Prestiž / Iznajdljive premožne prevarantke

Cécile je Kitajka v poznih tridesetih, svojega pravega imena ne pove in se ga očitno nerada spominja, v Franciji živi od desetega leta, ko so se starši priselili v Clermont-Ferrand, glavno mesto pokrajine Auvergne v osrednji Franciji, kjer je njen oče dobil zaposlitev pri znanem proizvajalcu pnevmatik Michelinu. Hitro se je naučila francosko, bila je zgledna učenka in dijakinja, sanjala je, da bi študij nadaljevala na visoki hotelirski šoli v švicarski Lozani. Postati si je želela hotelska guvernanta v enem od luksuznih pariških grand hotelov ali »palasov«, v mislih je imela predvsem znameniti petzvezdni Ritz na Place Vendôme. Cilj se je izkazal za nedosegljivega, najstarejša hotelirska šola na svetu namreč sprejema le najboljše, Cécile se je zato morala brez ustreznega šolanja zadovoljiti z bolj ali manj stalnimi zaposlitvami v pariških hotelih srednjega in nižjega razreda, tistih, ki od svojega osebja razen prijaznosti in urejenosti ne zahtevajo posebnega znanja in galanterije. Sprva je stanovala skupaj z drugimi zaposlenimi v neugledni hotelski podstrešni sobici, kasneje, ko je dobila zaposlitev v enem od hotelov na Rue de la Boétie, v neposredni bližini Elizejskih poljan, si je s sodelavko najela devet kvadratnih metrov veliko »stanovanje«, sobo za služinčad, kakršno ima večina večjih pariških meščanskih stanovanj. Lastniki takšne »chambre de bonne« navadno oddajajo priseljencem ali študentom, ki so v njih za visoko najemnino pripravljeni živeti v dvoje, to pa niti ne moti drugih uglednih stanovalcev kondominijev v elitnih četrtih, saj najemniki skromnih sobic vanje dostopajo po ločenem stopnišču za služinčad in nimajo vstopa na imenitna glavna stopnišča in v mala dvigala s kovinskimi preklopnimi vrati, značilna za večstanovanjske zgradbe v 16. in drugih uglednih pariških okrožjih.
Cécile zdaj ne živi več v sobi za služinčad, pa tudi v hotelih ne dela več; dobila je francosko državljanstvo in z njim postala Francozinja, s tem pa je varna tudi pred izgonom iz države. Ukvarja se namreč s preprodajo luksuznih predmetov, predvsem dragih torbic proizvajalcev Hermèsa in Vuittona, trguje z modeli, ki jih ni na policah in zanje velja posebno in stalno zanimanje, predvsem na Japonskem. »Vuitton je za slabe čase, kadar ves mesec ni mogoče dobiti niti enega birkina ali kellyja, z najdražjim vuittonom je mogoče zaslužiti kvečjemu kakih tristo do petsto evrov, to pa je drobiž v primerjavi z birkinom iz krokodila, s katerim zlahka zaslužim tri tisoč petsto, če je sreča, pa tudi pet tisoč evrov,« pravi. Birkin, kelly?

Birkin in Kelly