Film / Čudo

zadržan +

Maska.

Čudo, posneto po huronskem bestsellerju R. J. Palacio, je film o Auggieju (Jacob Tremblay), občutljivem in sramežljivem dečku, fenu Minecrafta in Vojne zvezd, ki okrog hodi v astronavtski čeladi. V šolo ni hodil, saj ga je doslej doma šolala mama (Julia Roberts). Zdaj, pri desetih, gre končno v šolo, a se vsi – mama, ata (Owen Wilson) in učitelji – po malem bojijo odziva sošolcev, ki bi ga lahko zasmehovali, šikanirali in zastrahovali: Auggie ima namreč deformiran obraz. Imel je kopico operacij, ki so mu vrnile vid in sluh, ne pa tudi obraza. Problem je v tem, da njegov obraz ni ravno zelo deformiran – deformiran je na simpatičen, ljubek, angelski, negrozljiv način.

Toda film se nenehno pretvarja, da je njegov obraz zelo deformiran, da je torej neznosno deformiran, da je grozljivo spačen, da je pravi test strpnosti (njegov obraz je precej manj deformiran kot obraz Erica Stoltza v Bogdanovichevi Maski). Nič, film je hotel imeti oboje – imeti je hotel puding in ga tudi pojesti, ali bolje rečeno: hotel je imeti zgodbo o inspirativni »drugačnosti« in gledalce. Lahko bi rekli, da se je deformiranosti Auggiejevega obraza še najbolj ustrašil prav sam film: da gledalcev ne bi odvrnil, je Auggieju obraz deformiral tako, da se lahko gledalci z njim še vedno identificirajo. Da ne bi izgubil gledalcev, je Auggiejevo inspirativno »drugačnost«, ki jo sicer tako blazno slavi (in s katero nas ves čas pokroviteljsko tolče po glavi, kot da je mentalno in moralno nad nami), zelo ublažil, tako da ni jasno, zakaj ga je mama sploh skrivala. »Skušam se pretvarjati, da je vseeno, ker sem drugačen, pa ni,« pravi Auggie, ki ga film najprej poviša v junaka, potem pa – ko ga ljudje zagledajo, se spreobrnejo, postanejo boljši in prijaznejši! – poniža v vzgojni pripomoček, orodje za množično navdihovanje, skoraj guruja.