MLADINA Trgovina

Borut Mekina

13. 10. 2017  |  Mladina 41  |  Ekonomija

Osnovni delec pohlepa

Pred leti so bile množice v Sloveniji prepričane, da je mogoče obogateti s špekulacijami. Cikel pohlepa se zdaj ponavlja z bitcoini. Slovenija je po navdušenju nad kriptovalutami prva v Evropi.

Bitcoin bankomat na Petrolovem servisu, kjer špekulacije z virtualnimi valutami reklamirajo pod sloganom »Natočite bitcoine na Petrolovi bencinski črpalki«.

Bitcoin bankomat na Petrolovem servisu, kjer špekulacije z virtualnimi valutami reklamirajo pod sloganom »Natočite bitcoine na Petrolovi bencinski črpalki«.
© Borut Krajnc

Kako smiselno je to početje? Jure T. ima v svojem stanovanju za Bežigradom, v Ljubljani, ogromno omaro, polno računalnikov, imenovanih rigi. Sosedje se kdaj pa kdaj pritožujejo, da na hodniku slišijo »šumenje«. V vsakem od štirih rigov je šest dragih grafičnih kartic in vsak od teh rigov za računanje porablja po 1,4 kWh energije. Sistem skupaj stane 20 tisoč evrov, računalniki delajo noč in dan, a ne rešujejo posebnega problema, temveč uganke, ki si jih sami sestavljajo. Določajo si naključne nize številk, ki jih potem »dešifrirajo«.

Po svetu je na tisoče takšnih računalnikov, ki rešujejo podobne uganke, žgejo procesorje in kurijo električno energijo. Tisti, ki v tej igri dešifriranje dokonča prvi – to pomeni, da preostalim pošlje dokazilo o opravljenem delu –, zmaga. V tem trenutku to v povprečju pomeni, da je računalnik uganko poskušal rešiti več kot dvestotrilijonkrat (10 na 18. potenco). V tem primeru je nagrajen z nekaj enotami nekega števila. Ker je razmeroma težko priti do tega števila, so slej ali prej uporabniki določili ceno, izraženo v dejanski valuti. Odločili so se, koliko to število, ki je plod relativno nesmiselnega početja, stane.

Število se imenuje bitcoin. Pred leti je bil vreden kak evro. Danes že okoli 5000 evrov. Zdi se, da človeštvo od časov, ko so plemena na Salomonovih otokih trgovala s pomočjo verižic iz školjk, ni posebej napredovalo.

Težko si je predstavljati bolj nesmiselno početje, pravzaprav je to največji možni nesmisel v računalništvu, in ker večjega nesmisla skorajda ni mogoče iznajti, je postal sistem, na katerem bitcoini temeljijo, prava revolucija, ki naj bi spremenila svet in internet. Za večino ekonomistov pa ta sistem ni nič drugega kot piramidna shema, kolektivna deluzija, zavita v celofan novoreka, buzzwordov, hypa, ledgerjev in blockchainov, celo najbolj kondenzirano izražen pohlep. Ali kot pravi dr. Aleks Jakulin, računalničar, nekdanji profesor na univerzi Columbia v New Yorku, soavtor standardov PNG in JPEG-LS ter lastnik družbe Ganxy s sedežem v ZDA: »Rast vrednosti bitcoina je posledica pohlepa, ki hrani samega sebe.« Čeprav se Luka Pušić, ustanovitelj Bitcoin društva Slovenije, deloma strinja z že neokusnim navdušenjem nad bitcoini, pa vendarle pripominja, da bitcoin ni nič kaj bolj abstraktnega ali neumnega od klasičnega denarja: »Bitcoin je zelo realen, ni pa oprijemljiv.

Virtualen, a realen. Za bitcoinom sta transparenten računalniški algoritem in javno računalniško omrežje. Evri na vašem bančnem računu so bolj abstraktni. To, da lahko primete bankovec v roko, ne pomeni nič – tudi bitcoin ključe lahko natisnete na papir. Algoritmu lahko bolj zaupamo kot ljudem. 'Proof-of-work' algoritem, ki ga uporablja bitcoin, temelji na trdnih matematičnih konceptih. In to je tisto, kar daje bitcoinu fundamentalno verodostojnost.« Cena je pač to, za kar se ljudje odločijo, da je. Ali pač?

Seveda bi si lahko ljudje za enoto vrednosti spet izbrali verižice iz školjk, toda te je teoretično mogoče ponarediti, bitcoinov pa domnevno ne. In to bi naj bil čar vsega. Tehnologija, na kateri temelji bitcoin, je res nenavadna. Če poenostavimo – rešuje eno večjih težav digitalnega sveta, in sicer da je v računalništvu mogoče vse neskončnokrat kopirati, s čimer se izgublja razlika med kopijo in originalom. To je prava mora tudi za vse ustvarjalce, katerih dela se danes po spletu brezplačno delijo, najbolj rudimentarno pa se ta problem pojavi pri denarju, katerega ponarejanje je največji sovražnik vrednosti.

Vsaka piramidalna shema, pa naj je to špekulacija na Wall Streetu ali špekulacija z bitcoini, koristi najmočnejšim.

Tehnologija, na kateri temelji bitcoin, je problem originala rešila z istim sredstvom, ki pomeni tudi grožnjo originalom, to je z neverjetno računsko sposobnostjo samih računalnikov. Sistem bitcoina temelji danes na tako neverjetno glomazni porabi računanja, še huje, nizanja izračunanih rešitev v med seboj povezane bloke, da se kakršnokoli preračunavanje, torej ponarejanje, ne splača. Vsak delček v sestavljanki, vsaka transakcija zato ostane enkratna. Sistem si lahko predstavljamo kot neskončno grajenje sestavljanke informacij; če želi kak heker spremeniti del, mora spremeniti vse – kar pa je nemogoče. Za delovanje mreže kriptovalut so zato danes potrebne prave tovarne računalnikov. Za ilustracijo: Vsa Slovenija danes porabi okoli 13 teravatnih ur (TWh) elektrike, samo za vzdrževanje mreže bitcoina pa je na leto potrebnih že 14,54 TWh električne energije. Ena sama transakcija bitcoina, in teh je bilo doslej že okoli 20 milijonov, eno samo plačilo, požre 163 kWh elektrike, kar je pet dni trošenja elektrike v povprečnem slovenskem gospodinjstvu.

Gregor Knafelc je danes glavni urednik Dela. Leta 2014 je njegovo podjetje GreCom začelo po Sloveniji postavljati t.i. bitcoin bankomate.  Na sliki otvoritev bankomata za bitcoine v hotelu Slon, prvega na Balkanu.

Gregor Knafelc je danes glavni urednik Dela. Leta 2014 je njegovo podjetje GreCom začelo po Sloveniji postavljati t.i. bitcoin bankomate. Na sliki otvoritev bankomata za bitcoine v hotelu Slon, prvega na Balkanu.
© Borut Krajnc

Ne glede na vse te nesmisle je sicer tehnologija, ki se je je prijel izraz blockchain ali tehnologija veriženja podatkovnih blokov, uporabna, odgovarjajo v Banki Slovenije. Govorili smo z Matjažem Južino z oddelka plačilnih in poravnalnih sistemov: »Danes imamo recimo vsi transakcijske račune pri komercialnih bankah, mi, Banka Slovenije, pa vodimo račune komercialnih bank – gotovina je terjatev vseh njenih imetnikov neposredno do centralne banke. Če bi kot eno od možnih koristnih uporab novih tehnologij uvedli denar v digitalni obliki, ki bi imel lastnosti gotovine, bi z njim lahko nadomestili poslovanje prek transakcijskih računov, ki jih imamo danes pri komercialnih bankah. Zaradi manjše uporabe transakcijskih računov bi se potencialno lahko tudi znižali stroški poslovanja.«

Banka Slovenije naj bi spremljala tovrstne, pilotne projekte, ki potekajo v Evrosistemu, Kanadi, na Japonskem, Veliki Britaniji in še nekaterih državah. Ker pa obstoječi plačilni sistemi delujejo zelo dobro – prihodnje leto bodo v Evrosistemu uvedli tudi možnost poravnave takojšnjih plačil –, Južina ne vidi pravega razloga, da bi jih zdaj preobrazili z uporabo tehnologije veriženja podatkovnih blokov. Vidi pa smisel uporabe te tehnologije na primer pri čezmejnih plačilnih transakcijah zunaj EU: »Če na primer danes plačate v Indijo z rupijami, konkretno prenos traja več dni. Komercialna banka v Sloveniji na primer en dan izvede transakcijo s korespondenčno banko, npr. v Nemčiji, ta izvede plačilo z banko na primer v ZDA, ta pa s svojo banko v Indiji. Če bi uvedli novo tehnologijo na to področje, bi se procesiranje verjetno lahko odvilo v nekaj minutah,« razlaga. Primer tega je recimo storitev na novi tehnologiji, ki jo ponuja kriptovaluta ripple, dodaja.

A eno je tehnologija, ki je sedaj še v povojih in je deloma uporabna za prenos monetarnih vrednosti, nekaj povsem drugega pa je slovensko navdušenje nad trgovino z virtualnimi bitcoini. Ta je bil namreč leta 2009 zgolj nekakšen poskus, ali se bo ta tip omrežja obnesel na daljši rok – bitcoin nima nobene zveze s čimerkoli, ne z gospodarsko rastjo, letino pšenice ali višino izvoza, razen z dejstvom, da je treba za pridobivanje bitcoinov trošiti čipe in elektriko. Indicev o tem, kako globoko so posamezniki v Sloveniji zabredli v to špekulativno investicijo, pa je že kar nekaj.

Elvis Požeg, direktor podjetja Eventus, ki se ukvarja z grosistično distribucijo strojne opreme, pravi, da zaradi izjemnega povpraševanja po določenih računalniških komponentah povpraševanje presega ponudbo. »Ja, na področju rudarjenja je Slovenija ena prvih.« Tudi po googlanju besednih zvez, povezanih z bitcoinom, je Slovenija na svetovnem vrhu. Na prvih štirih mestih so iz razumljivih razlogov afriške države, ki se srečujejo s takšnim ali drugačnim kolapsom finančnega sistema, zaradi česar vlagajo upanje v nove kriptovalute, kot bolj stabilne nosilce vrednosti. Na prvem mestu po navdušenju nad bitcoini je recimo Nigerija, kjer le deset odstotkov ljudi uporablja kartično poslovanje, na drugem mestu je Bolivija, ki ima za seboj dekade kronične hiperinflacije, tej sledita Južnoafriška republika in Gana. In na četrtem mestu je že Slovenija, kot edina izmed razvitih držav, ki danes celo vodi pri trgovanju z bitcoini. Borzo Bitstamp, kjer je mogoče bitcoine menjavati v evre, danes tretjo največjo borzo bitcoinov na svetu, sta leta 2011 v Kranju ustanovila Nejc Kodrič in Damijan Merlak.

Marsikdo se ob tej evforiji lahko spomni na leto 2007. To je bilo leto, v katerem so zaradi pohlepa in črednega nagona delnice v povprečju zrasle za skoraj 80 odstotkov. Množice v Sloveniji so bile tedaj prepričane, da je mogoče brez truda obogateti čez noč. Mnogi so jemali kredite, zastavljali stanovanja, prodajali stanovanja, svoja družinska podjetja in jih nato najemali nazaj, samo zato, da bi čim več evrov vložili v najbolj tvegane naložbe. Reklame za kruh, sir ali meso so na mestnih avtobusih zamenjala mamljiva sporočila borznoposredniških hiš Medvešek-Pušnik ali Ilirika za najrazličnejše sklade.

Nekatere statistike iz tistega leta so osupljive. Najbolj tvegani finančni inštrumenti, kot so delnice in delniški skladi, so bili najbolj zaželeni. Samo v prvi polovici 2007 so Slovenci vanje vložili 240 milijonov evrov. Zadolženost prebivalstva je rasla po 20 odstotkov na leto, predvsem mladoekonomisti, kot je bil kasnejši finančni minister Janez Šušteršič, so zatrjevali, »da je finančno poglabljanje, torej povečevanje deleža kreditov … naraven proces, ki ga ni treba omejevati«. Različni borzni analitiki ali komentatorji, npr. Financ, so ob tem zahtevali še več. Češ da se niti največjim optimistom, »ki v borzi vidijo le kovnico zajamčenih dobičkov«, padca vrednosti ni treba bati, zato so svetovali pohod na še bolj tvegano področje Balkana. »S svežim denarjem raje pojdimo na cenejše tuje borze – donosneje ga bomo vložili kot doma!« je vzkliknil eden od njih tistega leta, ki mu niti zlata leta v hlastanju po še več niso zadostovala.

Kaj se je zgodilo potem, je znano. Tako nizko, kot je Slovenija padla, tako globoke luknje, kot jo je s svojo požrešnostjo v tistem obdobju naredila še celo cerkev, ni doživela nobena druga država. Obseg zadolženosti podjetij in prebivalstva se je od leta 2004 dvignil z 12,8 milijarde evrov na 33,5 milijarde evrov leta 2008. Slovenija je imela najhitrejšo rast kreditov v Evropi. To se ni moglo dobro končati. Še celo Banka Slovenije je v kasnejših poročilih o finančni stabilnosti morala priznati, da so v primerjavi z drugimi državami slovenski vlagatelji izkazali »pomanjkanje finančne izkušenosti«. A kaj – dodajmo –, ko pa je tedaj še celo uradna država spodbujala slehernikovo delničarstvo v tem »kazino kapitalizmu«, kot ga je etiketiral Jože Mencinger – velja se spomniti javne ponudbe deležev banke NKBM.

Čeprav ne v tem obsegu, se ta cikel pohlepa zdaj ponavlja z bitcoini in drugimi kriptovalutami. Kljub številnim opozorilom – Agencija za trg vrednostnih papirjev, Agencija za zavarovalni nadzor, Banka Slovenije in ministrstvo za finance so ta teden javno opozorili uporabnike »na tveganja, ki so jim izpostavljeni, če virtualne valute kupujejo, hranijo ali vanje vlagajo« – ima tovrstna špekulacija v Sloveniji pridih verodostojnosti. V Sloveniji je namreč mogoče bitcoine kupiti že na vseh Petrolovih črpalkah, kjer se tudi reklamira trgovanje z njimi pod sloganom »Natočite bitcoine na Petrolovi bencinski črpalki.«. T. i. bitcoin avtomati, ki omogočajo nakup in prodajo bitcoinov, stojijo v celi vrsti hotelov, v nakupovalnih središčih ali kavarnah, po novem jih na svojih bankomatih ponuja celo hranilnica Lon. Zakaj so se v Petrolu ali Lonu odločali za popularizacijo bitcoina? Njihovi odgovori povedo vse.

Bitcoin nima zveze s čimerkoli, ne z gospodarsko rastjo, letino pšenice ali višino izvoza, razen z dejstvom, da je treba za pridobivanje bitcoinov trošiti čipe in elektriko.

Iz Petrola odgovarjajo, da »Petrol ves čas povečuje nabor storitev na bencinskih servisih, skladno s trendi in z željami ter pričakovanji kupcev. S to dodatno ponudbo smo se še bolj približali tudi tistim strankam, ki so bolj digitalno naravnane.« Iz Hranilnice Lon pa, da hodijo v korak s časom, zato želijo t. i. kriptovalute približati ljudem. »Ob tem pa poudarjamo, da to nikakor ne pomeni, da LON priporoča investicije v kriptovalute. Kot bankirji smo preudarni in konservativni, zato opozarjamo vse, da so trgi kriptovalut tvegani in podvrženi velikim padcem vrednosti,« pojasnjujejo. Kar je seveda sprenevedanje, saj banke temeljijo na zaupanju. Če ponujajo nakup kriptovalut, to pomeni, da produkte priporočajo. Prodajanje kreditov v švicarskih frankih je eden od primerov zlorabe tega zaupanja in kaj hitro se bo to zgodilo tudi pri evforiji z bitcoini in drugimi kriptovalutami, ko bo balonček počil.

Tako kot leta 2007 tudi danes pohlep spodbujajo nekateri mediji. Ta teden je nacionalna televizija objavila intervju z Rokom Benkovičem, nekdanjim smučarskim skakalcem, ki promovira trgovanje s kriptovalutami. Napovedal je, da se bo bitcoin, ki danes na borzah stane 4800 dolarjev, »v nekaj mesecih povzpel na 8000 dolarjev«. Bitcoin avtomate je leta 2015 po Sloveniji začelo postavljati podjetje GreCom, ki ga je vodil Gregor Knafelc, danes odgovorni urednik časopisa Delo. Knafelc nam je sicer prejšnji teden povedal, da njegovo vloga pri promociji špekuliranja z bitcoinom ne vpliva na uredniško politiko Dela, a zgolj pogled na naslove člankov, ki so jih v Delu v zvezi z bitcoini objavili v zadnjih mesecih, pove, da je njihova kampanja sistematična: »Do bitcoina tudi na bankomatih«, »Imetniki bitcoina so v enem letu za sedemkrat povečali svoje premoženje«, »Razcvet na trgu kriptovalut, kjer so se vlaganja v nekatere digitalne kovance letos oplemenitila tudi za desetkrat in več, je povzročil evforijo«, »Eksplozija bitcoina: v osmih mesecih je zrastel za štiristo odstotkov« …

Težko si je predstavljati bolj nesmiselno početje, kot je pridobivanje bitcoinov. To je največji možni nesmisel v računalništvu. In zato nekateri pravijo, da gre za revolucijo.

Bitcoin se danes ljudem navadno prodaja kot tehnološka revolucija, a še celo Pušić priznava, da sta v Sloveniji pri navdušenju nad bitcoinom in drugimi kriptovalutami v večji meri posredi špekulacija in pohlep kot pa razvoj in tehnologija. »Veliko buzzwordov in prevelikih obljub. Dve najuspešnejši kriptopodjetji pri nas, Bitstamp in ICONOMI, sta vezani na špekulacijo, tehnološko ne prinašata nič novega,« razlaga. V obeh primerih gre za rešitve, ki so povezane s prodajo in nakupom »kripto« sredstev, ne pa s samo tehnologijo blockchaina. Poslovno sicer s tem ni nič narobe, pravi, so pa to akterji na trgu, ki v zlati mrzlici iskanja virtualnih bitcoinov prodajajo krampe in lopate: »V Sloveniji zdaj kot gobe po dežju nastajajo podjetja, ki obljubljajo, da bodo z uporabo blockchain tehnologije reševale probleme v različnih sektorjih. A nobeno od teh podjetij še ni pokazalo uporabnega produkta, ki bi izkoriščal uporabne lastnosti blockchaina. Gre za zelo mlada podjetja, tako da je prezgodaj soditi – čas bo pokazal, ali je blockchain tehnologija za reševanje vseh teh problemov res primerna in kdo bo zmagovalec.«

Zgodba, ki jo večina navdušencev in promotorjev bitcoina pripoveduje, je, da je bitcoin nastal kot odgovor na finančno krizo in da gre za napad na uveljavljene finančne multinacionalke. »Kriptovalute je treba vzeti resno, saj imajo ogromen potencial. Uspelo jim je nekaj, česar ni pričakoval skoraj nihče. Uspelo jim je postati alternativa finančnega sistema, in to le v nekaj letih,« je recimo dejal Benkovič v že omenjenem intervjuju. Kriptovalut se drži avreola subverzivnosti, a kot pravi Gorazd Božič, vodja nacionalnega odzivnega centra za obravnavo incidentov s področja varnosti elektronskih omrežij in informacij (SI-Cert), »smo že prišli na področje vere. Vsi si želijo nekakšno revolucijo in odrešenje. Včasih se mi zdi prav smešno, kako si po eni strani prizadevamo za transparentnost npr. davčnega sistema, kako zagovarjamo Supervizor, nato pa vriskamo, ko pride do anonimnih alternativnih valut.«

V imenu boja proti davčnim utajam in mednarodnemu kriminalu številne države ukinjajo ali zmanjšujejo gotovinsko poslovanje, kriptovalute, ki jih je zdaj že več kot tisoč različnih vrst, pravi Martin Romih, višji kriminalistični inšpektor specialist v Sektorju za gospodarsko kriminaliteto, pa imajo nekatere lastnosti gotovine. Policija se zato z njimi srečuje na področju trgovanja z drogami, izsiljevalskih virusov, pri kupovanju orožja, vsebin z zlorabami otrok in drugimi kaznivimi dejanji. »Želja kriminalcev seveda je, da operirajo na način, ki mu je težje slediti, to pa ni prek transakcijskega računa. Gotovina je ena od možnosti, zdaj pa mnogi iščejo alternativne poti in kriptovalute so lahko delni nadomestki gotovine. Pri kriptovalutah namreč ni vedno vidno, kdo je lastnik določene količine,« pravi Romih. Celo pranje denarja je na tem področju postalo vsem dostopno. Sledi za ukradenim denarjem, recimo bitcoini, dobljenimi z izsiljevalskimi virusi, je danes mogoče zakriti s tako imenovanimi »bitcoin mikserji«. Vprašanje je, ali so kriptovalute odgovor na finančno krizo, so pa kriptovalute brez dvoma v ekonomskem interesu temnega dela interneta. Ni dvoma, da je za prvo popularizacijo bitcoina in rast njegove vrednosti med letoma 2011 in 2013 poskrbel predvsem črni trg.

Če je, kot v Sloveniji ponavlja Mencinger, glavni problem današnje ekonomske ureditve, da se je v njem celoten finančni sistem »odlepil« od realnega gospodarstva, ki zdaj s svojimi iracionalnostmi v obliki »kazino kapitalizma« neregulirano dominira nad ljudmi, potem bitcoin ni odgovor na realni problem, v katerem ima en odstotek najbogatejših že 90 odstotkov vsega finančnega premoženja. Bitcoin je zgolj potencirano nadaljevanje tega trenda do absurda. Vsi bitcoini so danes vredni okoli 80 milijard dolarjev, polovica je v lasti manj kot tisoč posameznikov, njihova vrednost je absolutno nepovezana z vsakršno realnostjo. Je pa predvsem tem tisočim v interesu, da je bitcoin drag. Ne pozabimo – vsaka piramidalna shema, pa naj je to špekulacija na Wall Streetu ali špekulacija z bitcoini, koristi najmočnejšim. Res je, da je prejšnji mesec predsednik uprave JP Morgan Jamie Dimon dejal, da je bitcoin prevara, zaradi česar je vrednost bitcoina v trenutku padla. Je pa takoj za tem JP Morgan začel posredno kupovati bitcoine. JP Morgan pozna igro bolje od slehernika, špekulacije so mu pisane na kožo, zato bo tudi v tej epizodi na koncu zmagal.

Tehnologija, na kateri temelji bitcoin

»Rudarji« bitcoinov si z njo tudi grejejo stanovanja

Bitcoin je datoteka, ki vsebuje enostavni seznam vseh transakcij, ki so jih uporabniki kadarkoli opravili. Recimo: Jože je plačal pet enot denarja Marji, Andrej dve in pol Tini in tako naprej. Ta seznam ima vsak od uporabnikov. Koliko denarja ima kdo na računu, je mogoče ugotoviti le na podlagi zgodovine vseh transakcij. Ko želi kdorkoli opraviti transakcijo, jo mora najprej sporočiti vsem preostalim. Jože na primer vsem drugim uporabnikom sporoči, da bi rad Mariji nakazal dva bitcoina. To sporočilo je podpisano z vsakokratno šifro, ki jo lahko ostali uporabniki preverijo, ali je pravilno sestavljena. V tem ni sicer nič posebej »revolucionarnega«, inovativna rešitev mreže bitcoin nastopi v naslednjem koraku potrjevanja transakcij oziroma njihovega dokončnega vpisovanja na seznam.

Na spletu namreč paketi informacij zaradi narave spleta potujejo različno dolgo. Še večji problem delovanja v skupini pa je, da lahko različni uporabniki hkrati pošiljajo sporočila o transakcijah. V primeru klasičnega elektronskega bančništva NLB tega problema ni. Vrstni red transakcij je urejen kronološko – Jože tako ne more porabiti več evrov, kot jih ima na računu, obstaja zgolj ena centralna baza, nad katero ima banka nadzor. Kako pa rešiti položaj in potrditi transakcije v primeru, ko imajo nadzor nad bazo vseh uporabnikov in njihovimi transakcijami vsi?

© Tomaž Lavrič

V primeru bitcoina je kronološka dimenzija odmišljena, čas je namreč na spletu enostavno ponarediti, zato informacije o transakcijah nimajo časovnega zapisa. Vrstni red transakcij se določa alternativno, in sicer tako, da si računalniki zastavljajo uganke. Vzamejo številke iz prejšnje transakcije, dodajo naključne številke, vse skupaj zašifrirajo in potem sami iščejo ključ za dešifriranje. Ta ključ je mogoče najti le z ugibanjem. Posamezni računalniki si tako naključno izbirajo še nepotrjene transakcije in poskušajo najti pravilno rešitev. Tisti »računalnik«, ki je prvi, zmaga, njegova izbrana transakcija pa se vpiše v centralno evidenco pri vseh.

Tako nastajajo nizi transakcij, ki so med seboj s ključi računsko povezani. Če bi kak heker želel ukrasti denar, torej poneveriti neko transakcijo, bi moral spremeniti celotno verigo (blockchain). Ker je to povezano z ogromnim naporom dešifriranja, naj bi bil hekerski napad praktično nemogoč. In ker je verigo praktično nemogoče spreminjati, naj bi se s tem ohranili enkratni, originalni dogodki, v primeru bitcoina – posamezne potrjene transakcije.

Računalniki ali uporabniki, ki tako vzdržujejo sistem, so danes nagrajeni z bitcoini. Tako bitcoini tudi nastajajo iz nič – z rudarjenjem – mnogi pa so iz tega razloga tudi motivirani, da mrežo vzdržujejo. »Rudarjenje bitcoinov je trenutno v Sloveniji zaradi cene elektrike nerentabilno … Sicer pa je dobičkonosnost rudarjenja kovancev odvisna od trenutne težavnosti, cene kovanca na borzi, cene elektrike. Trg je v tem primeru zelo efektiven, hitro prilagodljiv. Če se na primer pri nekem kovancu lahko ustvarja velik dobiček, potem se poveča število rudarjev in posledično poveča težavnost rudarjenja, ki vodi v zmanjšanje dobička. Vse se dogaja zelo hitro,« nam je razložil eden od slovenskih »rudarjev«. Ki še dodaja, da je rudarjenje smiselno za ogrevanje stanovanja. »Logično predvsem pozimi, ker takšna naprava oddaja toploto, ali pa za gretje kletnih prostorov oziroma sušenje …

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.