29. 10. 2009 | Mladina 43 | Svet
Vojna, mir in Obamova Nobelova nagrada
Iranski režim je neizprosen in zatiralski, in ni človečne osebe, ki bi si želela, da bi Iran - ali katera druga država - imel jedrsko orožje. A pri reševanju takšnih težav ne bi škodil kanček iskrenosti.
Dr. Noam Chomsky je častni profesor jezikoslovja in filozofije na Massachusetskem tehnološkem inštitutu v Cambridgeu v ameriški zvezni državi Massachusetts
Upi in možnosti za mir niso usklajeni - niti približno. Cilj je, da jih zbližamo. Morda je bil to tudi namen odbora za Nobelovo nagrado, ko se je odločil za ameriškega predsednika Baracka Obamo. Nagrada »je bila nekakšna molitev in spodbuda Nobelovega odbora za prihodnja prizadevanja in obzirnejše ameriško vodstvo«, sta v New York Timesu zapisala Steven Erlanger in Sheryl Gay Stolberg. Narava prehoda z Busha na Obamo neposredno vpliva na verjetnost, da bodo molitve in spodbude pripomogle k napredku. Pomisleki Nobelovega odbora so bili tehtni in so osvetlili Obamove besede, da bo zmanjšal količino jedrskega orožja.
Prav zdaj na naslovnicah prevladujejo jedrske ambicije Irana. Opozarjajo nas, da Iran morda nekaj skriva pred Mednarodno agencijo za jedrsko energijo in krši resolucijo 1887 varnostnega sveta OZN, ki so jo sprejeli prejšnji mesec in pozdravili kot zmago Obamovih prizadevanj, da bi ukrotil Iran. Medtem pa se nadaljuje razprava, ali je Obamova nedavna odločitev, da preoblikuje protiraketni sistem v Evropi, kapitulacija pred Rusi ali pragmatični korak za obrambo Zahoda pred iranskim jedrskim napadom.
Molk je pogosto zgovornejši od hrupa, zato se posvetimo tistemu, kar ostaja neizgovorjeno. Med vznemirjenjem zaradi dvoličnosti Irana je Mednarodna agencija za jedrsko energijo sprejela resolucijo, v kateri poziva Izrael, naj podpiše sporazum o neširjenju jedrskega orožja in inšpektorjem omogoči obisk svojih jedrskih obratov. Združene države Amerike in Evropa so skušale onemogočiti resolucijo agencije, vendar jo je ta vseeno sprejela. Za dogodek se mediji tako rekoč niso zmenili. ZDA so Izraelu zagotovile, da ga bodo podprle, če bo zavrnil resolucijo - tako so vnovič potrdile tihi dogovor, ki je Izraelu omogočil, da svoj jedrski arzenal skriva pred mednarodnimi inšpekcijami, pravijo uradni predstavniki, ki poznajo razmere. Mediji so spet molčali.
Indijski uradni predstavniki so pozdravili resolucijo OZN številka 1887 in razglasili, da Indija »zdaj lahko sestavi jedrsko orožje z enako rušilno močjo, kot ga imajo v svojih arzenalih največje jedrske sile«, so poročali v Financial Timesu. Tako Indija kot Pakistan širita svoj program jedrskega orožja. Dvakrat sta se nevarno približala jedrski vojni in težave, ki bi bile skoraj sprožile katastrofo, so nadvse aktualne.
Obama je resolucijo 1887 sprejel drugače. Dan prej, preden je dobil Nobelovo nagrado, ker je tako navdihujoče zavezan miru, je Pentagon napovedal, da bo pospešil dobavo najbolj smrtnega nejedrskega orožja v arzenalu: 13-tonskih bomb za nevidna bombnika B-2 in B-52, namenjenih uničevanju dobro skritih bunkerjev, ki jih varuje pet tisoč kilogramov armiranega betona. Ni skrivnost, da bi bombe za bunkerje lahko uporabili tudi proti Iranu. Načrtovanje nabave »težkega topništva« se je začelo v Bushevih letih, vendar je mirovalo, dokler ni Obama ob prevzemu mandata ukazal, naj jih pospešeno razvijajo. Resolucija 1887, ki so jo sprejeli soglasno, poziva k opustitvi groženj s silo in vse države vabi, naj podpišejo sporazum o neširjenju jedrskega orožja, kar je že dolgo tega naredil tudi Iran. Med podpisniki ni Indije, Izraela in Pakistana, ki so jedrsko orožje razvili z ameriško pomočjo in s tem kršili sporazum.
Iran ni druge države napadel že nekaj stoletij - v nasprotju z ZDA, Izraelom in Indijo (ki je brutalno okupirala Kašmir). Iranska grožnja je neznatna. Če bi Iran imel jedrsko orožje, sistem za njegovo izstrelitev in namero, da ju uporabi, bi ga bili že zbrisali z obličja Zemlje. Prepričanje, da bi Iran z jedrskim orožjem napadel Izrael ali kako drugo državo, je »enako trditvi, da so iranski voditelji znoreli« in da se veselijo, ker se bodo spremenili v »radioaktivni prah«, pripominja analitik Leonard Weiss in dodaja, da so izraelske podmornice, opremljene z izstrelki, »tako rekoč neobčutljive za preventivne vojaške napade«, če ogromnega ameriškega arzenala niti ne omenjamo.
Med vojaškimi vajami na morju julija letos je Izrael skozi Sueški prekop in v Rdeče morje poslal podmornice delfin, na katere lahko namestijo jedrske izstrelke. Včasih so jih spremljale vojne ladje, in sicer do položajev, s katerih bi lahko napadle Iran - kar je njihova »suverena pravica«, meni ameriški podpredsednik Joe Biden. Ni prvič, da je v molk zavito tisto, kar bi v družbi, ki ceni svobodo in jo skrbi za usodo sveta, končalo na naslovnicah. Iranski režim je neizprosen in zatiralski, in ni človečne osebe, ki bi si želela, da bi Iran - ali katera druga država - imel jedrsko orožje. A pri reševanju takšnih težav ne bi škodil kanček iskrenosti. Nobelova nagrada seveda ni povezana izključno z omejevanjem grožnje usodne jedrske vojne, temveč z omejevanjem vojn nasploh in priprav nanje. Zato se je ob izboru Obame vprašujoče dvignila marsikatera obrv, tudi v Iranu, ki ga obdajajo ameriške okupatorske čete.
Na iranski meji z Afganistanom in Pakistanom je Obama še zaostril Bushevo vojno in bo verjetno nadaljeval po tej poti, morda celo brezkompromisno. Obama je jasno povedal, da bodo ZDA dolgoročno in opazno prisotne na območju. To sporoča tudi prostrano mesto v mestu, imenovano bagdadsko veleposlaništvo, s katerim se ne more primerjati nobeno drugo na svetu. Obama je napovedal gradnjo »megaveleposlaništev« v Islamabadu in Kabulu, v Pešavarju in drugje pa namerava graditi veličastne konzulate.
Kot poročajo nadstrankarski opazovalci proračuna in varnostnih zadev, prošnja administracije za 538 milijard dolarjev za obrambno ministrstvo v fiskalnem letu 2010 in jasno izražena namera, da se velikodušno financiranje v prihodnjih letih nadaljuje, kažeta, da bo sedanji predsednik za obrambo porabil več kot katerikoli drugi predsednik po drugi svetovni vojni v enem mandatu. Pri tem ne upoštevajo dodatnih 130 milijard dolarjev, za katere je zaprosila administracija in s katerimi namerava financirati vojno v Iraku in Afganistanu prihodnje leto, v naslednjih letih pa naj bi v te namene porabila še več denarja.
Odbor za Nobelove nagrade je imel široko izbiro zaslužnih oseb, med katerimi izstopa izjemna afganistanska aktivistka Malalaj Džoja. Ta pogumna ženska je preživela Ruse in nato radikalne islamiste, ki so bili tako skrajno brutalni, da se je prebivalstvo razveselilo talibanov. Malalaj Džoja je bila kos tudi talibanom in zdaj, pod Karzajevo vlado, še vrnitvi bojevitih vplivnežev. Džojeva se je ves čas uspešno borila za človekove pravice, zlasti za ženske. Izvolili so jo v parlament, iz katerega so jo izključili, ker je še naprej opozarjala na grozote bojevitih vplivnežev. Danes živi v podzemlju pod strogo zaščito, še vedno pa se bori z besedami in dejanji. S takšnimi dejanji, po katerih bi se morali čim bolj zgledovati povsod, se bo zmanjševalo neskladje med možnostmi in upi za mir.
© (2009), Noam Chomsky New York Times Syndicate
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.