Duhoviti konceptualisti

Kako je iz grafitarjev in street artistov, zbranih pod imenom ZEK, zrasla skupina grafičnih oblikovalcev, ki so bili kot prvi Slovenci povabljeni med razstavljavce na beograjski Design Week

Vanja Pirc  |  Mladina 22  |  4. 6. 2009

Ekipa Zek Crew (manjkata Jurij Lozič, ki je na študijski izmenjavi v Milanu, in častni član, Rečan Filip Buruban)

Ekipa Zek Crew (manjkata Jurij Lozič, ki je na študijski izmenjavi v Milanu, in častni član, Rečan Filip Buruban)
© Miro Majcen

Ideje so se vrstile s svetlobno hitrostjo. »A se postavimo kot nogometna ekipa?« »Ali naredimo gasilsko?« »Ne, ne, kaj pa, če uletimo k tipu, ki ima burek, in vsak nekaj počne v lokalu?« Kaj pa če bi splezali na bližnji zidarski oder? »U, ja, takoj. Če gre vsak v drugo nadstropje in lahko oblikujemo črko Z!« »Kaj pa, če bi fotograf splezal gor na oder in nas fotkal navzdol?« Vse za dober koncept. Kaj pa, če bi jih zamrznili v tipično pozo boybanda? Preveč navadno! Narodnozabavnega ansambla? Ne. »Hm, kaj je še ful grdo?« »Kaj pa, če vsi naredimo stojo, pa fotko obrnemo okrog? To bo res grdo.« Hmmm ...
Ko se je v enem od bežigrajskih lokalov zbralo sedem od osmih članov kreativnega tima ZEK Crew, kolikor jih je trenutno v Sloveniji, smo se lotili fotografiranja. S fotografom sva se nasmejala že med brejnstormanjem, potem ko so fantje pozirali z nogami v zraku, pa sva se morala od smeha skoraj držati za trebuh. Tolikšnega navdušenja in toliko zafrkancije pač nisi deležen ravno pri vsakem intervjuju.
Kljub neprestani pripravljenosti na šalo fantje iz kreativnega tima ZEK zelo dobro vedo, kaj hočejo. Sprva smo jih poznali kot skupino najstniških grafitarjev in nato kot pionirje street arta pri nas, zaradi česar jih je Mladina pred leti nagradila z izkupičkom dražbe bizarnih izdelkov iz rubrike Hudo in jim omogočila, da so si kupili vsaj kakšno pločevinko spreja več, danes, ko imajo od 23 do 28 let, pa so vse bolj prepoznavni po grafičnem oblikovanju in ilustracijah. Na ulici jih je vse manj, tudi zato, ker so se malo naveličali tega, da je Ljubljana polna njihovih del. Presenetljivo je namreč, da so še danes med redkimi artisti, ki so se v ulice odločili intervenirati s komentarji v obliki grafitov, znakov in nalepk. Tudi če na ulici ne ustvarjajo več toliko kot prej, pa v svojih delih ohranjajo prepoznaven duhovito-minimalističen slog, ki so ga razvili kot poulični umetniki.
Njihova dela danes vse bolj cenijo tudi v tujini. Prejšnji teden so razstavljali na četrtem beograjskem Design Weeku, ki velja za najpomembnejši oblikovalski festival na Balkanu. Bili so prvi Slovenci, ki so bili tja povabljeni kot razstavljavci, in kot kaže, jim je pri tem pomagala tudi dobra beseda, ki jo je zanje zastavil priznani oblikovalec Slavimir Stojanović. In kako so se sploh predstavili Beograjčanom? Tisti, ki redno spremljajo njihovo delo, so večino grafik verjetno videli že kdaj prej. A tokrat so presenetili s postavitvijo. Grafike so natisnili na umetelno zlepljene liste tistega kičastega tribarvnega papirja iz 80. let, ki je danes že tako retro, da se težko dobi. S tem so poskrbeli za nekaj izvirnega, pa še poceni so prišli skozi. Kot da bi želeli pokazati, kako naj umetniki preživijo recesijo. To sicer ni bil njihov glavni namen, a so zadovoljni, da znajo ljudje včasih iz njihovih del potegniti še kakšen dodaten nauk.

Zajček in bobnarski paličici

Čeprav je ZEK že dolgo delujoča in uveljavljena ekipa, je manj znano, kako so se fantje sploh našli. Vse je zakuhal intervju, ki so ga imeli grafitarji leta 2001 v oddaji Sence adolescence na Radiu Slovenija. »Delal sem grafit in mimo je prišla neka ženska. Na hitro sem skril sprej, a me je vseeno vprašala, ali sem grafit naredil jaz. In sem rekel, da ga nisem. Ona pa je odvrnila, ne, saj upam, da si ga, ker delam intervju z grafitarji. Takrat sem bil res še mlad in sem bil seveda takoj za intervju. Tam sem potem spoznal druge grafitarje,« se spomni Miha Artnak. A ni bilo čisto tako, kot je pričakoval. Eden je imel ruto, drugi je imel kapo obrnjeno nazaj. »Mislil sem si, ojoj, a to je ta scena.« Nazadnje se je izkazalo, da fanta vendarle nista klišejski pojavi. Tibor Kranjc je imel ruto zato, ker je imel vnete sinuse, Jurij Lozič pa je imel kapo obrnjeno nazaj brez kakšnega posebnega razloga. Sicer pa je, kot zagotavlja Tibor, tudi Miha nanju naredil vse prej kot dober vtis. Šele potem, ko so drug drugemu pokazali, kaj znajo, so si postali zanimivi.
Začeli so ustvarjati skupaj, skupina pa je medtem rasla. Pridružili so se ji še Aleš Arnež, Marko Potočnik, Petar Perčič in Mihov brat Žiga Artnak, ki so mu bile sorodstvene vezi prej v napoto kot v pomoč. »Ves čas so mi govorili, dej, ta mau, dokler nisem postal najboljši in so me morali vzeti noter,« se skromno spominja »sprejemcev«. Zadnji se je ekipi pridružil Žiga Aljaž, ki edini ni bil grafitar. Vse drugo je zgodovina. Začeli so delati majčke, nalepke, naredili so svojo spletno stran in logotip v obliki zajčka uličarja, ki je imel bobnarski paličici namesto obraza in jih je tako zaznamoval, da so se morali z drugimi ilustracijami, grafičnim oblikovanjem in intervencijami toliko bolj potruditi, da so mu lahko konkurirali. Zato so mu pred časom namerno odstrigli ušesa in v logu sta ostali samo bobnarski paličici. Novih članov ne sprejemajo, izjema so častni člani; doslej je ta naziv pripadel le Rečanu Filipu Burburanu.
Tolikšna ekipa mladih kreativcev, med katerimi je vsak prepričan o svojem prav, je lahko tako dolgo obstala skupaj le zaradi jasnih in strogih pravil. Ta sicer niso napisana, a vsi vedo, kaj je sprejemljivo in kaj ne. »Drug do drugega in do sebe smo zelo kritični, zato je selekcija idej neizprosna,« pravi Žiga Aljaž. Ko se lotijo projekta, najprej brejnstormajo in postavijo izhodišča. Tisti, ki najbolj verjame v projekt, mora druge prepričati, da bo deloval. In to sploh ni lahko. Včasih traja tudi več tednov, včasih pa projekt propade, ker samo eden ni prepričan o tem, da bo uspel. A vse to se jim zdi na dolgi rok produktivno. Tako ohranjajo standarde, predvsem pa drug drugemu ne pustijo, da bi se ponavljali ali polenili. »V bistvu imamo srečo, da nas je ravno toliko, da smo še obvladljiva ekipa. Tako se lahko vsaj kaj zmenimo in tudi kaj naredimo,« pravi Marko.
Vsa njihova dela ne nosijo ZEK-ovega podpisa. Še posebno dosledni so pri komercialnih projektih. »ZEK ima filozofijo, da ohranja svojo integriteto nedotaknjeno, da ne štanca in da mu ne more nihče diktirati, kaj naj dela in kako, saj bi s tem izgubil kredibilnost. Stvar je zelo preprosta: zaupajte nam, potrudili se bomo, da naredimo presežek,« pravi Miha. Če jim naročnik ne pusti prostih rok, ga zavrnejo. Ali pa delo podpišejo posamezniki in nikakor ne skupina. Največji komercialni projekt, ki ga je ZEK podpisal v zadnjem času, je oprema Kolosejeve dvorane v Mariboru, ki jo fantje pripravljajo v sodelovanju z Nenadom Cizljem in Pristopom. »Projekta smo se lotili, ker nam niso postavili nobenih omejitev. In upamo, da bo takšnih naročil še več, ker bi tako lahko dobili več denarja za avtorske projekte. Ves denar, ki ga dobimo od komercialnih projektov, damo v skupni proračun,« pravi Tibor. Žiga Artnak pa ga dopolni: »Torej v prašička, ki ga ima eden od nas doma. Če ga oropajo, se nam ne obeta nič dobrega. Sicer pa ZEK s projekti, ki jih ustvarja, ne bi mogel preživeti na trgu.«
Tudi projekte, ki so družbeno angažirani, ZEK podpisuje selektivno. »Naša kritika temelji na družbenih odnosih in ne na politiki. Politika je zelo nerodna reč, sploh če premalo veš o njej in želiš biti hkrati pameten. Sam odločitev raje prepustim ljudem, ki se spoznajo na to, pa pri tem ne mislim na politike, temveč na ljudi, ki jim kontrirajo, če me kakšna stvar moti, pa z veseljem pomagam pri kreativi,« pravi Miha. »Saj nočemo delovati, kot da nimamo stališč,« doda Tibor, »imamo jih. Ampak mi se radi hecamo in nočemo, da bi bili videti banalno s tem, ko bi ponavljali mnenje koga drugega.« Žiga Aljaž se strinja: »Ja, saj mi smo radi banalni, a le, če smo lahko nalašč banalni. Nočemo pa biti banalni na politični ravni.« Kljub vsemu je treba dodati, da se ZEK-ovci lotevajo tudi družbenopolitičnih projektov, ki vplivajo na vsakdanje življenje. Za nedavni Festival plakata so denimo pripravili serijo plakatov o globalnem segrevanju. Res pa je, da družbeno odgovorne projekte praviloma ustvarjajo kot posamezniki. In ko smo že pri družbeni odgovornosti, ZEK-ovci so avtorji nagrad za najboljše družbeno odgovorno delo, ki jih je lani in letos podelil festival Magdalena; tam so sicer tudi sami že pobrali nekaj nagrad. No, »njihova« nagrada je videti kot plastična vrečka, napolnjena z vodo, v kateri plava zlata ribica. Tisti, ki dobi v dar ribico, mora biti namreč odgovoren, da bo žival preživela.

“Reality check”

ZEK-ovci veliko ustvarjajo tudi mimo skupne blagovne znamke. Miha je nedavno izdal knjigo Now I Exist, v kateri je zbral ZEK-ova in svoja lastna avtorska dela; med slednjimi je tudi njegovo videnje afere Global, zaradi katere ga je nekdanji ljubljanski klub lani obvestil o tožbi za kar 70.000 evrov. Knjiga je hkrati njegova diplomska naloga, s katero bo kmalu končal študij grafičnega oblikovanja na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Zanimivo je, da se je kar pet od osmih članov ZEK-ove matične celice odločilo študirati grafično oblikovanje. Jurij, ki je prav zdaj na študijski izmenjavi v Milanu, je izbral industrijsko oblikovanje. Edina, ki se nista odločila za akademijo, sta Aleš, ki študira arhitekturo, in Petar, ki je diplomirani inženir grafične tehnike. A ekipa v tem vidi njuno primerjalno prednost. Vse fante namreč zanima še kaj drugega kot le oblikovanje. Petar, znan tudi pod imenom VJ REX, se ukvarja z elektroniko in vidžejanjem. Ne deluje samo v ZEK-u, ampak v še enem crewu, v Codeepju, a pravi, da dela v njiju ne ločuje, temveč združuje. Marko je reper z vzdevkom Simpl, za seboj ima dve plati, zdaj pa ima v načrtu delo z bendom. Tiborja poznamo tudi po ilustracijah za Dnevnikov objektiv. Prepričan je, da lahko ilustracija zviša kakovostno raven časopisa, če ilustratorju le uspe narediti miselni preskok, s katerim povzame članek v sliki. Žigo Aljaža pa najbolj poznamo po spletni strani Stripgenerator, na kateri lahko vsak ustvarja stripe. Zdaj jih je že okoli 300.000. Stripgenerator sodi pod ZEK le kot kreativni projekt, sicer pa je samostojna blagovna znamka, ki jo soustvarjajo s podjetjem 3fs.
Prav sodelovanje s podjetjem 3fs, ki se ukvarja z razvojem računalniških in mobilnih aplikacij, je ZEK-u prineslo prvo nagrado, ki jo je podpisalo Društvo oblikovalcev Slovenije (DOS). Za grafično opremo interierja tega podjetja so dobili priznanje zime 2009. »To je bila velika potrditev za nas. Dober občutek je, če dobiš nagrado od samih oblikovalcev,« pravi Žiga Aljaž. Dosežek je bil še toliko večji, ker so pred tem sodelovali že pri ureditvi prostorov le s poslikavami s spreji, tokrat pa so se premierno lotili interierja z grafičnim oblikovanjem. Oblikovalka Jana Rot je najprej poskrbela za barve, pohištvo in postavitev, potem pa jim je dala samo eno navodilo: »Naredite nekaj na temo računalništva.« Tako je ključni element njihovega posega postala ogromna bela tipkovnica, ki so jo postavili na eno od sten in na kateri pozorni opazovalci pogrešijo nekaj tipk. Te so premišljeno polepili po celotnem podjetju. Tipka CTRL (kontrol) se je denimo znašla pred vrati v direktorjevo pisarno, tipka ESC (izhod) poleg izhodnih vrat, tipka INSERT (vstavi) pa na pokrovu straniščne školjke. Poskrbeli so še za številne druge detajle, od košev za recikliranje do povožene miške na parketu. DOS-ova komisija jim je nagrado podelila zato, ker so »s svojim na videz sproščenim pristopom in ob upoštevanju ciljne skupine zelo domiselno izrazili nekaj, s čimer se sicer vsakodnevno srečujemo vsi«. Komisija je bila navdušena tudi nad duhovito noto, ki daje poslikavi dodatno energijo.
Tipkovnica in nalepke, povezane z njo, so poskrbele za kar nekaj povpraševanja, a za zdaj jih še niso ponatisnili. Morda bodo čez čas na voljo na posebni spletni strani, kjer bodo začeli tržiti svoje izdelke. »Ta projekt nam doslej ni znesel zaradi budžeta in faksa, a zdaj z njim mislimo resno. Za začetek želimo ponuditi predvsem kvalitetne majice, ki ne bodo, tako kot dosedanje, videti, kakor da smo jih naredili v garaži,« pravi Žiga Aljaž. V načrtu imajo tudi nekaj večjih razstav, že te dni pa bodo ostanki njihovega dela na ogled na festivalu Svetlobna gverila. Aleš namreč doma shranjuje prazne pločevinke spreja, ki jih po grafitanju niso zavrgli, in ker se jih je nabrala že cela gora, je dolgo razmišljal, kako bi jih recikliral in z minimalnimi sredstvi ustvaril kaj novega. Zdaj jih je nekaj predelal v luči. Najverjetneje jih bo v prihodnje naredil še nekaj, nato pa jih bo prepustil ekipi, da jih čim bolj izvirno pospreja.
ZEK-ovci se v začetku prihodnjega leta odpravljajo v New York, saj jim je ministrstvo za kulturo odobrilo enomesečno rezidenco. »Zdi se mi, da potrebujemo reality check,« pravi Miha. »Tisto okolje nas bo po mojem kar šokiralo, ker bomo eni od mnogih in ne eni od redkih, ki delujejo na tak način. Izvajati street art v New Yorku je kapljica v morje, morda je celo škoda papirja in spreja zanj. Povsem možno je tudi, da v New Yorku ''zmaga'' stil in ne koncept, ker si nihče ne vzame časa, da bi ga videl. A stilov je milijon. Mi pa bi bili radi znani po konceptih.« Vseeno so optimistični. »Seveda se bomo maksimalno potrudili, da bi v novem okolju pokazali nekaj novega, morda tudi razstavo, a da bi vseeno ostali zvesti sami sebi,« pravi Tibor. Morda pa jim bo v pomoč pri prebijanju ledu mednarodno uveljavljeni grafični oblikovalec Mirko Ilić, ki ga med drugim poznamo po ilustracijah v vseh pomembnejših ameriških časopisih. Stik z njim so že navezali, nekaj nasvetov jim je že dal. Kdove, morda postane celo njihov novi častni član ...

  • Grafična oprema interierja podjetja 3fs, za katerega jim je komisija Društva oblikovalcev Slovenije podelila priznanje zime 2009
  • Grafična oprema interierja podjetja 3fs: pohojena miška na parketu
  • Razstava na beograjskem Design Weeku: grafike so natisnili na tribarvni retro papir
  • Evolucija logotipa: prepoznavnemu zajčku z bobnarskima paličicama so se namenoma odpovedali in ostali sta samo paličici
  • Grafična oprema interierja podjetja 3fs: tipkovnica z manjkajočimi tipkami, ki so jih premišljeno razporedili po celotnem podjetju
  • Nagrada za najboljše družbeno odgovorno delo festivala Magdalena
  • Pločevinke sprejev za grafite, ki jih je Aleš Arnež recikliral v luči, bodo na ogled v ljubljanski Galeriji Vžigalica v okviru festivala Svetlobna gverila