Zakaj se ciniki motijo?

Obamova zmaga bo, ne glede na to, kaj se bo zgodilo, ostala znamenje, da realistični ciniki, pa najsi prihajajo z levice ali z desnice, nimajo zadnje besede

Slavoj Žižek  |  Mladina 46  |  13. 11. 2008

Cinično branje Obamovega uspeha je doseglo vrhunec s trpko izjavo Noama Chomskega, da je Obama belec, zagorel od nekajurnega sončenja.

Cinično branje Obamovega uspeha je doseglo vrhunec s trpko izjavo Noama Chomskega, da je Obama belec, zagorel od nekajurnega sončenja.
© AP

Cinično branje Obamovega uspeha je doseglo vrhunec s trpko izjavo Noama Chomskega, da je Obama belec, zagorel od nekajurnega sončenja. Chomsky, ki je realist, je sicer pozval k izvolitvi Obame, a brez iluzij ... Sam sem povsem enakega mnenja s Chomskim, kar zadeva dvome v zvezi z dejanskimi posledicami Obamove zmage: iz pragmatično-realistične perspektive je dokaj verjetno, da bo Obama poskrbel le za manjše kozmetične popravke in se izkazal za »Busha s človeškim obrazom«. V bistvu bo na atraktivnejši način uveljavljal enako politiko in tako dejansko celo okrepil ameriško hegemonijo, ki jo je načela katastrofalna Busheva vladavina.
Toda s to reakcijo je kljub temu nekaj hudo narobe - v njej se izgubi ključna razsežnost. Obamova zmaga pa prav zaradi te razsežnosti ni le še en premik v brezkrajnih parlamentarnih bojih za večino z vsemi pragmatičnimi računicami in manipulacijami vred. Je znamenje nečesa več. Zato je moj dober ameriški prijatelj, klen levičar brez iluzij, več ur jokal, ko je prišla novica o Obamovi zmagi. Za tisti kratki trenutek navdušenja je bil vsakdo izmed nas, ne glede na dvome, strahove in kompromise, svoboden in udeležen v univerzalni svobodi človeštva.
O kakšnem znamenju govorimo? Tu se je treba vrniti k velikemu nemškemu idealističnemu filozofu Immanuelu Kantu, ki je v svojem zadnjem objavljenem delu Spor fakultet (1795) postavil preprosto, a težavno vprašanje: ali obstaja stalen napredek v zgodovini? (Meril je na etični napredek v svobodi, ne zgolj na materialni razvoj.) Priznal je, da je dejanska zgodovina zmedena in ne ponuja nobenega jasnega dokaza za to: pomislimo na demokracijo in blaginjo brez primere, ki ju je prineslo 20. stoletje, a obenem tudi na holokavst in gulage ... Toda Kant je kljub temu sklenil, da lahko, četudi napredka ni mogoče dokazati, razločimo znamenja, ki kažejo, da je napredek mogoč. Kant je francosko revolucijo interpretiral kot takšno znamenje, ki je kazalo v smeri možnosti svobode: zgodilo se je dotlej nemožno, celotno ljudstvo je neustrašno uveljavilo svojo svobodo in enakost. Kar je bilo za Kanta pomembnejše od pogosto krvave realnosti dogodkov na pariških ulicah, je bilo navdušenje, ki so ga pariški dogodki spodbudili med simpatizerji po vsej Evropi, tj. navdušenje, »ki se javno razkriva pri tej igri velikih sprememb in ki glasno opozarja na neko zelo splošno in hkrati nesebično udeleženost z igralci na eni strani nasproti tistim na drugi, kljub nevarnosti, da bi jim ta pripadnost lahko bila v škodo, s tem pa izpričuje (zaradi občosti) neko naravo človeškega rodu v celoti, pa tudi (zaradi nesebičnosti) vsaj v zametku neko njegovo moralno naravo, ki ne samo da daje upanje na napredovanje k boljšemu, marveč je že sama takšno napredovanje ...«
Na tem mestu je treba omeniti, da francoska revolucija ni spodbudila navdušenja zgolj v Evropi, temveč tudi v oddaljenih deželah, kot je Haiti, kjer je sprožila še en svetovnozgodovinski dogodek: prvi upor črnskih sužnjev, ki so se borili za polno soudeležbo pri emancipatornem projektu francoske revolucije. Verjetno najsublimnejši moment francoske revolucije se je dogodil, ko je delegacija s Haitija, ki jo je vodil Toussaint L'Ouverture, obiskala Pariz in jo je ljudska skupščina navdušeno sprejela kot enako med enakimi. Obamova zmaga sodi v to linijo in ne v iskanje »avtentičnih« predmodernih korenin; kot takšna je zgodovinsko znamenje v trojnem kantovskem pomenu signum rememorativum, demonstrativum, prognosticum. Znamenje, v katerem odzvanja spomin na dolgo PRETEKLOST suženjstva in boja za njegovo odpravo; dogodek, ki SEDAJ demonstrira spremembo; upanje na PRIHODNJE dosežke. Nič čudnega, da je Hegel, poslednji veliki nemški idealist, v svojem opisu vpliva francoske revolucije pokazal navdušenje, enako Kantovemu: »To je bil zatorej veličasten duhovni svit. Vsa misleča bitja so si delila slavje te dobe. V tem času so človeškega duha vznemirjali vzvišeni občutki; duhovni entuziazem je pretresal svet, kakor da je bila sedaj prvikrat dosežena sprava med božanskim in posvetnim.«
Mar se z Obamovo zmago ni po vsem svetu porodilo enako univerzalno navdušenje, s plešočimi ljudmi na ulicah od Berlina do Ria de Janeira? Ves skepticizem, ki so ga za zaprtimi vrati kazali celo mnogi zaskrbljeni naprednjaki (kaj če bo v zasebnosti volilne kabine znova vzniknil javno utajeni rasizem?), se je pokazal za napačnega. Tisto, kar mora vsakega zbosti v oči, ko gre za Henryja Kissingerja, je skrajna napačnost večine njegovih napovedi. Ko je leta 1991 na Zahod prispela novica o vojaškem udaru proti Gorbačovu, je takoj sprejel dejstvo novega režima (ki je tri dni zatem nečastno padel); itd. itd. - skratka, ko so socialistični režimi že bili živi mrtveci, je računal na dolgoročni pakt z njimi. Cinična pozicija je pozicija modrosti - paradigmatski cinik ti zasebno, z zaupnim šepetom reče: »Mar ne razumeš, da gre le za ... (denar, oblast, seks), da so vsa visoka načela in vrednote gole puhlice, ki nič ne štejejo?« Ciniki ne vidijo svoje naivnosti, naivnosti svoje cinične modrosti, ki spregleda moč iluzij.
Obamova zmaga ni spodbudila tolikšnega navdušenja zgolj zato, ker je bila, kljub majhni možnosti za uspeh, dejansko dosežena, pač pa zato, ker je demonstrirala možnost takšnega dogodka. Enako velja za vse velike zgodovinske prelome - spomnimo se padca Berlinskega zidu. Čeprav smo vsi vedeli za obupno neučinkovitost komunističnih režimov, vseeno nekako nismo »zares verjeli«, da se bodo razsuli - tako kot Kissinger, smo bili tudi sami žrtve ciničnega pragmatizma. To držo najbolje zgošča francoski izraz je sais bien, mais quand meme ... - vem, da se lahko zgodi, a vseeno (ne morem zares sprejeti, da se lahko zgodi). Zato je bila Obamova dejanska zmaga, čeprav jo je bilo moč jasno predvideti, vsaj zadnja dva tedna, kljub temu občutena kot presenečenje - v nekem smislu se je zgodilo nezamisljivo, nekaj, za kar res nismo verjeli, da se LAHKO zgodi. (Seveda obstaja tudi tragična različica nezamisljivega, ki se dejansko zgodi: holokavst, gulag ... Kako naj pravzaprav sprejmemo, da se lahko zgodi kaj takega?)
Tako je tudi treba odgovoriti tistim, ki poudarjajo vse kompromise, v katere je zaradi izvoljivosti moral privoliti Obama. Ko so se ZDA pred nekaj meseci spominjale smrti Martina Luthra Kinga, je Henry Louis Taylor z grenkobo pripomnil: »Vemo samo to, da je imel ta tip sanje. Ne vemo pa, kakšne so bile te sanje.« Ta izbris zgodovinskega spomina zadeva zlasti čas po znamenitem pohodu na Washington leta 1963, ko so Kinga slavili kot »moralnega vodjo našega naroda«. Kasneje se je posvečal temama revščine in militarizma, ker je menil, da sta ti temi, ne le tema rasnega bratstva, bistveni za dosego enakosti - cena, ki jo je za to plačal, je bila njegova vedno večja izključenost.
Barack Obama se je s to nevarnostjo v svoji kampanji spoprijel tako, da je samemu sebi storil natanko tisto, kar je zgodovinska cenzura storila s Kingom, svoj program je očistil spornih tem, da bi si tako zagotovil izvoljivost. V religiozni parodiji Montyja Pythona Brianovo življenje (The Life of Brian) naletimo na znameniti dialog, ki poteka v Kristusovem času v Palestini: vodja židovskega revolucionarnega odporniškega gibanja vneto zatrjuje, da so Rimljani Židom prinesli zgolj trpljenje; ko njegovi privrženci pripomnijo, da pa so vseeno vpeljali izobrazbo, zgradili ceste, namakalne sisteme itd., vodja zmagoslavno sklene: »V redu, ampak kaj so razen higiene, izobraževanja, vina, javnega reda, namakanja, cest, vodovodnega sistema in javnega zdravstva Rimljani sploh storili za nas? Prinesli so nam eno samo mizerijo!« Ali Obamove nedavne proklamacije ne sledijo isti liniji? »Zavzemam se za radikalni prelom z Bushevo politiko! OK, zagovarjal sem popolno podporo Izraelu, ohranitev bojkota Kube ..., a se še vedno zavzemam za radikalni prelom z Bushevo politiko!«
Obstajal je torej sum, da Obama, kadar govori o »pogumu za upanje«, o spremembi, v katero je moč verjeti, uporablja retoriko spremembe, ki je brez vsake določne vsebine: upanje na kaj? Sprememba česa? Obame ne smemo obtožiti hinavščine: opraviti imamo z mejo same naše družbene realnosti. Kaj lahko novi predsednik v kompleksnem položaju Združenih držav v današnjem svetu dejansko sploh naredi, kako daleč sme iti v uveljavljanju dejanskih sprememb, ne da bi pri tem tvegal ekonomski propad ali politične posledice?
Toda takšen pesimističen pogled je vseeno prekratek. Naša globalna realnost ni le trda realnost, ampak jo določajo tudi njeni ideološki obrisi, tisto, kar je vidno in nevidno, izrekljivo in neizrekljivo v njej. Ehud Barak je pred več kot desetletjem v intervjuju za Ha'aretz Gideonu Levyju na vprašanje, kaj bi bil storil, če bi se rodil kot Palestinec, odgovoril: »Pridružil bi se teroristični organizaciji.« Ta izjava ni imela prav nobene zveze s sprejemanjem terorizma - še kako pa je bila povezana z odprtjem prostora za resničen dialog s Palestinci. Spomnimo se na čas, ko je Gorbačov lansiral gesli »glasnost« in »perestrojka« - ne glede na to, kaj sta zanj »v resnici pomenili«, je z njima sprožil plaz, ki je spremenil svet. Ali pa, če vzamemo negativen primer: danes celo tisti, ki nasprotujejo mučenju, tega sprejemajo kot temo javne razprave, kar pomeni silno regresijo naših navad. Besede nikoli niso »zgolj besede«, ampak štejejo, določajo obrise naše možnosti delovanja.
Tu je Obama že pokazal izjemno sposobnost za spreminjanje meja javno izrekljivega. Njegov največji dosežek doslej je, da je na svoj rafiniran neprovokativen način v javni govor vpeljal teme, ki so bile do tega trenutka de facto neizrekljive: obstoječi pomen rase v politiki, pozitivno vlogo ateistov v javnem življenju, nujnost pogovorov s »sovražniki«, kot sta Iran in Hamas, itd. To je tisto, kar politika ZDA danes najbolj potrebuje, če naj se izvije iz svojega primeža: nove besede, ki bodo spremenile način, kako mislimo in delujemo. Prava bitka se pričenja zdaj, PO zmagi: bitka za to, kaj bo ta zmaga dejansko pomenila, še zlasti v kontekstu dveh drugih veliko bolj zloveščih znamenj zgodovine, t.j. 11. septembra in finančne krize. Z Obamovo zmago ni nič odločeno, vendar pa njegova zmaga razširja našo svobodo in s tem domet naših odločitev. A Obamova zmaga bo, ne glede na to, kaj se bo zgodilo, ostala znamenje upanja v naših sicer temnih časih, znamenje, da realistični ciniki, pa najsi prihajajo z levice ali z desnice, nimajo zadnje besede.