MLADINA Trgovina

Izak Košir  |  foto: Borut Krajnc

19. 1. 2018  |  Mladina 3  |  Kultura

»Ministrstvo za kulturo je postalo slaba banka slovenske kulture«

Dramaturg in publicist Rok Vevar o tem, da je kaos, ki je nastal po programskem razpisu ministrstva za kulturo, posledica dolgoletnega uničevanja tega ministrstva

»Ministrstvo za kulturo je postalo slaba banka slovenske kulture«

Rok Vevar na področju zgodovine slovenskega sodobnega plesa velja za avtoriteto. Je teoretik sodobnih uprizoritvenih praks, dramaturg, publicist ter ustanovitelj in arhivar Začasnega slovenskega plesnega arhiva. V preteklosti je bil tudi član strokovne komisije za področje uprizoritvenih umetnosti na ministrstvu za kulturo. Predlogi za konkretne sistemske spremembe, ki jih je njegova komisija predložila takratni ministrici, niso padli na plodna tla. Ob številnih rezih sredstev, ki si jih je privoščilo ministrstvo za kulturo in neodvisno sceno potiskajo vedno bolj proti hiralnici, meni, da je skrajni čas za spremembe.

Vas je presenetilo, kako burno so se kulturniki z neodvisne scene te dni odzvali na rezultate razpisa za sofinanciranje programa nevladnih organizacij s področja kulture v letih 2018–2021?

Ne, pravzaprav me to ni presenetilo, prav tako ne, da je prišlo do tolikšnih rezov – glede na administracijo in zasedbo komisij. Kar seveda ne pomeni, da so bili rezi upravičeni.

Pogrešate koga iz javnega kulturnega sektorja, ki bi se po vašem moral oglasiti in podpreti neodvisno sceno?

Predvsem že več let pogrešam večjo solidarnost javnih kulturnih zavodov do nevladnega sektorja. Zdi se mi, da javni zavodi še niso dojeli, da je to, kar se trenutno dogaja nevladnim organizacijam, se pravi, drastični rezi, pot, ki utegne doleteti tudi njih. In tudi njihovi odzivi na reze, ki so hiperprodukcija in povečevanje programa, kažejo na to, da se ne zavedajo popolnoma svojega položaja oziroma okoliščin, v katerih so se že znašli. Zmanjševanje sredstev in povečevanje produkcije sta namreč natančno to, kar se dogaja nevladnikom, odkar obstajajo programski razpisi. Javni kulturni zavodi bi po mojem mnenju morali zaradi svoje zaščitenosti javno izraziti solidarnost z nevladniki, saj jih ogromno število stalno sodeluje z njimi.

Kako je sploh prišlo do nevladnega sektorja v kulturi? Tega smo namreč podedovali še iz nekdanje Jugoslavije.

Organizacijska oblika kulturnega društva je do konca 70. let pomenila zelo majhen delež profesionalne umetniške in kulturne produkcije. Takšna društva so bila v glavnem proizvajalec ljubiteljske kulture ali pa stanovske organizacije različnih umetniških disciplin, v glavnem ustanovljene med letoma 1947 in 1953. Ko se je v 70. letih zgodila kriza institucij, se je začel obseg tovrstnih organizacijskih oblik postopoma večati. Kriza kulturnih javnih institucij ni bila zgolj fenomen socialistične Jugoslavije, temveč je šlo za vseevropski problem, ki je bil povezan z razvojem kulturnega sektorja po drugi svetovni vojni. Konec 70. let so se začeli vzpenjati punk subkultura in njeni različni derivati. Šlo je za ljudi, ki so bili rojeni na prelomu 50. in 60. let, in za druge intelektualne kroge, ki so se počutili izključeni iz mreže takrat precej nefunkcionalnih državnih institucij. Te so se borile z implementacijo zaukazanega samoupravljanja po spremembah zakona o združenem delu iz leta 1975. Novi kulturniški kolektivi so v glavnem nastali s skupnim odločanjem o svojih programih in akcijah. Prav te generacije so bile prve pri nas, ki niso imele interesa vstopiti v javne institucije. Sam sem prepričan, da je nevladni sektor še vedno močno določen z dediščino tega obdobja in njegovih kulturnih temperatur.

Torej je šlo v našem prostoru za nekakšne prve prekarce?

Tako je. In zgodilo se je to, da se je pri nas med letoma 1979 in 1989 število prekarnih delavcev povečalo za sto odstotkov. Takratna socialistična struktura jih je spremenila v kulturne delavce in tako so si kupili nekakšen socialni mir. In takrat je kazalo, da bodo stvari šle zgolj še na bolje. Tudi nekatere institucije, posebej takrat na novo zgrajeni Cankarjev dom, so jim omogočale kup dela in projektov, na področju uprizoritvenih in vizualnih umetnosti so bile aktiven del jugoslovanskega kulturnega prostora, po letu 1991 pa so se jim vrata odprla tudi v Evropo. Pa ne nazadnje tudi ZDA.

V zadnjih letih je vidna neznosna sovražna fronta med ministrstvom in kulturniki in zdi se, da se ta z vsako naslednjo potezo ministrstva še povečuje. V takih razmerah je težko delati.

Kaj pa se je na neodvisni sceni zgodilo oziroma spremenilo po tem, ko smo dobili svojo samostojno državo?

V 90. letih so bile razmere za nevladno kulturno in umetniško delovanje dobre, in tudi dela je bilo dovolj. Ministrstvo za kulturo pa je za tovrstno produkcijo takrat postopoma povečevalo sredstva. Na področju uprizoritvenih umetnosti je produkcija v tem obdobju po mojih izračunih narasla za 60 odstotkov. Pretok kulturnih delavcev med nevladnim sektorjem in javnimi zavodi je bil stalen, a ne posebno obsežen. Programi v teh institucijah, z izjemo morda Moderne galerije, takrat za neodvisne ustvarjalce enostavno niso bili dovolj atraktivni. Sodelovanje med državo in nevladniki nikoli ni bilo idealno, a se je vendarle blago izboljševalo – vse do krize leta 2008. Prvi konkretni rezi v kulturi se nato pojavijo v obdobju 2012/2013 z drugo vlado Janeza Janše, ko proračun ministrstva za kulturo izgubi 50 milijonov evrov. Od takrat so stvari iz leta v leto bolj žalostne.

Ministrstvo za kulturo se je takrat pod vodstvom Žige Turka združilo z ministrstvom za šport, znanost in izobraževanje, zgodilo se je t. i. združevanje pod eno streho, ogromno kadrov je bilo premeščenih, ministrstvo za kulturo pa si, kljub poznejši ponovni osamosvojitvi, od tega udarca pravzaprav nikoli več ni povsem opomoglo. Menite, da ministrstvo za kulturo potrebuje več sredstev? Je torej sredstev dejansko premalo ali pa bi jih morali le bolje razporejati?

Večina nevladnikov je samozaposlenih, ker si organizacije stalnih zaposlitev ne morejo privoščiti. Preprosto predrage so zanje. Če mesečni honorar za samozaposlene denimo znaša tisoč evrov na mesec (o tem lahko sicer zadnja leta samo še sanjamo), mora organizacija, ki ima stalno zaposlenega, zanj plačati vsaj še enkrat toliko prispevkov. V javnih kulturnih zavodih velik del stroškov nanesejo plače zaposlenih. Pri 300 zaposlenih, kot jih imajo nekatere slovenske gledališke institucije, so to milijoni, ki gredo zgolj za plače. Ko je pred nekaj leti v Srbiji tamkajšnje ministrstvo za kulturo porezalo sredstva, so imeli denarja samo še za plače zaposlenih, denarja za program pa jim je zmanjkalo. Gre torej za sistemski problem. In da se kaj takšnega ne bi primerilo tudi pri nas, je treba imeti nekaj občutka in se takšnim potezam upreti, dokler je še čas.

Prej ste omenili ministrovanje Žige Turka – v njegovem obdobju je dejansko prišlo do številnih rošad na ministrstvih. Posledica tega je, da so se kompetence javne administracije, ki odloča o kulturi, drastično znižale. Precej visoko kompetentnih ljudi je tudi zapustilo ministrstvo za kulturo. To pa vladi prija, saj kultura tako ostaja poceni ali pa se še cení, obenem pa je videti, da ministrstvo za kulturo nima več nikakršne avtonomije, postalo je ekspozitura ministrstva za finance, nekakšen finančni servis oziroma slaba banka slovenske kulture ali njen stečajni upravitelj.

Ministrstvo za kulturo bo imelo v obdobju Cerarjeve vlade izmed vseh dosedanjih ministrovanj najmanjše število realiziranih projektov. In nisem čisto prepričan, ali ni to v tem trenutku naša največja sreča. Trenutna struktura ta kaos povečuje že z nekimi minimalnimi potezami, nacionalnega programa za kulturo pa niti ni sposobna napisati.

Kako je mogoče, da je bilo na zadnjem razpisu toliko neodvisnih kulturnih institucij ocenjenih kot vrhunskih, pa so jim kljub temu drastično znižali sredstva ali pa so ostale celo popolnoma brez njih? Ali pri nas res ni prostora, trga za vrhunsko umetnost ali pa je nekaj narobe z načinom ocenjevanja?

Ob denarju je problem v metodologiji ocenjevanja prijav. In nekompetentnih komisij. Ko sem bil pred leti še v komisiji za uprizoritvene umetnosti, sem predlagal, da bi bilo treba reformirati kriterij referenc. Na podlagi empiričnih podatkov, njihove ocene in strokovne regulacije bi bilo treba umetnike, kulturne delavce, nevladne organizacije in javne zavode razvrstiti v več kvalitativnih razredov in na podlagi tega bi vedeli, za kakšna sredstva lahko sploh zaprosijo. Te kvalitativne kategorije bi morali osveževati, preverjati in spreminjati na primer na dve leti. Problem je, če komisije avtorjem reference pripisujejo na podlagi okusa in občutka.

Obstaja tudi neka temeljna razlika med socialističnimi političnimi elitami, ki so vsaj do leta 1968 izhajale predvsem iz umetniško-kulturniških krogov, in politično elito, ki jo imamo danes.

Ta predlog nikoli ni padel na plodna tla?

Ne.

Kaj pa komisije? Očitki padajo tudi na njih, češ da so premalo številne in tako podvržene večjemu nepotizmu, ozkoglednosti.

V teh resnih časih ne moreš imeti zgolj treh ljudi v komisiji. V komisiji bi morali imeti denimo deset ali 15 ljudi, ki so povezani z nekim področjem, torej strokovnjaki. Sam sem bil v komisiji, kjer nas je bilo pet, kar je bil po mojih ocenah minimum. Ocenjevali smo tako javni kot tudi nevladni sektor. Ta dva sektorja ločevati je nezaslišano. To je ob ravnanju ministrstva tudi proizvodnja razrednih razlik na umetniškem področju. Na Švedskem o teh programih odloča 15 ljudi, ocenjujejo v dveh krogih in niso niti plačani, gre za častno funkcijo, s čimer nihče nima težav, saj se zavedajo, da prispevajo h kakovosti umetniške scene. 15 je že dovolj visoka številka, da deluje kot zaščita proti koruptivnemu ali nestrokovnemu ravnanju. Gledati je treba tudi, da nimaš v komisiji preveč upokojenih članov, pa da nevladni sektor ocenjuje tudi kdo, ki je samozaposlen.

Bi rekli, da smo v samostojni Sloveniji sploh že imeli ministra za kulturo, ki je bil kulturi kos?

Težko bi rekel. V zadnjih letih je vidna neznosna sovražna fronta med ministrstvom in kulturniki in zdi se, da se ta z vsako naslednjo potezo ministrstva še povečuje. V takih razmerah je težko delati. Predlogi kulturnikov so zelo malokrat upoštevani, pa niso izključno finančne narave. Za ministre se vedno zdi, da niso v taktu s tistimi, ki jih pravzaprav zastopajo, in da ne poznajo razmer na terenu, da strokovno niso usposobljeni za to funkcijo, da so zgolj nastavljeni politiki. Politični kadri praviloma nimajo kompetenc, saj se s kulturo seznanijo šele, ko pridejo na ministrstvo. Z izjemo morda Majde Širca in Uroša Grilca, ki sta bila s področja.

Kozmi Ahačiču tudi izbor za Delovo osebnost leta ni pomagal na razpisu ministrstva za kulturo, kjer so zavrnili sofinanciranje promocije projekta Fran.

Kozmi Ahačiču tudi izbor za Delovo osebnost leta ni pomagal na razpisu ministrstva za kulturo, kjer so zavrnili sofinanciranje promocije projekta Fran.

Veliko se govori o delavskih pravicah, a tudi kulturni delavci so delavci. Skoraj polovica samozaposlenih v kulturi zasluži manj od minimalne plače, tretjina jih živi pod pragom revščine. Smo se tega, da naj bi bil umetnik »reven«, že tako navadili, da nas to sploh več ne gane? V nekdanji Jugoslaviji je bil umetnik spoštovan, gospod, danes pa je ponovno berač. Je kriva politika, ki je kultura pravzaprav ne zanima več, nekoč pa je bila tako rekoč v parlamentu del obvezne splošne razgledanosti?

Vstop neoliberalne ideologije na vsa področja se pozna tudi v kulturi. Kultura je postala strošek. In tako so tudi delavci na tem področju podvrženi neusmiljenosti trga, ki pa v naših razmerah pravzaprav sploh ne obstaja. Zavedati se moramo, da se večji del kulture danes še vedno izvaja v javni infrastrukturi, ki sta jo zagotovili avstro-ogrska monarhija in pa socialistična Jugoslavija. Republika Slovenija je zgradila zelo malo kulturne infrastrukture. Obstaja tudi neka temeljna razlika med socialističnimi političnimi elitami, ki so vsaj do leta 1968 izhajale predvsem iz umetniško-kulturniških krogov, in politično elito, ki jo imamo danes. Zelo zgovorna je anketa, ki jo je izvedel Večer med nedavnimi predsedniškimi kandidati, kjer se je pokazalo, da je njihov izbor tako katastrofalno ubog, da je jasno, da o umetnosti in kulturi nimajo pojma. Minister Peršak je pred časom izjavil, da aktualnih političnih elit umetnost in kultura ne zanimata. Verjetno se ne moti. Ampak na neki točki se bomo morali odločiti, ali smo leta 1991 ustanovili podjetje ali državo.

Minister Peršak je pred časom izjavil, da aktualnih političnih elit umetnost in kultura ne zanimata. Verjetno se ne moti.

Ste tudi ustanovitelj in arhivar Začasnega slovenskega plesnega arhiva. Prav sodobni ples je ena tistih uprizoritvenih umetnosti, ki nima svoje državne institucije in je najbolj na udaru, kar se tiče rezov na področju kulture. Mar ne bi morala prav država poskrbeti za svojo kulturno dediščino, tudi na področju plesa, ne pa posamezniki, ki ne morejo pogledati stran, ko stvari tonejo v pozabo in na obrobja?

Ja, sodobni ples je področje, ki nima niti ene javne institucije, ki ji po zakonu pripadajo letna finančna sredstva, tako tudi za arhivska gradiva in dokumentacijo nihče ne more skrbeti. Če bi ta gradiva romala v javne arhive, bi se po moji oceni zaradi njihove kadrovske podhranjenosti in nepoznavanja tega področja lahko preprosto izgubila.

Za konec se vrniva še k prvotni temi razpisov. Vse odločitve o (ne)financiranju podpisuje minister za kulturo. Lahko tudi ne podpiše in zahteva dodatna pojasnila komisije, če se mu kje kaj ne zdi pravično. Prav tako ima minister na voljo izredna sredstva.

Ko sem bil še sam v komisiji, se spomnim, da je takratna ministrica Majda Širca nekaterim nevladnim zavodom, ki smo jih izločili iz sofinanciranja, dodelila izredna oziroma intervencijska sredstva.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.