Tukaj odločamo mi!

Kot neposredna priča želim opisati vsaj tiste travmatične dogodke, ki so zaznamovali moj čas. Nekateri spomini se ne morejo kar izničiti.

Vid Pečjak  |  Mladina 19  |  14. 5. 2009

Čedalje manj nas je, ki smo preživeli in občutili zadnjo svetovno vojno. Čedalje bolj bledijo in se spreminjajo tudi spomini nanjo, ker kasnejši dogodki vplivajo na prejšnje, poleg njih pa zlasti naša ideološka ter politična in družbena stališča in pripadnost. A vendar se nekateri spomini kar ne morejo izničiti. Mnogi se vztrajno vračajo, čeprav jih podim stran kot nadležen mrčes. Vmes pa se pri nas nadaljuje in napihuje besedna in medijska vojna. Zidajo in rušijo se spomeniki, sklicujejo zborovanja, preimenujejo se ulice, podeljujejo se službe in položaji, dajejo in darujejo posojila duhovnim naslednikom partizanov ali domobrancev, ki postajajo hudiči ali svetniki. Kot neposredna priča želim opisati vsaj tiste travmatične dogodke, ki so zaznamovali moj čas, a so utonili v pozabo. Človek ima veliko spominov, in ko sem jih izbiral, sem se odločil, da bom opisal samo tiste, ki so ideološko in politično neopredeljeni, recimo nevtralni, čeprav menim, da popolna nevtralnost ni mogoča.
Ne trdim, da se je vse tudi v resnici zgodilo tako, kot opisujem. Po toliko letih moj spomin ni več zanesljiv.

Partizani so krivi!

Žalostna procesija

Tukaj odločamo mi