Kultura / Usodni ples

Za veliko, iz močnih desk zbito mizo, ki se lahko spremeni tudi v plesni podij, oder za vislice ali celo za sežiganje čarovnic, sedi četverica; dekleti in mladeniča, razposajeni in hudomušni, si pripovedujejo zgodbo iz 17. stoletja, v katero je Ivan Tavčar postavil dogajanje Visoške kronike, enega izmed svojih poslednjih zgodovinskih romanov. Pripovedujejo natančno, seveda povzemajo, saj če bi nam želeli pripovedovati roman, kot je bil zapisan, bi gledalci sedeli v gledališki dvorani kar nekaj dni in ne zgolj štiri ure. Štiri ure? Le kdo se ob tem ni zamislil in se vprašal, bom zdržal(a) toliko časa pri poslušanju neke pripovedi? Namreč, takoj po premieri se je natolcevalo, da je predstava bližje bralni vaji kot zgodovinskemu kostumskemu spektaklu.