Kultura  |  Film

Beograjski Fantom

Beogradski Fantom, 2009 Jovan Todorović

Marcel Štefančič, jr.  |  Mladina 3  |  21. 1. 2010

Nevidna roka trga.

Tito je rad govoril o nevidni roki partije, ki da ureja družbo in ki da je popolni odgovor na kapitalizem, ali bolje rečeno - popolni odgovor na nevidno roko trga. In leta 1979, ko je bil Tito daleč od doma, na zasedanju neuvrščenih v Havani, je v Beograd bušnila nevidna roka trga. Beograjčane je namreč 10 noči zapored zabaval neznanec, ki je nekemu srbskemu tenisaču ukradel belega porscheja in potem z njim dirkal po glavnih avenijah, navduševal gledalce, ki jih je bilo iz večera v večer več, in smešil policijo, ki ga je skušala ustaviti - z nerodnimi, komičnimi, povsem nekonkurenčnimi stoenkami, sicer velikim produktom nevidne roke partije. Toda tako fantomsko, kot se je vedno pojavil, je potem tudi izginil. Porsche, produkt nevidne roke trga, je osmešil nevidno roko partije. Nihče ni vedel, kdo ga šofira. Nihče ni videl njegovega obraza. Rekli so mu Fantom. In ker je bil res fantomski, je policiji, ki je za njim pošiljala svojega dirkača, »Fanđa«, kar vnaprej javil, kdaj bo pripeljal mimo. Fantom je bil za ljudi »heroj« in »mit«, simbol upora proti »policijski državi«, »partijskemu režimu« in »kultu osebnosti«. Fantom je bil čudno živ - Tito pa čudno mrtev. Beograjski Fantom, kombinacija arhivskih posnetkov, intervjujev s pričami in igranega filma, je spomin na čas, ko se je pojavil nekdo, ki je bil večji od Tita - spomin na 10 dni, ki so jih Beograjčani preživeli v kapitalizmu.