Intervju / Elvira Hasanagić, sopranistka

Tako je pisal Nordbayern o sopranistki Elviri Hasanagić, najmlajši iz nove generacije slovenskih opernih pevk, ki so se iz domače sivine operne ustvarjalnosti zavihtele do mednarodnega sozvezdja, posutega z opernimi zvezdami in zvezdicami, in pogumno vstopile na najpomembnejše mednarodne operne in koncertne odre. Na valentinovo se bo na gala koncertu opernih arij Zimskega festivala Ljubljana predstavila ob slovitem mehiškem tenoristu Ramónu Vargasu, spremljali pa ju bodo Simfoniki RTVS pod taktirko argentinskega mojstra Facunda Agudina. Mariborsko občinstvo se je najbrž še spominja po uspešnem debiju v muzikalu My Fair Lady leta 2015. O njenih uspehih veliko pove tudi naslov mlade umetnice leta 2017, ki ji ga je v Dresdnu podelila Nemška zveza za podporo mladim opernim umetnikom.

Opera sodi med zadnje trdnjave romantike. Bila so obdobja, ko je množicam pomenila to, kar jim danes pomeni pop glasba. Pa ne le zaradi legendarnih kreacij, temveč tudi zaradi klišejev o muhastih opernih divah in zapeljivcih tenorjih, ljubezenskih romancah in škandalih, ekscentričnih dirigentih in režiserjih ... Tako nekako se doživlja operni mit iz avditorija, medijev, od zunaj. Kako pa je videti v resnici?

Zgodbe, ki krožijo o slovitih opernih pevkah in pevcih, četudi pogosto delujejo klišejsko in so s časom doživele takšne ali drugačne metamorfoze, niso kar iz trte izvite ali vsaj ne vse, kajti večina izvira iz resničnih dogodkov. Toda operna stvarnost ni le romantika, je tudi veliko drugega, z malo ali nič romantike. Že prvi pogoj, nadarjenost za petje, marsikaterega nenadarjenega ljubitelja petja postavi na trdna tla. Zelo poučen primer »trka« strasti do opere in stvarnosti je Florence Foster Jenkins, o kateri je nastala svetovna filmska uspešnica Glorius; vse življenje je hrepenela, da bi postala operna pevka, a je s petjem brez talenta zbujala le posmeh. Nadarjenost je manjši, morda le desetodstotni del zgodbe o uspehu, vendar conditio sine qua non.