16. 7. 2008 | Mladina 24 | Uvodnik
Dileme levice
Pred letom dni je v Sloveniji izbruhnila afera Sova. Danes se zdi, da je bilo temeljno vprašanje takrat, kaj sta se dogovarjala Janša in Sanader. A ni res: glavno vprašanje je bilo, kaj hudiča po arhivih obveščevalne službe brskajo uslužbenci predsednika vlade in zakaj jih direktor Sove vodi po tajnih lokacijah obveščevalne službe. Zakaj navajamo ta primer? Ker se danes podobno pozablja, zakaj so volivci pred dobrim letom, ko se Janez Janša še ni toliko oziral na volitve in kazalce priljubljenosti, tako enotno začeli zavračati njegovo vladavino. Predsednik vlade ne vlada več s tako trdo roko, volitve so pač blizu, in spomin bledi. Navsezadnje se danes prav tako pozablja, da je v najtršem obdobju DeSUS, zdaj tako uporen, brez godrnjanja podpiral najbolj neoliberalne in tudi z vidika demokratičnosti vprašljive poteze vlade in molčal ob čistkah, Borut Pahor pa je Janši s partnerstvom za razvoj stal vsaj ob strani, če že ni kolaboriral z njim. Tako kot se pozablja, da takratni predsednik republike Janez Drnovšek ni brez argumentov trdil, da je ta vlada totalitarna. Takrat se je levica začela spet vzpenjati in konsolidirati.
Proces konsolidacije na levici je zdaj končan - da je končan, nam navsezadnje dokazuje to, da v vseh strankah ne le predstavljajo volilne programe, ampak tudi zaključujejo sestavljanje list kandidatov. Kar so nameravali storiti - so do danes že storili. Volivci levice imajo že pred sabo vse tri stranke, ki jih bodo ali pa ne volili na jesenskih volitvah. In vendar se zdi, da so z njimi nezadovoljni in do njih tudi nezaupljivi - oziroma še vedno čakajo nekaj, kar naj bi jim te stranke ponudile. Razlogov za nezadovoljstvo je več.
Prvo nezadovoljstvo izvira iz opisanega: da je namreč avtoritarni značaj sedanje vlade zadnje mesece bolj zakrit in prikrit, zaradi česar bistvene razlike med strankami bledijo (pustimo tokrat ob strani, da sta protitajkunska vojna in tajkunska protivojna povzročili popolno zmedo). A ker nenadoma sedanja vlada ne deluje več tako avtoritarno, je večja zavezanost temeljnim načelom, ki jo ne glede na vse druge kritike izkazujejo te tri stranke, manj očitna. To ni samo slabo: vse tri stranke namreč sili v veliko jasnejše opredeljevanje in trdnejše zaveze.
Drug problem je programski. Ne le slovenske, ampak tudi vse druge evropske leve stranke so se ujele v, kot temu pravijo nekateri, past globalizacije: v trenutku, ko so leve politične stranke privolile v to, da je glavno in edino zveličavno merilo uspeha države gospodarska rast, so privolile tudi v druge v izhodišču neoliberalne, konservativne politično-gospodarske maksime. Namesto da bi razvijali in se ukvarjali z vprašanji države blaginje, so popustili retoriki dobička, gole produktivnosti, posebnih pravic kapitala - s tem pa zanemarili svoje temeljne in pozitivne postulate. Zato so danes programi po imenu levih strank tako podobni programom konservativnih strank: socialne pravice so v teh programih le še koncesije, ki naj jih plačuje kapital, pri enih strankah višje, pri drugih nižje, še vedno pa le koncesije. In tako kot za evropske stranke tudi za slovenske velja, da si ne upajo biti normalno radikalne, ne upajo si biti res leve, res socialne. V Sloveniji je tako najradikalnejši predlog prišel iz stranke Zares, nanašal pa se je na zmanjšanje izdatkov za obrambo.
Ob tem je treba poudariti, da tuljenje v isti rog ni bilo samo problem politike: mediji in mnenjski voditelji so prav tako »kupili« retoriko globalizacije, pri čemer večina še vedno neomajno vztraja. V svetu - od Amerike naprej - se je filozofija popolnega kapitalizma začela lomiti šele zadnje mesece, ko je postalo jasno, da se je svet večne rasti izkazal za iluzijo. V Slovenijo temni oblaki prihajajo z zamudo, razprava o tem pa je zelo omejena. Spet tudi po krivdi medijev: čeprav o tem pišejo in poročajo vsi vodilni svetovni mediji in komentatorji, se v Sloveniji velika večina mnenjskih voditeljev in občil tej temi še vedno izogiba, kot bi se bali, da bi jih lahko obtožili obujanja ali malikovanja komunizma. A to so vzhodnoevropske muke.
Tretji problem levice je vprašanje verodostojnosti. Besedam volivci danes težko verjamejo. Spomniti se velja visokoletečih obljub sedanje vlade o umiku iz gospodarstva - izkazale so se za mimikrijo, ki naj bi skrila malodane plenilstvo, o katerem smo bili obveščeni le zato, ker so se akterji pri delitvi plena, kot ponavadi, sprli med sabo, ker so vsi hoteli vse in še več. Ali pa zavez, ki so jih ob prevzemu funkcij dali ministri - pa je od njih ostalo bore malo.
A levim strankam ne manjka verodostojnosti samo zaradi njih samih - ampak predvsem zaradi molka tistih, ki bi jih danes morali podpreti, govoriti zanje. Na desnici se vedno angažira celotno zaledje, v Sloveniji pa se levi intelektualci praviloma poskušajo od strank in volitev predvsem distancirati. V resnici je položaj absurden: čeprav ima levica neprimerno močnejše intelektualno zaledje od desnice in čeprav naj bi bila značilnost levih intelektualcev prav angažiranost, politična levica ostaja brez tovrstne podpore. Gotovo se pomemben razlog skriva v tem, da so jih zadnja leta vsi angažirani »levičarji«, če se je le dalo, od vlade dobili po prstih, tisti, ki so se javno izpostavili, pa so bili pogosto grobo diskvalificirani - pa ne le v času te vlade, ampak to traja že leta. A prav to, kar se jim je zgodilo zadnja leta, ko so jih zgolj zaradi političnih stališč tolikokrat dobili po grbi, bi moralo biti prvi razlog, zaradi katerega bi morali danes spregovoriti vsaj o tem, kakšna je temeljna razlika med strankami. Če se že političnega angažmaja, ki je sicer nekaj najbolj legitimnega, tako otepajo.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.