16. 7. 2008 | Mladina 24 | Politika
Štoparski vodič po levici
Stranke in politiki imajo predvsem dva velika problema. Prvi je predstava o sebi, drugi je predstava o lastnih volivcih. K temu se da prišteti še desetine drugih problemov, a velika večina izhaja iz prvih dveh.
Dr. Vlado Miheljak, profesor in raziskovalec na FDV, Ljubljana, kolumnist Dnevnika
© Luka Novak
No, ta ključna problema se v največji meri izražata v nezmožnosti prepoznavanja lastne pozicije in pozicije svojih volivcev na vrednostno-ideološki lestvici. Ta težava velja nasploh. V vesolju t. i. novih demokracij pa še toliko bolj. In tako tudi pri nas. Nihče ne bi želel biti na desnici, še manj - bog pomagaj! - na levici. Najbolj varno je na sredini. A tam je velika gneča; premalo volivcev in preveč strank. Vsi po vrsti rinejo proti sredini in gojijo iluzijo, da so prav tam doma tudi njihovi volivci. In nezmožnost prepoznavanja in poimenovanja lastne in volivčeve orientacije v novih demokracijah povzroča nemalo težav in celo smešnih situacij. Svoj čas je bila najbolj banalna pozicija Janševih socialdemokratov. Sintagma »Janševi socialdemokrati« je sama po sebi protislovna, izključujoča; pravzaprav contradictio in adiecto. Pred leti sem za neki tuji časopis ob razgrinjanju slovenske politične maneže povedal, da so na slovenskem političnem prizorišču najbolj desno krščanski demokrati, takoj za njimi pa Janševi socialdemokrati. Pa me je novinar čudno pogledal, rekoč: kako so lahko socialdemokrati na desnici? Razložil sem mu, da je Janša socialdemokrat na tak način, kot je koroški »svobodnjak« Haider liberalec. In je bil zadovoljen. In dejansko se je potrjevalo od raziskave do raziskave, da so bili volivci Janševe SDS(S) nekje med SKD in SLS; kajpak na desnici. Ter da so po drugi strani volivci liberalnih demokratov nesporno na levici. Naši politologi ter analitiki volilnih ravnanj sicer pogosto pravijo, da danes ni jasno, kaj je levica in kaj desnica. No, takšna dilema je zgolj/bolj posledica političnih zagat, ne pa empirične analize vrednostnih orientacij volivcev, njihovega samoumeščanja ter umeščanja lastne stranke na kontinuiteti levo-desno. Znanemu politologu Dietru Fuchsu je v neki študiji o evaluativnem pomenu ideoloških samoidentifikacij uspelo pojasniti precej nejasnosti in pojmovne zmede v volivčevem samoumeščanju. Tako meni, da je levo-desna shema po eni strani efecienten mehanizem poenostavljanja kompleksnih političnih vsebin skozi generalizacijo; se pravi, da je nekakšen »super-issue«. Po drugi strani pa je samouvrstitev na levo-desni kontinuiteti na podlagi te implikacije možno označiti kot nekakšno »ideološko samoidentifikacijo«.
Seveda pa je percepcija levo-desne kontinuitete za različne tipe volivcev različna. Kar pomeni, da si volivci naredijo različne predstave in se na osnovi različnih kriterijev prepoznavajo kot bolj levi ali bolj desni. Nemški politolog H. D. Klingemann je skupaj z Američanom Ronaldom Inglehartom proučeval razumevanje lestvice levo-desno in posledične samoumestitve volivcev. Prišla sta do sklepa, da nižje izobraženi samoumestitev razumejo in enačijo pogosteje kot strankarsko komponento (t. i. partisan komponent), visoko izobraženi, obratno, kot ideološko/vrednostno komponento (ideological komponent). Kar pomeni, da je politična orientacija na levo-desni kontuniteti usklajena z vrednotami in vrednostnimi orientacijami predvsem pri višje izobraženih, manj izobraženi lahko ugodneje sobivajo v neusklajenih pozicijah. Slednje pogosto zaznavamo pri Jelinčičevih volivcih.
Stranke v etabliranih demokracijah rade govorijo o načelnosti. A načelnost je v strankarski politiki zgolj in predvsem generični pojem. Približno tako kot bogaboječnost pri kleru. V njega skušajo stlačiti vse mogoče. Pravzaprav lahko brez pretiravanja rečemo, da se stranke in njihovi reprezentanti v svojih nastopih pretežno ukvarjajo z vprašanjem: kako nategniti? Pa ne toliko, kako nategniti nasprotnika, konkurenta v parlamentarnem boju, ampak predvsem, kako nategniti lastne volivce. Kako delati kompromise in koalicije proti njihovi volji in pričakovanjem lastnih volivcev.
Problem, kako nategniti volivce, ne da bi se to poznalo, je lasten tako levim in desnim politikom in strankam. Ker letos naskakuje oblast leva opozicija, se bomo tokrat zaustavili pri levici.
Kot kažejo javno objavljane meritve volilnih preferenc, je Janša sicer nekoliko konsolidiral preferenco svoje stranke, a hkrati skoraj popolnoma razgradil partnerski NSi in SLS. Če uporabimo prispodobo bivšega državnega sekretarja iz NSi Štrovsa, (»Janša nas reže kot salamo«), jih je dejansko ostalo le še za nekaj tankih rezin. In z ljudsko stranko, ki je ta čas pod takim udarom SDS in Janše, kot da bi bila ključni konkurent na volitvah, ni nič bolje. Obe stranki ta čas izkazujeta preferenco, ki komaj da zagotavlja vstop v parlament in elementarno preživetje. In Janša se je (sicer po svoji krivdi) znašel v situaciji, ko se mora ozirati po morebitnih partnerjih na levici. In lahko se zgodi, da SDS kot posamična stranka zmaga, a morebitno koalicijo sestavi le ob predpostavki neenotne levice.
No, levica vsekakor ni enotna; ne zmore izraziti skupne volje za spremembo, ki bi predpostavljala izločitev iz igre ključnega akterja sedanje oblastne politike. Dolgo je bila šibki člen opozicijskega bloka Pahorjeva SD, sedaj se - vsaj po javnih nastopih - zdi, da je najbolj nezanesljiv Zares, ki mu ne gre in ne gre iz ust zagotovilo volivcem, da s tistimi, ki so oblikovali sedanjo politiko in rezultate, ne bodo delali povolilne koalicije. Se takšna taktika splača ali kaznuje?
Kot že ob zadnji analizi, pred mesecem, smo tudi tokrat agregirali podatke treh zadnjih merjenj Politbarometra, da smo dobili solidno osnovo (numerus: 2601 respondentov) za strukturno analizo. In ta pokaže, da je prednost levice pred desnico prepričljiva, čeprav ne astronomska. Tako po seštevku »naravnih zavezništev« kot po samoopredelitvi volivcev na levo-desnem kontinuumu. Tri generične stranke levice (SD, Zares in LDS) skupaj naberejo v agregirani datoteki 50,8 % opredeljenih glasov, tri generično desne (SD, SLS in NSi) pa 33,5 %. Zaledje levo in desno opredeljenih (ob zaznani tendenci vse pogostejšega levo-desnega neopredeljevanja v javnomnenjskih raziskavah) kaže prav tako prednost levega bloka v razmerju 3 : 2. Toliko o razlikah.
Kaj pa sicer hočejo volivci? Spogledovanja z »mešanimi koalicijami« so za Janšo, ne glede na želje volivcev, edina možna izbira. Za stranke levice pa igra, ki ne vključuje volje volivcev, verjetno ni produktivna. Vse tri stranke imajo volilno telo, ki se nesporno večinsko prepoznava kot levo. In največji delež (samoopredeljeno) levih ni med volivci SD, ampak med volivci Zaresa! Nezadovoljstvo s stanjem demokracije je v vseh treh strankah nadpovprečno. Kritičnost ocen po posameznih vidikih življenja v državi prav tako. Tako večina meni, da je (socialni položaj delavcev, korupcija, vpletanje politike v gospodarstvo ...) danes slabše kot pred zadnjimi državnozborskimi volitvami. In generalno? Kot je razvidno iz grafa, ki kaže odnos volivcev do vlade Janeza Janše, so prav volivci teh treh strank do vlade daleč najbolj kritična skupina. Med to veliko skupino volivcev Janša praktično nima podpore. Kaj torej hočejo volivci treh generično levih strank? Graf razkriva, kakšne koalicije si želijo volivci, mešane koalicije niso ravno pogosta izbira treh levih strank. Res je sicer, da bi mešano koalicijo pozdravila ali vsaj tolerirala slaba tretjina volivcev Zares, torej stranke, ki ta trenutek vsaj načelno ne izključuje takšne možnosti, a večina njenih volivcev takšne izbire ne daje na jedilnik oziroma jo izključuje. Še bolj takšno možnost zavračajo volivci SD Boruta Pahorja - ta se je dolgo spogledoval z opcijo velike koalicije.
Če bodo stranke levice upoštevale voljo in željo volivcev, bodo težko sklepale koalicije z Janšo. Kaj torej preostane Janši? Morda premik težišča znotraj sedanje koalicije? Namreč, tako SLS kot NSi se bosta težko prenovili in prebudili do volitev in zelo verjetno si bosta priigrali rezultat, ki omogoča zgolj parlamentarni preužitek. A hit te volilne jeseni utegneta biti SNS in DeSUS, ki jima iz tedna v teden kaže bolje. Kam se nagiba volilno telo obeh strak?
SNS uspe nagovoriti največ mladih volivcev med vsemi strankami! DeSUS je kajpak generacijska stranka. Tri četrtine volivcev je starejših od 60 let. V DeSUS prevladujejo ženske, v SNS moški. Orientacija volivcev obeh je bolj leva kot desna. Bolj izrazito levo so volivci SNS. Večina volivcev obeh strank je iz ruralnih okolij. In večina volivcev obeh strank vlade ne podpira. Med volivci SNS je takih kar tri četrtine. No, obe stranki sta aktivno (DeSUS) ali pasivno (SNS) kohabitirali z desno koalicijo in ne glede na orientacijo in voljo volivcev preživeli oziroma se celo krepili. A zagata je drugje. Janša bi v takem primeru zanesljivo NSi in nekoliko manj stanovitno SLS moral zamenjati s strankama, ki gradita bolj na trenutnih koristih kot na »naravnem«, vrednotnem zavezništvu. Tu je Janšev problem. A enak problem bi čakal tudi levo koalicijo, če bi morala večino sestavljati s pomočjo teh dveh strank. In v obeh primerih, tako volivci generično levih kot desnih strank, ne bi navdušeno sprejeli vstopa SNS v aktivno koalicijo.
Kaj to pomeni?
Najmanj to, da bosta SNS in DeSUS lahko močna akterja na jesenskih volitvah, a opcija, ki bo zmagala, bo morala temeljne odločitve preigrati in priigrati brez ene ali kar obeh strank.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.