MLADINA Trgovina
N'toko

N'toko

27. 10. 2017  |  Mladina 43  |  Žive meje

Težko je voliti

Moja prva volilna abstinenca po dolgih letih je prinesla pomembno spoznanje: ko te prime apatija, te nobena količina prepričevanja ne more spreobrniti

Letošnje predsedniške volitve so me ujele v posebej stresnem obdobju, ko so dneve zapolnjevali sami zoprni opravki in naporne odločitve. Po opravljenih obveznostih sem ostajal nenavadno utrujen, brez volje in energije, da bi spremljal politične debate. Moje naravno stanje radovednega političnega opazovalca je odstopilo mesto utrujenemu pasivnežu, ki po koncu dneva pogleda malo košarke in zaspi. Celoten predvolilni obred je tako šel mimo mene, ne da bi pustil kak pečat v moji zavesti, in po dolgem času sem spet doživel volitve, kot jih doživljajo ljudje, ki ne delajo v političnih medijih. Da se sploh kaj dogaja, sem izvedel mimogrede – ujel sem kak plakat, novičko na radiu ali pa video s soočenja, ki ga je kdo objavil na Facebooku.

Kot pasivni spremljevalec sem lahko razbral le nekaj osnovnih informacij: 1. Pahor bo zmagal. 2. Obstaja neki lik Šarec, ki bo izgubil. 3. Na seznamu je neka zmešana antisplav teta, iz katere se vsi norčujejo. 4. Nihče ni nad nikomur navdušen in celo strankam komaj uspe dati dobro besedo za svojega kandidata. To so podatki, s katerimi je operiral povprečen državljan in na podlagi katerih se je odločal, kaj storiti v nedeljo. Nič nenavadnega torej, da me je z vsakim dnem bolj oblivala apatija. Nezainteresiranost je postajala tako močna, da sem jo ob pogledu na kandidate lahko čutil v kosteh. Vsaka celica v mojem telesu je kričala: »Vseeno mi je! Pustite me pri miru!« Če bi psihiater diagnosticiral moje reakcije na volitve 2017, bi jih najbrž opisal kot nevrološko motnjo in mi prepovedal približevanje ekranom med soočenji. Neizogibno je bilo, da sem se na veliki praznik demokracije pridružil tistim 55 % volilnih upravičencev, ki so prav tisti dan našli kak pomembnejši opravek.

Nisem naiven – jasno mi je, da niso vsi kandidati isti, da ne voliš osebe, ampak politično strukturo okoli nje.

Moja prva volilna abstinenca po dolgih letih je prinesla pomembno spoznanje: ko te prime apatija, te nobena količina prepričevanja ne more spreobrniti. Nobena državna kampanja za večjo udeležbo, noben reper ali komik, noben kolumnist, nobena iniciativa intelektualcev … Nikogar ne spoštujem dovolj, da bi mu verjel, kako bo moj prispevek k nekoliko manjši zmagi Pahorja spremenil karkoli. Nasprotno – ko navaden državljan posluša slovensko kulturno in intelektualno elito, kako ta zastavlja svoje ime za dolgočasnega gorenjskega komika, kvečjemu začne zgubljati spoštovanje do njih. Težko je premostiti prepad med visokimi besedami o demokratičnih pravicah, za katere so ljudje umirali, in izbiranjem med kraljem Instagrama in oponaševalcem Radia Ga - Ga, ki si bolj ali manj delita enako mnenje o vseh temah. Bodimo iskreni – da bi volivce prebudili iz spanca, bi potrebovali energično kampanjo kandidata z navdihujočo vizijo, in Marjan Šarec to pač ni … Sklicevanje na svetost demokracije za mikroskopsko majhne politične profite dela več škode demokraciji kot pa koristi. Dogmatiki, ki vztrajajo pri nujnosti volilne udeležbe zavoljo »ohranitve demokracije«, v takšnih primerih izvajajo podobno miselno pirueto kot tisti, ki iz principa nikoli ne volijo, ker nočejo »podpirati sistema«.

Nisem naiven – jasno mi je, da niso vsi kandidati isti, da ne voliš osebe, ampak politično strukturo okoli nje, da je treba včasih požreti grenko pilulo demokracije in glasovati za slabega kandidata, preprečiti zmago nekoga hujšega, voliti strateško itd. In seveda bi šel volit Pahorja proti Šišku ali Šarca proti Tomčevi. Toda kaj storiti, ko mi strokovnjaki ob še tako poglobljenem analiziranju političnega prostora ne morejo razložiti, kaj točno se bo v Sloveniji spremenilo, če Pahor slučajno izgubi? In kako naj navadni državljani v kandidatih prepoznajo svoje interese, če tega ne morejo narediti niti ljudje, ki se poklicno ukvarjajo s politično analizo? Volitve so postale zares abstraktna stvar, in če nisi ravno insajderski lobist, je nemogoče reči: »Ta kandidat zastopa moje interese in bo izboljšal mojo situacijo.« Politiki so preprosto nehali ponujati konkretne in otipljive programe, ki bi jih državljani lahko razumeli in vzeli za svoje.

Na podlagi česa torej pričakujejo glasove? Če so kandidati v očeh javnosti zgolj še ljudje, ki tekmujejo za pozornost na televiziji, je jasno, da bo o zmagovalcu odločala njegova medijska všečnost – število glasov bo direktna preslikava njegove entertainment vrednosti. Ali smo javni komentatorji res dolžni za vsako ceno vzdrževati legitimnost tega obreda? In če ne, kako lahko posežemo vanj, ne da bi tudi sami postali banalni? Sam bi volivcem v takšnih situacijah predlagal drugačen pogled na volitve: to ni božanski ritual, ki ste se ga dolžni udeležiti, niti hudičeva igra, ki jo je treba iz principa zavračati. Volitve so čisto banalen proces razporejanja moči v državnih institucijah. Če v tem procesu vidite pot, po kateri lahko napredujejo (ali pa vsaj ne nazadujejo) vaša prepričanja, ga uporabite. Če ne, se borite zanje na druge načine. Pomagajte strankam, organizacijam in iniciativam, ki so vam bližje.

Morda je za mojo ignoranco do volitev res kriva le trenutna utrujenost in bom čez dva tedna govoril drugače (vsekakor bom drugače govoril pred parlamentarnimi volitvami). To pa ne spremeni dejstva, da je vsako leto malo več utrujenih volivcev. Apolitičnost je to, kar dobiš, če desetletja oblikuješ družbo kot skupino med seboj konkurenčnih posameznikov, ki razen košarkarske reprezentance nimajo nič skupnega. Je produkt establishmenta, ki je prepustil upravljanje državnega aparata zasebnim interesom in samega sebe naredil irelevantnega. Tega problema preprosto ne moremo rešiti z moralističnim okrcanjem »brezbrižnih« državljanov – lotiti se ga je treba z zahtevo po drugačnih političnih platformah. Morda smo letošnji abstinenti vendarle naredili eno koristno stvar za slovensko demokracijo: kandidatom pred prihajajočimi parlamentarnimi volitvami smo sporočili, da obstaja velik neizkoriščen prostor za stranko, ki bo na konkreten način odpirala konkretne teme. Obstaja bazen 55 % volivcev, ki se očitno ne odzivajo ne na zabavljače, ne na nacionaliste, ne na tehnokrate, in ki si želijo, da bi bile volitve še kaj več kot reality show. Upam, da kdo na levici sliši sporočilo. 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.