Intervju / Bogdan Osolnik, kulturni delavec, diplomat in publicist

Bogdan Osolnik se je rodil 13. maja 1920 v Borovnici, otroštvo pa je preživel v Kočevju in Novem mestu. Med 2. svetovno vojno je bil aktivist Osvobodilne fronte, član Vrhovnega plenuma OF in Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta (SNOS). Po osvoboditvi se je posvetil novinarstvu, kulturi ter diplomaciji. Sam pa pravi, da ga je opredelilo »tisto, kar ni bilo profesionalno, kar ni bilo institucionalizirano, intimni del moje osebnosti. To je kulturno delovanje«. Osolnik nam je pripovedoval svojo življenjsko zgodbo skozi svoje delovanje pred 2. svetovno vojno, med njo in po njej, saj je s svojimi devetdesetimi leti zvesti pričevalec svojega časa.

Gospod Osolnik, po rodu ste iz Primorske, iz slovenske dežele, kjer so ljudje najprej začutili italijanski fašistični režim. Kakšen je bil ta svet med obema vojnama?

Moja družina je po italijanski zasedbi odšla iz Primorske in se leta 1920 naselila v Borovnici. Tam sem se tudi rodil. Življenja iz Borovnice se ne spominjam, ker smo se kmalu preselili v Kočevje, kjer je oče postal sodni uradnik. Sem pa kot otrok doživljal veliko bolečino svojih staršev, oba sta bila Primorca, in sorodnikov, ki so se umaknili v tedanjo Jugoslavijo. Ko smo bili v Kočevju, je pri nas živel bratranec, ki je tam obiskoval gimnazijo, njegovi pa so ostali v tedanji italijanski državi. Zmeraj, ko je prišel od doma, je pripovedoval, kaj počno Italijani. Zasramujejo Slovence na različne načine, jih kaznujejo za vsakršno malenkost in preganjajo slovensko besedo. Pozneje, ko sem bil v novomeški gimnaziji, sem se čudil, zakaj je naša javnost tako ravnodušna do usode Slovencev na Primorskem in na Koroškem. Kaj kmalu pa smo spoznali pravo naravo nacizma tudi s Hitlerjevim pohodom na Češkoslovaško. Prizadeto smo prebirali Masarykovo posmrtno poslanico ljudstvu in svetu.