Kultura uničevanja / Bogati v denarnici, primitivni v glavi

Arhitektura je del kulture. Vendar je, drugače od druge kulture in umetnosti, v našem življenju tako prisotna, da se je niti ne zavedamo. Ni naključje, da so si teroristi za cilj napada izbrali newyorška dvojčka - arhitekturo, ki simbolizira Ameriko. Uničevanje arhitekture z namenom, da bi se spodsekale korenine nekega naroda, poteka že vso zgodovino od Kartagine naprej, vzporedno s tem pa tudi brezupna prizadevanja za obnovo uničenega. Obnova porušene Varšave ali ponovna gradnja dresdenske opere sta le dva primera poskusov, da bi se povrnila kulturna zavest naroda. V Dresdnu je več kot trideset let zevala prazna parcela, preden so opero po natanko štiridesetih letih odprli z isto predstavo, ki je bila zadnja na sporedu pred uničenjem. Slovenci nimamo te kulture, saj si svojo arhitekturno dediščino uničujemo sami. Po potresu leta 1895 so v Ljubljani z veseljem brez potrebe podrli Deželni dvorec, ob koncu druge svetovne vojne pa marsikateri grad. Danes to tradicijo nadaljujemo, pri čemer se zdi, da spomeniško varstvo le še privablja rušitelje. Kot so oznake na kulturnih spomenikih v obleganem Sarajevu opozarjale strelce na prave cilje. Nismo prepričani, kaj in kako bi ohranjali, saj varujemo drevo pri operi, Plečnikovih Žal pa ne. Slednje so lani uradno postale del evropske kulturne dediščine, ne pa tudi naše.
In če ostanemo pri Plečniku: po vseh časteh, ki mu jih danes izkazujemo, bi mislili, da ni več nobenega dvoma o njegovem pomenu. Ko govorimo o arhitekturi prestolnice, smo ponosni na baročno, secesijsko in predvsem na Plečnikovo Ljubljano. Vedno znova ugotavljamo, da je ravno zaradi njegovega prispevka Ljubljana enkratna. Torej ohranimo to vrednoto v celoti, kolikor je sploh še premoremo, in ne le tu in tam, kakor se nam pač zdi. Plečnikovo delo je nedokončano in tak je tudi njegov Vrt vseh svetih na Žalah, pa nam kljub temu ne pride na misel, da bi podrli kakšno »manj pomembno« poslovilno kapelo. Apolonov antični kip v Britanskem muzeju nima roke, pa nikomur ne pade na pamet, da bi mu zato odbil še nogo. Vendar nas takšne zle slutnje obhajajo pri ponovno postavljenem vprašanju o prihodnosti Plečnikovega stadiona. V časopisih naenkrat beremo hude obtožbe, okrogla miza na radiu pa je bolj spominjala na petelinje boje. Izdelovalec igralnih avtomatov je pozival Plečnikovega zaščitnika, naj gre vendar že v pokoj - v Pragi pa so mu ravno zato nedavno podelili častni doktorat. Na spletni strani švicarsko-južnoafriškega biroja se prepričamo, da ne gre za obnovo bežigrajskega stadiona, ampak bolj za gradnjo novega poslovno-stanovanjskega centra s trgovinami, hotelom visoke kategorije, z razkošnimi stanovanji, s kliniko in stadionom. In tam nekje ob vznožju novih stavb prepoznamo Plečnikovo tribuno in vhodno lopo. Baje celo Robert Peskar, v. d. direktorja Zavoda za varstvo kulturne dediščine, meni, da rešitev ni idealna, a je boljša, kot da bi stadion še naprej propadal. To je težko razumeti. Danes je stadion zanemarjen, a je Plečnikovo delo še vedno tu, po projektu biroja iz Južne Afrike je rešen - a ga ni več. Sliši se kot pogrebni govor: ni ga več med nami, a se ima prav gotovo bolje na onem svetu.
Pri tem je spomeniška vrednost stadiona le eno od vprašanj, ki se nam postavljajo. Večkrat slišimo, da danes svobodni trg sam ureja podobo mesta, zato urbanizma ne potrebujemo. Takšno razmišljanje je zmotno, saj ne upošteva, da v mestu drug ob drugem živijo številni ljudje, tak zapleten organizem pa lahko deluje le, če je dobro organiziran. Svoboda meščana ni v tem, da počne, kar se mu zahoče, ampak v tem, da se drži strogih pravil, da ne moti drugih. Zato posamezniku njegovo svobodo omogočajo drugi. Pozablja se, da morajo tudi v kapitalističnem mestu imeti vsi enake možnosti. Ko investitor načrtuje gradnjo (pre)visokih objektov zraven Fondovih blokov za Bežigradom, ne bo le poslabšal kakovosti bivanja tamkajšnjih prebivalcev, ampak bo hkrati razvrednotil njihovo lastnino. Urbanizem mora zagotavljati enake možnosti tudi kapitalu. Sedanje investicije ne smejo biti v podrejenem položaju v primerjavi z novimi. Ne bi smeli dovoliti, da v merilu podeželske Ljubljane nastajajo otoki z gostoto kakega Hongkonga. Za rešitev Plečnikovega stadiona se končno pripravlja arhitekturni natečaj z mednarodno udeležbo. Vendar z enakim programom ne bomo dobili prave rešitve.
Kako je mogoče, da stavbe zakonsko varujemo, hkrati pa investitorje ravno te, splošno veljavne vrednote tako motijo, da bi jih najraje nemudoma uničili. Tu gre seveda za nekulturo, ki je dosegla take razsežnosti, da je treba vrednote zakonsko varovati pred nami samimi. In to je smisel zakona o varstvu kulturne dediščine, ki naj bi postavljal merila, o katerih se ne bi smeli spraševati. Kot se ne sprašujemo, kdaj lahko še prevozimo rdečo luč ali koliko promilov nad dovoljeno mejo smo lahko še pijani. Čeprav veljajo pravna načela, da morajo biti zakonska določila jasna in enaka za vse, pri nas zakone najraje razlagamo po svoje. Nedavno smo v časopisih brali, da je Zavod za varstvo kulturne dediščine investitorju izdal soglasje za arhivsko varovanje Kolizeja, kar baje pomeni, da ni ovir za rušenje stavbe. Vendar boste pojem arhivskega varovanja nepremične kulturne dediščine zaman iskali v zakonu o varstvu kulturnih spomenikov*. Zakon postopke odstranitve ob sočasni ra-ziskavi predvideva le za arheološko dediščino. Je javni zavod - del ministrstva, ki je pripravilo zakon - kršil zakon, ki opredeljuje njegovo delovanje, in izdal neveljaven dokument? Je zakon tako slab, da ga lahko po potrebi spreminjajo državni uradniki? Da zakon ni dober, menijo mnogi, med njimi tudi prof. dr. Kerstin Odendahl z univerze v St. Gallnu v Švici, ki sodi med največje poznavalce pravnega varstva kulturnih spomenikov v Evropi. Nasprotuje predvsem 31. členu zakona, ki dovoljuje rušenje spomenika in predvideva izravnalni ukrep. To je »plačilo denarnega zneska v vrednosti povzročene škode, ki nastane zaradi odstranitve arheološke ostaline ali spomenika, ali financiranje oziroma izvedbo ukrepov za ohranitev ali oživitev drugega spomenika primerljivega pomena«*. Po njenem mnenju je to v nasprotju z evropskima konvencijama o ohranjanju kulturne dediščine iz Grenade in Valette. Najhuje je, ker s tem zakon kulturni dediščini priznava status tržnega blaga, ki ga lahko odkupimo in uničimo. Zato, po njenem mnenju, zakon ne upošteva evropskih smernic za ohranjanje kulturne dediščine, ampak je pisan na kožo investitorjem. Na tej stopnji razvitosti si Slovenija ne more privoščiti razprodaje posameznih spomenikov, da bi z njo financirala obnovo drugih. To je sprejemljivo le za najrevnejše države tretjega sveta.**
Bogati v denarnici, primitivni v glavi - to smo že vedeli. Spomnimo se Plečnikove Lectarije iz leta 1938/39, ki je nekoč krasila Kongresni trg na številki 5. Trgovinica je bila zaščitena kmalu po drugi svetovni vojni, leta 1993 pa so drzni mladi podjetniki ugotovili, da bi bolje zaslužili, če bi lokal spremenili v butik. Danes težko ugotovimo, kje je sploh stala Lectarija, saj jo je zamenjala neizrazita trgovina, kakršnih je na stotine. Plečnikova oprema je sicer ohranjena v Etnografskem muzeju, čudimo pa se temu, da se investitorji niso zavedali, kakšen unikatni biser so imeli v rokah, in niso znali izrabiti njegove potencialne gospodarske vrednosti. Kot se tega niso zavedali niti pri podjetju Hit Holidays v Kranjski Gori, ko so podrli stari hotel Prisank arhitekta Janeza Lajovca iz leta 1961/62, ki je bil izjemen primer sodobne alpske arhitekture tistega časa. Zamenjali so ga s kičastim arhitekturnim skrpucalom in vanj umestili pizzerio Napoli, kavarno London, galerijo Pariz, bar Manhattan in trafiko Havana, lokale z imeni, ki so res tesno povezana s slovenskimi Alpami. Da v tem lastniki ne vidijo nič nenavadnega, je mogoče sklepati po zapisu na hotelski spletni strani, kjer beremo: »Novi Grand hotel Prisank je s svojo podobo postal eden najslikovitejših arhitekturnih elementov Kranjske Gore.«
Pri omenjenih primerih je šlo za nekulturo, ki v svoji slepoti ne vidi priložnosti, pri današnjih primerih pa gre za precej več. Stadion bo mogoče obnoviti kot stranski produkt gradnje trgovskega centra, luksuznega hotela in nadstandardnih stanovanj, podobno, kot naj bi bili železniška in avtobusna postaja zgolj dodatek (v drugi fazi?) k poslovno-trgovskemu središču Emonika in kot je kopališče Ilirija mogoče obnoviti le z dozidavo hotela in trgovine. Mesto je kot mozaik, v katerega vsaka doba vlaga svoje kamenčke in odstranjuje stare. Dokler se slabi kamenčki nadomeščajo z novimi, boljšimi, sčasoma dobimo mesto, ki je enkratno v svojem urbanizmu in arhitekturi. Ko pa v imenu novega uničujemo svojo tradicijo, postanemo barbari. Na splošno se to upravičuje z legitimnimi zakonitostmi kapitala, ki se mora oplajati in ustvarjati profit. Vendar je z našim kapitalom nekaj narobe, da se lahko plemeniti le s črnimi gradnjami na Grajskem griču, z rušenjem Kolizeja, gradnjo v Tivoliju ali z obzidavo Plečnikovega stadiona. To pomeni, da nimamo pravil in jih ne znamo uveljaviti, pa tudi, da naše kapitaliste žene neustavljiva lakota po dobičku, ki ji po domače pravimo pohlep. Ni pomembno, koliko govorimo o okolju, kjotskem sporazumu in vzdržnostnem razvoju, mi bomo zaradi »legitimnih zakonitosti kapitala« vedno ravnali nasprotno. Pregovor pravi, da narava lahko poskrbi za vse naše potrebe, ne more pa nasititi človekovega pohlepa. Ni ravno ta nenasitna lakota po dobičku privedla do krize, v katero tonemo?

* Zakon o varstvu kulturne dediščine (ZVKD-1), Uradni list RS, št. 16/2008
** Prof. dr. Kerstin Odendahl: Ist die Zerstörung von Kulturgut kompensierbar? (tipkopis v nemščini je na voljo v uredništvu)