer so igrali košarko. Hrvatin, že od nekdaj mahnjen na šport, se je dobro vživel, Kariž, nikoli prijatelj športa, pa je le gledal s strani. In snemal. Za spomin.

Potem je prišel na vrsto nogomet: člani stranke vs. medijske osebnosti. Toda igrale so le velike ribe, male, s Hrvatinom in Karižem vred, so ta spektakel le gledale. Ko je bilo tekme konec, je predsednik Janša daroval priložnostni govor, potem pa se je začel piknik, ki je bil lepa priložnost za druženje in debato z malimi ribami, polnimi mladosti in energije. Hrvatina, očitno tudi med članstvom znanega po predstavah, so vprašali, ali bi za stranko organiziral kak event. Bili so navdušeni. Fotografiranje z vodstvom stranke, tudi s predsednikom, je bilo tako nujno. »Vidita, kako je to v naši stranki – že prvi dan se lahko fotografirate s predsednikom!«

Na naslovnici Nove poti, strankarskega glasila SDS, je bil portret udeležencev športnih iger, med katerimi je bil tudi Hrvatin. Malce kasneje, 23. junija, so se udeležili še piknika SDS na Prežganju, kjer je množica hitela po zastonj čevapčiče in poceni pivo. Vsi trije so plesali z upokojenkami, ki jih je kar mrgolelo, in se fotografirali z Lojzetom Peterletom, kandidatom za predsednika Slovenije, ki se je njihove podpore samozavestno razveselil.

Janša na Pločniku slavnih v Hollywoodu (2007)

Janša na Pločniku slavnih v Hollywoodu (2007)
© Janez Janša z dovoljenjem Aksiome

Med 22. junijem in sredino julija so se Grassi, Hrvatin in Kariž preimenovali v Janeze Janše. O tem so obvestili tudi SDS, svojo matično stranko, in obenem zaprosili za izdelavo nove članske izkaznice – z imenom Janeza Janše, se razume. Vabil na shode, piknike in konference nenadoma ni bilo več. Tudi položnice za plačilo članarine so jim nehali pošiljati. Je pa res, da jih o tem, da bi jih izključili iz stranke, uradno niso obvestili.

A povsem zakonito so lahko mantrali: »Jaz sem Janez Janša! Jaz sem Janez Janša! Jaz sem Janez Janša!« Res so bili Janezi Janše. V njihovih osebnih izkaznicah je pisalo Janez Janša. V njihovih potnih listih je pisalo Janez Janša. Na vratih njihovih stanovanj je pisalo Janez Janša. Njihovi umetniški projekti – skupinski ali solistični – so nosili podpis Janeza Janše. Drug drugega so klicali Janez. In to so pričakovali tudi od vseh drugih, celo od Janeza Janše, predsednika SDS, če bi se slučajno srečali.

Le kdo tedaj, ko je bil premier Janez Janša, ne bi hotel biti Janez Janša?

Da ljudje radi spreminjajo imena, pa itak vemo. Marion Robert Morrison se je preimenoval v Johna Wayna, William Jefferson Blythe v Billa Clintona, Vladimir Iljič Uljanov v Lenina, Josif Visarionovič Džugašvili v Stalina, Grigorij Jefimovič Novik v Rasputina, Saloth Sar v Pol Pota. A po drugi strani – tudi sam Janez Janša se je preimenoval, saj se je rodil kot Ivan Janša. Bi prišel tako daleč, če bi ohranil prvotno ime? Ime Janez Janša zveni bolj melodično, bolj blagozvočno, bolj ljudsko, bolj vseslovensko, bolj zapeljivo – lažje pride v slovenska srca. Ne, vzklikanje »Jaz sem Ivan Janša« zagotovo ne bi imelo takega učinka kot vzklikanje »Jaz sem Janez Janša«. Ne moreš spremeniti sveta, če ne spremeniš svojega imena.

Poroka leta

Enajstega avgusta, ko je vsa Slovenija ugibala, ali in kdaj se bo premier Janez Janša poročil z Urško Bačovnik, se je Janez Janša (eks Grassi) poročil z Marcelo. Njena priča je bil Janez Janša, njegova pa Janez Janša. Janez Janša je hotel, da bi ga poročil ljubljanski župan Zoran Janković, zato mu je dober mesec pred poroko pisal:

»Spoštovani gospod Janković. Obračam se na Vas, ker se bova z gdč. Marcelo Okretič 11. avgusta 2007 poročila na Ljubljanskem gradu. Moja bodoča žena se je rodila v Buenos Airesu. Njena mati je Španka, oče pa Slovenec. Jaz sem se rodil v Bergamu, v Italiji, prav tako kot moji starši. Že več kot dvanajst let živiva v slovenski prestolnici, ki naju je radodarno sprejela in nama dobesedno spremenila usodo. Tukaj sva se srečala, zaljubila drug v drugega, dobila slovensko državljanstvo in neprofitno stanovanje Mestne občine Ljubljana, ustanovila svoj zavod ter si ustvarila družino. Mali Dante in njegova sestrica Sofia sta namreč plod najine ljubezni, katere gnezdo je najlepše mesto na svetu! Spoštovani g. Janković, močno si želim, da bi bili Vi tisti, ki naju bo poročil! Vaša prisotnost bi bila največje in najlepše poročno darilo za mojo bodočo ženo, ki si to skrivaj želi, a si ne upa upati. Z velikim upanjem na Vaš pozitivni odgovor se skromno poslavljam. Janez Janša.«

V njihovih osebnih izkaznicah je pisalo Janez Janša. Njihovi umetniški projekti so nosili podpis Janeza Janše. Drug drugega so klicali Janez. In to so pričakovali tudi od vseh drugih.

Naslednji dan je prejel vabilo, naj se oglasi pri županu, ki ga je sicer vse zanimalo, tako to, kje bodo jedli, kot to, kaj mu pomeni poroka, toda poročiti ga ni hotel, ker da se je že vnaprej konceptualno odločil, da bo poročal le tiste, ki jih intimno pozna. Janez in Marcela pri poroki nista hotela kake posebne originalnosti, le pravo poroko in poročni da, ki se je neverjetno lepo rimal s tistim: »Več nas bo, prej bomo na cilju!«

Janša na graški Kunsthaus (2008)

Janša na graški Kunsthaus (2008)
© Peter Rauch z dovoljenjem Aksiome

Medeni tedni niso trajali ravno dolgo, kajti že 23. avgusta so Janez Janša, Janez Janša in Janez Janša obiskali mestece Ambrus, ki je malo prej doseglo, da je Janševa vlada odselila romsko družino Strojan, ki je živela v bližini. Med Romi in lokalnim prebivalstvom je prišlo do napetosti, toda vlada je, namesto da bi zaščitila pravice romske družine, sklenila, da bo romsko družino deportirala. Janez Janša, Janez Janša in Janez Janša so pred hišo, v kateri so še malo prej živeli Strojanovi, s kamni izpisali napis »Janša«. Ko so zlagali kamne, so našli ostanke igrač, avtomobilčke – sledi utopije, življenja, družinske sreče.

Janez Janša (eks Grassi) je iz Ambrusa, ki ga je Janez Janša (eks Hrvatin) ovekovečil v predstavi Slovensko narodno gledališče, v kateri je Janševo ljudstvo divje, agresivno in vulgarno agitiralo proti Romom, in to do zadnjega diha, do popolne izčrpanosti in suhega grla (»Biti nestrpen je naporno,« je zapisala gledališka kritičarka Zala Dobovšek), odletel v Los Angeles, kjer je na uglednem festivalu WIRED NextFest predstavil projekt Brainloop, ki si ga je ogledal tudi Buzz Aldrin, drugi človek, ki je stopil na Luno. Najprej je stanoval v hotelu, v katerem so snemali Resnične laži, potem pa v Echo Parku, pri prijateljih, ki niso imeli nič proti, ko je Los Angeles polepil z napisom Janez Janša in ko je na sloviti holivudski Walk of Fame prilepil novo zvezdo – Janševo.

Slovenska identiteta

Petnajstega oktobra se je Triglav preselil v Malo galerijo Moderne galerije, kjer so odprli zelo dobro obiskano in odmevno razstavo Triglav, ki je vključevala vse tri Triglave. Rekonstrukcija, ki so jo izvedli Janez Janša, Janez Janša in Janez Janša, je bila razstavljena v obliki triptiha, sestavljenega iz povečanih fotografij, objavljenih v dnevnikih Delo, Dnevnik in Večer. »Naša fotografija Triglav na Triglavu je na meji kiča, je tako banalna, da ne bi zdržala estetske presoje, bila bi idealen objekt za planinske domove in ljubitelje narave. Ravno zato je bila odločitev, da predstavimo povečave objavljenih fotografij, ki so zrnate in slabe, toliko bolj logična.«

Vsak se je podpisal le na en del triptiha, tako da so dobili tri kopije, ki so funkcionirale kot originali. Publika ni videla avtentičnih živih skulptur, originalov, ampak le fotografije performansov, le fotografije Triglavov, le njihove medijske sledi, le njihove medijske identitete.

Janša na brazilski plaži Cocacabana (2008)

Janša na brazilski plaži Cocacabana (2008)
© Janez Janša z dovoljenjem Maske

Janez Janša, Janez Janša in Janez Janša drugače od ohojevcev in irwinov ne funkcionirajo kot kolektiv, temveč kot posamezniki. In drugače od ohojevcev, ki jim je v času socialističnega kolektivizma za neoavantgardno umetniško akcijo zadoščala že ludistična, provokativna gesta, in drugače od irwinov, ki jim je za retroavantgardno umetniško akcijo zadoščala že rekonstrukcija te geste na istem kraju, v parku Zvezda, so se morali Janez Janša, Janez Janša in Janez Janša res psihofizično povzpeti na Triglav, na ta simbol narodne in državne identitete. Da bi torej dali svojemu Triglavu na Triglavu, likovnemu paralelizmu Malevičevega Kvadrata na belem ozadju, status umetnine, so morali skozi tipični slovenski iniciacijski obred, s čimer so lepo poudarili konstruiranost slovenske identitete. Ali bolje rečeno: s tem so poudarili, da je slovenska identiteta že sama po sebi nadidentifikacijska. Še toliko bolj, ker so bili Milenko Matanović, David Nez in Drago Dellabernardina, avtorji izvirnega Triglava – tako kot Janez Janša, Janez Janša in Janez Janša – različnih nacionalnosti. Nacionalna identiteta je strukturirana kot konceptualna umetnost, saj vključuje elemente manipulacije, posvetitve, performansa, uprizarjanja, medijske dekonstrukcije in rekonstrukcije.

Ko je Lojze Peterle 21. oktobra dobil prvi krog predsedniških volitev, so mu šli čestitat, kar ga je tako navdušilo, da se jim je podpisal tudi na fotografije s piknika. Enajstega novembra, v drugem krogu volitev, so glasove dali Peterletu. Da ne bi bilo kakih dvomov, so glasovnice tudi fotografirali, toda nazadnje so oddali lažne glasovnice, ker so prave spravili za razstavo. Kasneje so v Opera bar, kjer je s štabom žaloval Peterle, ki je volitve gladko izgubil, prišli v majicah, potiskanih z njegovo sliko, toda ni se jih ravno razveselil – po krajšem omahovanju je vendarle podpisal fotografije iz prvega kroga predsedniških volitev. Čestitali so mu, rekoč: »Mladi ste – še imate čas!«

Ko sta ga Janez Janša in Janez Janša nekaj dni kasneje srečala na ljubljanski tržnici, ju je vprašal: »Kje je Janez Janša?« Ni kaj, projekt se je prijel. Pred parlamentarnimi volitvami, slabo leto kasneje, se je celo šušljalo, da si v Pahorjevi SD želijo, da bi na njihovi listi v Grosupljem kandidiral kateri izmed novopečenih Janezov Janš, a so potem sami to možnost – odločno in z gnusom – zavrnili, mantrajoč: »Jaz sem Janez Janša! Jaz sem Janez Janša! Jaz sem Janez Janša!«

Veliki izbris

Ko so jih spraševali, zakaj so se preimenovali v Janeze Janše, so drug za drugim ponavljali: »Iz osebnih razlogov.« Z razlogom: umetnost je nekaj osebnega. A tudi političnega. Sprememba imena – iz Emila Hrvatina v Janeza Janšo, iz Davideja Grassija v Janeza Janšo, iz Žige Kariža v Janeza Janšo – je bila umetniško dejanje, toda vprašanje ni bilo le, ali se lahko trije umetniki preimenujejo v Janeza Janšo, ampak: ali ga lahko s tem ustavijo? Ali lahko torej storijo to, česar drugim – politiki, Janševi opoziciji, civilni družbi – tedaj ni uspelo?

Ko je Janez Janša leta 2004 prevzel oblast, se je namreč začel obnašati oblastniško, avtokratsko, nestrpno – Slovenijo je hotel na vsak način resetirati, očistiti in sprostiti. Na vsakem koraku je kazal alergijo na tiste, ki mu niso kimali in salutirali. Odstavljal je, sekal in klestil. Slovenijo je hotel predelati po svoji podobi. Kdor ni Janez Janša, ni naš! To je bil čas, ko se je zdelo, da se moraš preimenovati v Janeza Janšo, da bi lahko preživel, da moraš torej postati Janez Janša, da bi lahko sploh prišel do dela (ali do oglasov, o čemer bi Mladina lahko pisala knjige). 

Janez Janša je od Slovencev terjal, da postanejo Janez Janša.

In ker imajo do imena večjo pravico kot prvotni Janez Janša, so letos spomladi sklenili, da bodo ime Janez Janša zaščitili kot svojo blagovno znamko.

Toda kritike niso pomagale – ničesar niso spremenile. Diskreditacije tudi ne. Janše niso ustavile. Vprašanje je bilo: ali ga lahko ustavi glorifikacija? In to je bilo ključno: Grassi, Hrvatin in Kariž so ugotovili, da Janeza Janše ne moreš ustaviti z diskreditacijo, temveč le z glorifikacijo. V Janeza Janšo so se preimenovali prav zato, da bi ga lahko slavili, častili in poveličevali, da bi se lahko identificirali z njim, in to totalno, da bi se lahko z njim nadidentificirali, da bi lahko v svojem poveličevanju pretiravali, da bi lahko torej storili to, kar je Janez Janša terjal od Slovencev – da postanejo Janez Janša. In da mantrajo: »Jaz sem Janez Janša! Jaz sem Janez Janša! Jaz sem Janez Janša!« In: »Več nas bo, prej bomo na cilju!«

Kaj se zgodi, če se pojavi kdo, ki ima natanko tako ime in natanko tak priimek kot ti? Kaj če je komunist ali terorist? Grozno! Strašno! Hudo! No, huje je le, če je tvoj soimenjak umetnik. V dokumentarcu Jaz sem Janez Janša, ki ga je leta 2012 posnel Janez Janša (eks Grassi), slišimo: »Predstavljaj si, da živiš v kraju, v katerem se na tisoče ljudi – do zadnjega – imenuje enako kot ti. Izginil bi. Postal bi gospod Nihče. Takšen kraj bi raje zapustil – ali pa bi si spremenil ime.«

Ker je Janez Janša Slovence pozival, naj postanejo Janezi Janše, se je začelo »razmnoževanje Janeza Janše«, kot pravi nekdo v tem dokuju. Nekateri so imeli občutek, da se to ime širi kot bolezen, epidemija, virus, drugi pa so panično dahnili: »Upam, da ne bomo vsi postali Janez Janša.« Kar je bila le prerokba, ki je izpolnila samo sebe: Emila Hrvatina, Žige Kariža in Davideja Grassija ne moreš več poljubiti – na lice, čelo ali ustne lahko poljubiš le še Janeza Janšo, je opozoril umetnostni teoretik Miško Šuvaković.

Kaj so umetniki dosegli s pomnožitvijo imena Janeza Janše, ni skrivnost: premier Janez Janša je bil na lepem videti le še »kot pločevinka juhe Campbells v delih Andyja Warhola«, je rekla Zdenka Badovinac, direktorica Moderne galerije, teatrolog Blaž Lukan pa je dodal, da pomnožitev imena Janeza Janše vodi v »izginotje subjekta« – v izginotje tistega prvotnega Janeza Janše, v katerega so se preimenovali trije umetniki. Več nas bo, prej bomo na cilju – več bo Janezov Janš, prej bo tisti prvotni Janez Janša izginil. Ne diskreditacija, ustavilo ga bo totalno glorificiranje – slavljenje njegovega imena.

Italijanski sociolog Antonio Caronia pa je tudi opozoril, da imajo trije umetniki, ki so se preimenovali v Janeze Janše, do imena Janez Janša večjo pravico kot prvotni Janez Janša. Da bi postali Janezi Janše, so namreč garali: včlanili so se v SDS, hodili na njene shode, kongrese, piknike in športne dneve, slavili ime in lik Janeza Janše, spremenili vse svoje dokumente, lezli na Triglav, mantrali »Jaz sem Janez Janša« in »Hop, hop, hop, gremo, SDS, gremo!«. Še več: Žiga Kariž, ki se je leta 2007 iz osebnih razlogov preimenoval v Janeza Janšo, se je leta 2008 iz osebnih razlogov preimenoval v Žigo Kariža, letos – pred nekaj meseci – pa se je iz osebnih razlogov ponovno preimenoval v Janeza Janšo.

Projekt 350 steklenic Janeza Janše (2017)

Projekt 350 steklenic Janeza Janše (2017)
© Dejan Habicht z dovoljenjem Aksiome

Res, garanje. Svoje življenje so zastavili in tvegali. Ja, žrtvovali so se za dobro Slovenije, toda Janeza Janšo so ustavili. Leta 2008, dobro leto po njihovem preimenovanju (po njihovi pomnožitvi njegovega imena), je izgubil na volitvah. Nikoli več ni zmagal. Leta 2012 je sicer zaradi nespretnosti tega, ki ni hotel poročiti Janeza Janše, postal premier, a je moral hitro oditi. Kasneje so ga celo obsodili in zaprli. Na Politbarometru popularnosti se pojavi le še tu in tam – a že takoj zatem z njega tudi izpade.

Od tod do večnosti

Vsekakor, umetniki, ki so se preimenovali v Janeze Janše, so si ime Janez Janša prigarali in prislužili. In ker imajo do njega večjo pravico kot prvotni Janez Janša, so letos spomladi sklenili, da bodo ime Janez Janša zaščitili kot svojo blagovno znamko. Tako kot Melania (Trump). Kar pomeni, da grosupeljski slaščičarji ne bodo mogli prodajati torte z imenom Janeza Janše.

Poleg članskih izkaznic Janezov Janš so se v umetniška dela kakopak prelevili tudi njihovi veljavni osebni dokumenti – njihove osebne izkaznice in njihovi potni listi. Kot je nedavno poročala Neža Mrevlje (Siol.net), država tega, da so njihovi veljavni osebni dokumenti umetniška dela, ne sprejme, zato tudi ne pusti, da bi Moderna galerija za svojo zbirko odkupila njihove osebne izkaznice – svojih veljavnih osebnih dokumentov ne smeš nikomur posoditi niti jih ne smeš pustiti nezavarovanih. Ker pa so Janezi Janše hoteli, da na veliki razstavi Janez Janša®, ki jo bodo 18. oktobra ob desetletnici njihovega preimenovanja odprli v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova, razstavijo tudi njihove veljavne osebne dokumente, so sklenili, da spremenijo naslov začasnega prebivališča – in da odslej začasno prebivajo na Maistrovi 3 v Ljubljani, v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova. Da svojih osebnih dokumentov ne bi puščali samih.

Na spletu je Pojmovnik slovenske umetnosti 1945–2005, ki ga je kreiral Raziskovalni inštitut ALUO. Če vtipkate ime Davide Grassi, piše, da se je rodil leta 1970 in da je umrl leta 2007. Če vtipkate ime Emil Hrvatin, piše, da se je rodil leta 1964 in da je umrl leta 2007. In če vtipkate ime Žiga Kariž, piše, da se je rodil leta 1973 in da je umrl leta 2007. Vsi trije so torej umrli, ko so se preimenovali v Janeza Janšo.

A če vtipkate ime Janez Janša, ne najdete niti letnice rojstva niti letnice smrti. Janez Janša je večen.

Razstava:
Janez Janša®
Kdo: umetniki Janez Janša, Janez Janša in Janez Janša, kurator Domenico Quaranta
Kje: Muzej sodobne umetnosti Metelkova, Ljubljana
Kdaj: od 18. oktobra 2017 do 18. februarja 2018

Mednarodna konferenca:
Prava in neprava imena
Kaj: predavanja o identiteti v informacijski družbi ob desetletnici preimenovanja umetnikov v Janeze Janše Kje: Kino Šiška, Ljubljana
Kdaj: 17. in 18. oktobra 2017

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.