Intervju / Iztok Geister, zagovornik narave, pesnik, esejist

Avtor več kot 50 knjig poezije, o ornitologiji in čudesih narave, esejist in pisec radijskih iger. V kulturno zgodovino je vstopil pod pesniškim imenom Plamen, ko je sredi šestdesetih let z Markom Pogačnikom ustanovil legendarno umetniško skupino OHO, ki je šokirala s svojo poezijo, s katero je porušila tako rekoč vse norme lepe umetnosti. Je svobodni umetnik, ki že več kot 30 let opazuje in proučuje bivanje narave, o njej piše knjige, članke, se v imenu narave oglaša v pismih bralcev in spet šokira. Tokrat s svojimi pogledi barda narave, v katerih jemlje ptice, reke, drevesa, sršene, kamne in vode kot človeku enakovredne prebivalce našega planeta.

Televizije poročajo, kako podivjane in pobesnele vode zalivajo celotna polja in vasi, ti pa opozarjaš na govor sovraštva do narave in braniš svobodo vode. Zakaj?

> Dobro, da si tako vprašal. Zdaj morava v osnovno šolo, kjer bi moral Slovenec to že slišati. Voda ni samo voda, ampak je življenjski prostor. Poleg struge k njej spada še obrežje, ki je lahko ozko ali pa široko, kadar ga sestavlja še loški gozd. V njem voda vedno poplavlja, je kot žensko mesečno perilo, spomladi in jeseni vode narastejo. Jeseni zaradi deževja, spomladi pa še dodatno zaradi topljenja snega. K vsaki reki spadajo retencijski oziroma zadrževalni prostori. Če pogledaš kmetije, jih ne boš našel ob vodah, ampak na bregu, na varnem. Tudi njiv nekoč niso imeli v loškem prostoru. Potem je prišla doba industrializacije, ko je postalo praktično, da je zraven industrije voda, ki je lahko odnašala odplake. Iz praktičnih razlogov so se potem začeli naseljevati okoli industrijskih obratov, tako so nastale Jesenice. S tem je nastal problem, ker so retencijski prostor reke zasedli ljudje. Ob mestih so naredili regulacije in je to še šlo, toda vsako osuševanje vode se nekje pokaže. Če je vodna tokava zožena, bo vodna gladina narasla, zraven pa bo voda dobila še hitrost. Kjer ni dovolj močno omejena, se bo pač razlila. Voda je organizem, ustvarja pokrajino, in to prav takrat, ko je velika, ko je povodenj, ko ima moč, da prestavlja kamne, da obdeluje in brusi prodnike. Takrat ustvarja nova ozemlja: otok lahko nastane sredi reke v nekaj urah. Na njem se pojavijo pionirske rastline, ki vzkalijo že prvo leto, kot denimo vrbe, za katere zadošča, da pade seme na tla in tisti hip že vzklijejo. Potem to raste, dokler ne nastane gozd in zgodba se z naslednjo poplavo spet ponovi. Ko pa pridejo stoletne vode, se zgodi to, da ne nastradajo samo naselja in se znajdejo pod vodo polja. A ne le ona; nikoli še nisem v nobenem časopisu prebral niti slišal v nobeni oddaji, da bi kdo rekel: kaj pa se je zgodilo z vsemi temi bitji, ki niso ljudje? Ravno tako so propadla, v hitro tekoči vodi naravne ujme se vse premakne. Kamna, ki je za malo vodno bitje, kot so žuželke, pomenil ves svet, ni nikjer več. Ko tega dela prehranske verige ni več, to udari tudi večje vodne živali. Kje so po ujmi te živali? Ja, propadle so, to so številke, ki gredo v milijone.