ALTERNATIVE EVROPE

Skejtistan

Pogovor z Oliverjem Perkovichem, ki je v afganistanski prestolnici Kabul tamkajšnjim otrokom zgradil šolo skejtanja

Erik Valenčič  |  Mladina 34  |  26. 8. 2010

Avstralec Oliver Perkovich je leta 2007 prišel v Afganistan in s svojim skejtanjem navduševal tamkajšnje otroke. V nadaljnjih dveh letih mu je uspelo, da jim je v Kabulu postavil šolo, v kateri se skejtanja zdaj uči že okoli 300 fantov in deklic. Nova Gorica, 4. avgust.

Avstralec Oliver Perkovich je leta 2007 prišel v Afganistan in s svojim skejtanjem navduševal tamkajšnje otroke. V nadaljnjih dveh letih mu je uspelo, da jim je v Kabulu postavil šolo, v kateri se skejtanja zdaj uči že okoli 300 fantov in deklic. Nova Gorica, 4. avgust.
© skateistan.org

Nedavne raziskave Unicefa so pokazale, da imajo otroci, ki se rodijo v Afganistanu, najslabše možnosti. V Afganistanu je polovica prebivalcev mlajša od 16 let. Otroci niso le neposredne žrtve vojne, odpisani kot kolateralna škoda, temveč v nasilnem in negotovem okolju postajajo ujetniki svojih domov, odrezani od vrstnikov in družabnega življenja. Mednarodna skupnost, ki je za različne človekoljubne in razvojne projekte porabila že milijarde evrov, jim ne zna zares pomagati. Velik del denarja izgine neznano kam ali pa je zapravljen za projekte, ki večinoma niso bili uspešni.
Oliver Perkovich je 35-letni avstralski državljan hrvaškega rodu in navdušen skejter. Zanj je skejtanje (rolkanje) način življenja. Ko je leta 2007 prvič obiskal Kabul, je s svojimi spretnostmi navduševal tamkajšnje otroke, v naslednjih dveh letih pa jim je dobesedno iz nič zgradil veliko šolo skejtanja, v kateri se zdaj te veščine uči okoli 300 fantov in deklic. Njegov projekt se imenuje Skateistan. Oliver, ki je po ulicah Kabula sprva prodajal majice, da se je lahko preživljal, je danes celo osebni svetovalec predsednika Afganistanskega olimpijskega komiteja Zahirja Akbarja.

Začniva kar s tem, kaj ti pomeni skejtanje. Kdaj si se seznanil s tem športom?

> Prvi skejt sem dobil kot darilo od svojega bratranca, ko sem imel šest let. Če se pošalim, od takrat nisem stopil z njega. Zame je bil skejt vedno del identitete in pomagal mi je odraščati. Z njim sem se naučil odločenosti. Ko sem ob vadenju skokov in podobnih trikov padal na rit, je to v meni zbudilo samo še večjo trmo, da se spet poberem na noge in vadim naprej, dokler stvari dokončno ne obvladam. Pozneje sem imel srečo, da sem prepotoval večji del sveta, predvsem Evropo in ZDA. Kamorkoli sem prišel, vedno je bil skejt z menoj in prek njega sem spoznaval ljudi, s katerimi sem delil strast do tega športa. Skejt tako ni le prevozno sredstvo, je orodje, ki ti omogoča, da na drugem koncu sveta zelo hitro navežeš stike z ljudmi, s katerimi imaš nekaj skupnega in ki jih sicer nikoli ne bi spoznal. Kajti za to pravzaprav gre, namreč za vzpostavljanje družbenih odnosov. V Afganistanu je to še posebej pomembno. Tam ni veliko druženja med mladimi in razlog za to ni le vojna. Ovire so še drugje. Različne etnične skupine si med seboj ne zaupajo, se celo sovražijo in to se kaže tudi pri otrocih. Poleg tega je ta družba še vedno nekako fevdalna. V njej ni ravno veliko možnosti, da boš lahko zaživel drugače, kot ti je bilo usojeno ob rojstvu. Vse te etnične in socialno-ekonomske razlike ločujejo otroke. Zato je skejtanje pomembno. Otroci se začnejo spoznavati, postajajo prijatelji. Skejtanje jim omogoča, da preskakujejo prepade med njimi.

Kako si prišel na idejo, da odpotuješ v Afganistan? Najbrž nisi kar nekega dne priskejtal v Kabul in se odločil, da boš tam ustanovil šolo?

> (Smeh) Ne, ne. Recimo, da sem bil precej neumen in sem slepo sledil svojemu takratnemu dekletu, ki je leta 2007 dobila službo v Afganistanu pri nekem projektu za razvoj kmetijstva. Takrat res nisem vedel veliko o tej državi. Zapomnil sem si, da so talibani konec devetdesetih let prepovedali nogomet, kar mi nikoli ni bilo razumljivo. Kako lahko prepovejo šport, kakšno ideološko nevarnost jim je pomenil? To so bile seveda preproste misli, ampak kot rečeno, nisem veliko vedel o afganistanski stvarnosti. Po prihodu v Kabul se mi je ta svet začel hitro odpirati. Dneve sem preživljal na cesti, na tržnicah in užival v gostoljubnosti tamkajšnjih ljudi. Povsod te vabijo na čaj, dolgo in zavzeto se pogovarjajo s tabo. Po nekaj tednih sem ugotovil, da naenkrat vem več o Afganistancih kot pa številni tujci, ki so v Kabulu prebivali že več let. Odkrito povedano me je to spoznanje precej razjezilo. Tam je ogromno tujcev s svojimi velikimi projekti, ničesar pa ne vedo o običajnih ljudeh in njihovih potrebah, pravzaprav so popolnoma odtujeni. Seveda so vsi imeli ideje, kaj bi bilo treba storiti, vendar kako naj oni odločajo o prihodnosti države in njenih prebivalcih, ko pa jih sploh ne poznajo? Videl sem, kako so skozi okna zmetali ogromno denarja za projekte, ki niso vodili nikamor.

Te je prav to spodbudilo, da sam poskušaš narediti nekaj, kar bi bilo učinkovito?

> Na neki način da, kajti če bo mednarodna skupnost urejala Afganistan, potem bi to, kar tam počnemo, moralo imeti smisel, dati neke otipljive rezultate. Karkoli. Nisem mogel najti enega samega projekta, ki bi se ga lahko oklenil. Sprva sem mislil, da bi delal za Združene narode, a ko sem spoznal uslužbence, sem ugotovil, da nikoli ne bi mogel delati za te ljudi. Mislim, da je bila prelomna točka, ko sem spoznal britanskega veleposlanika, torej človeka z veliko denarja in političnim ugledom, in mu povedal, kaj si Afganistanci mislijo o vsem skupaj, kaj si želijo, kaj potrebujejo. Seveda ni ničesar ukrenil, ker ima po mojem zvezane roke, a vendarle me je poslušal in to mi je dalo misliti. Zakaj me neki veleposlanik sploh posluša? To mi je vlilo samozavesti in začel sem se ukvarjati z idejo, da bi v bistvu lahko sam kaj storil, kaj prispeval za boljši jutri afganistanskih ljudi.

Šlo je torej za idejo o šoli skejtanja?

> Najprej je šlo samo za moj skejt. Imel sem ga s seboj, in ko sem z njim krožil po mestu, je to takoj pritegnilo pozornost tamkajšnjih otrok, tako fantov kot deklic. V glavnem je šlo za ulične otroke, ki so vajeni prosjačiti tujce. Nisem jim mogel dati denarja, ker sem ga komajda imel dovolj zase, vendar sem jim dal nekaj drugega: začel sem jih učiti skejtanja. Najprej sem imel ob sebi okoli 10 otrok, in kamorkoli smo odšli, so se nam pridružili novi. Kot da bi šlo za magnet, otroci so sledili skejtu. Neki moj znanec nas je fotografiral, slike so zaokrožile in naletele na zelo dobre odzive. To je bil ta začetek, dobival sem ideje, kaj bi bilo mogoče storiti v Kabulu, in tehtal različne možnosti. Potem sem izvedel, da je kar polovica vseh Afganistancev mlajša od 16 let. To me je pretreslo. Zavedel sem se, da je treba takoj začeti navezovati stike s to mlado populacijo, sicer je vse izgubljeno. A kako se povežeš z otroki in najstniki, če ti niti med seboj niso povezani? Prišel sem na idejo, da je treba tem otrokom omogočiti prostor, kjer bi se prek skupnih aktivnosti lahko povezovali med sabo, gradili medsebojno zaupanje in končno prijateljevali.

Kako si se lotil uresničevanja tega načrta?

> Po vrnitvi v Avstralijo istega leta sem se najprej spomnil, da bi zbral finančna sredstva za nakup skejtov in druge opreme, kot so čelade, ščitniki in podobno, ter jih nato odnesel nazaj v Afganistan. Poklical sem nekaj svojih prijateljev iz podjetij, ki se ukvarjajo s proizvodnjo in prodajo skejtov, ter jih vprašal, če bi me podprli. Dva dni pozneje so mi darovali za 20.000 dolarjev opreme. To je bil velik korak, ki mi je vlil dodatne samozavesti, in začel sem pripravljati uraden načrt o postavitvi šole skejtanja. Po vrnitvi v Kabul sem trkal na vrata tujih veleposlaništev in jim predstavljal svojo zamisel. Oddal sem veliko predlogov, vendar nisem prišel nikamor. Veliko ljudi me je trepljalo po hrbtu, češ, dobro idejo imaš, a tega niso želeli podkrepiti z denarjem. Sam sem imel okrog 2000 dolarjev svojega denarja, spal sem pri ljudeh na kavčih in se v bistvu preživljal tako, da sem na ulici tujcem prodajal majice z napisom Skateistan.

Kdaj se ti je nasmehnila sreča?

> To je bilo proti koncu leta 2008, ko sem naredil krajši film o malih skejterjih iz Kabula in ga pokazal številnim ljudem. Mogoče je prav film pripomogel k temu, da je projekt nenadoma podprlo kanadsko veleposlaništvo. Zanj so namenili 15.000 dolarjev. Potem so se stvari začele hitro premikati in vsak donator si je prizadeval, da bi daroval več denarja kot prejšnji. Prišel sem recimo na norveško veleposlaništvo in tam so mi rekli: ''Kanadčani so ti dali 15.000 dolarjev? Okej, mi ti jih bomo dali 30.000.'' In potem so Nemci rekli: ''Aha, Norvežani so ti dali 30.000 dolarjev, prav, mi ti bomo dali 50.000 evrov.'' In tako naprej, denar je končno začel pritekati. Bil sem precej presenečen nad vsem skupaj, čeprav mi je bilo hkrati jasno, kaj se je dogajalo. Ko veleposlaništva namenjajo denar za različne projekte po Afganistanu, morajo o tem poročati domov in tam morajo njihovo početje jemati resno. Ker je bilo že preveč projektov zavoženih, so se na veleposlaništvih najverjetneje bali nameniti denar še za nekakšno šolo skejtanja, bali so se, da se bodo spet opekli. A ko so nato isti ljudje videli, da Skateistan ni neka nadrealistična vizija in da projekt finančno podpirajo nekatere države, je bilo tudi njim lažje sodelovati. Šlo je za vprašanje legitimnosti. K projektu je pristopilo tudi kar nekaj podjetij.

Kaj je sledilo potem? Najbrž iskanje lokacije za šolo?

> Da. Leta 2008 sem se pogovarjal z mestnimi oblastmi o možni lokaciji za postavitev šole skejtanja. Nekateri mestni predstavniki so me podpirali, vendar ni vse potekalo gladko. Dvakrat sta mi bili ponujeni ustrezni lokaciji, ki pa sta bili nato izgubljeni, torej oddani za druge namene. Potem pa je po nekaj mesecih neuspešnega iskanja vendarle prišlo do preobrata. Na začetku leta 2009 je bil za novega predsednika Afganistanskega olimpijskega komiteja imenovan nekdanji general vladne vojske Zahir Akbar. Prek skupnih poznanstev sem prišel v stik z njim. Pred najinim uradnim sestankom je z njim govorila še prijateljica Lina Alam, popularna afganistanska igralka in aktivistka, ki je lobirala za projekt Skateistan. Ko sem se srečal z njim, je bilo že vse urejeno. Podprl je projekt in mi dal na voljo 2500 kvadratnih metrov zemlje, ki je bila v lasti olimpijskega komiteja. Moj načrt, za katerega sem dve leti poskušal zbrati denar, je predvideval zemljišče v obsegu 600 kvadratnih metrov, zato sprva nisem vedel, kaj naj storim s toliko zemlje, a sem se vseeno takoj strinjal in sprejel ponudbo. Najel sem tuje gradbeno podjetje, ki je zgradilo glavni objekt, torej dvorano, kakršne recimo gradi v ameriških oporiščih. Ameriški vojski tovrstna poslopja po pogodbi prodaja za milijon dolarjev, vendar so se v vodstvu strinjali, da bodo tega zame zgradili za 200.000 dolarjev, in nočem špekulirati, vendar mislim, da tu niso ničesar zaslužili. Podjetje se je izkazalo in v treh mesecih smo imeli dvorano dokončano. V olimpijskem odboru so bili nad hitrostjo, s katero so se odvijale stvari, prijetno presenečeni.

Kmalu zatem je šola skejtanja začela delovati. Kako poteka program?

> Odkar je bil projekt Skateistan dokončno realiziran, je k njemu pristopilo že veliko aktivistk in aktivistov tako iz Afganistana kot iz tujine. Trenutno imamo 300 učenk in učencev, ki pri nas preživijo po dve uri na teden. Eno uro preživijo v skejt parku in eno uro v učilnici. Ker imamo denar in dovolj veliko zemljišče, smo jim lahko zagotovili tudi učilnice, v katerih poučujemo računalništvo, umetnost in tuje jezike. Sami se odločijo, katere učne ure želijo obiskovati, in potem jih usmerimo k učiteljem. Spodbujamo jih, da med seboj delijo svoje življenjske izkušnje in razpravljajo o različnih stvareh, ki so zanje pomembne. Učimo jih, da ima vsakdo svoje mnenje in da je to lahko drugačno od drugih.
Otroci ne pripadajo le različnim etničnim manjšinam, temveč prihajajo iz vseh družbenih okolij, imamo begunce, ulične otroke in tiste, ki izvirajo iz premožnejših slojev. Prijateljske vezi med njimi pomagamo vzpostaviti tudi tako, da jih spodbujamo, da si med seboj izmenjujejo skejte in drug drugemu pomagajo. Rezultati so čudoviti in zelo ohrabrujoči. Deklici, ki prihajata iz različnih etničnih skupin in iz različnih slojev, ena iz revne, druga iz bogatejše družine, se po vsakem tedenskem učnem programu objameta in poljubita, ko se poslovita. To je točno to, kar želimo doseči. Dajemo jim nov pogled na svet, ki temelji na medsebojnem spoštovanju in prijateljstvu in ki bi lahko pomagal graditi boljšo prihodnost.

Morajo otroci plačati za učne ure?

> Ne. Vse je zastonj. Če bi morali plačevati, se jih veliko sploh ne bi moglo udeleževati naših tečajev skejtanja in drugih aktivnosti, ker enostavno nimajo denarja. Da je vse skupaj brezplačno, je naša prednostna skrb.

Kako ljudje gledajo na to, da v tvojo šolo skejtanja zahajajo tudi deklice?

> Res je, da so v Afganistanu ženske izključene iz številnih športnih aktivnosti, od nogometa do spuščanja zmajev, za žensko je neprimerno celo to, da se vozi s kolesom. Vendar na srečo Afganistanci vidijo skejtanje kot nekaj primernega tudi za mlada dekleta, tako da s tem nimamo nobenih težav. Lahko se pohvalim, da je polovica naših skejterjev deklet. Afganistan ima tako najvišji delež ženskih skejterjev na vsem svetu. Na to smo vsi zelo ponosni.

Kako pa skrbite za varnost?

> V hiši, kjer živimo tujci, nimamo nobenega varovanja, poskušamo živeti tako kot tukajšnji prebivalci. Imamo le dva psa, a ne pomagata veliko. Prav pred kratkim so nas oropali, ukradenih je bilo 20 računalnikov, namenjenih otrokom. Kar se pa šole tiče, nam varnost zagotavlja olimpijski komite. Zelo dobro sodelujem z generalom Akbarjem. Imava dober odnos, ki temelji na vzajemni koristi. Pomagam mu pri pripravi različnih športnih projektov, pod katere se na koncu on formalno podpiše, svetujem mu tudi drugače. Ko sem mu priporočil, naj v svojem kabinetu zaposli več žensk, je čez en teden že imel žensko podpredsednico. Na drugi strani general Akbar šoli skejtanja ne zagotavlja le varnosti, temveč tudi legitimnost in prepoznavnost. Ko karkoli potrebujemo, grem k njemu in poskrbi za stvari. To je seveda razumljivo, uspeh projekta je tudi njegov uspeh. Za zavzemanje za Skateistan ga je osebno pohvalil tudi predsednik Hamid Karzaj.

In kako ti gledaš na projekt, si z njim dosegel vse, kar si si zastavil pred tremi leti?

> Skateistan je zame popoln uspeh. Nič drugega na tem svetu me ne bi moglo bolj veseliti kot to delo, ki ga skupaj z drugimi zdaj opravljam v Kabulu. Nikjer drugje si ne želim biti. Nič drugega mi ne more dati takšnega občutka zadovoljstva, kot mi ga dajejo ti otroci, ki so resnično navdušeni, hvaležni in srečni, da se jim je ponudila priložnost učenja veščin skejtanja in medsebojnega druženja. Ko sem prišel prvič v Kabul, ni bilo v tem mestu niti enega skejterja. Zdaj jih je več sto, vidiš jih lahko skoraj na vsaki ulici. To mi ogromno pomeni. Veliko tujcev je med sprehajanjem po Kabulu prestrašenih. Mene pa navdaja ponos.

  • Oliver med preizkušanjem skejterskega poligona v dvorani, ki stoji na zemljišču Afganistanskega olimpijskega odbora.
  • Ko je Oliver prvič prišel v Kabul, tam ni bilo niti enega skejterja. Zdaj jih je več sto.
  • Deklica na skejtu, v ozadju predmestje Kabula. Polovica otrok, ki se učijo skejtanja v okviru projekta Skateistan, je ženskega spola. Afganistan ima tako največji delež ženskih skejterjev na svetu.
  • Glavni cilj projekta Skateistan je v tem, da se otroci iz različnih družbenih ter etničnih ozadij spoznavajo in družijo drug z drugim. Skejtanje jim pomaga, da preskakujejo prepade med njimi.
  • Najbolj ranljiva skupina v tej, od vojn razdejani državi, so prav otroci. Podatek je še toliko bolj zaskrbljujoč, če upoštevamo, da je kar polovica Afganistancev mlajših od 16 let.