Vitki ali shirani?
Slovenija ima enega najmanjših javnih sektorjev v Evropi. Ga lahko še ponižamo?
Stavka pravosodnih policistov. Zaradi kadrovske podhranjenosti in psihofizične izčrpanosti – povprečno delajo 13 mesecev in pol na leto – so bolniške odsotnosti lani pri njih poskočile za 13 odstotkov.
© Borut Krajnc
Javni sektor je parazit. Javnih uslužbencev je preveč. Imajo previsoke plače, kofetkajo, filozofirajo in pasejo lenobo. Največji zagovorniki vitke države so pred leti iznašli nove skovanke, s katerimi so ilustrirali tega razvojnega sovražnika. Govorili so o »lenuhokraciji« in »akademskem karkolizmu«. Vladajoči politiki so ob tem, v skladu s prevladujočimi stereotipi, javnosti predstavljali učinke varčevanja in rezanja pri državnih uslužbencih. Leta in leta, pri eni in drugi vladi, je bil boj proti državnemu uradništvu ena pomembnejših prioritet. Omejevanje zaposlovanja v javnem sektorju je bilo predstavljeno kot uspeh, kot najproduktivnejša oblika državnega varčevanja. Mantra, ki smo jo slišali in jo bomo po novem slišali ob še treh prihajajočih, napovedanih stavkah zaposlenih v javnem sektorju, je, da je gospodarstvo tisto, ki služi, dela in zagotavlja kruh, s katerim se hranijo javni uradniki in ostali zaposleni v javnem sektorju, od učiteljev do medicinskih sester.