Film / Jaz bi tudi

za

Himna drugačnosti.

Daniel (Pablo Pineda) je 34-letni Španec z Downovim sindromom. Kar pa ga ne ustavi: ne le da diplomira, ampak se tudi zaposli. In ne le da se zaposli, ampak se na svojem novem delovnem mestu zagleda tudi v Lauro (Lola Dueñas), odločno, ekscentrično, neodvisno, neukročeno, politično nekorektno, promiskuitetno socialno delavko, ki se ne ozira nazaj, pa četudi ji od povsod - tudi iz libida - štrli preteklost, sočna in mučna.

Med njima klikne, toda le na platonski ravni. Toda Daniel hoče več, zato ji reče, da noče biti le njen prijatelj, ampak da bi rad z njo tudi hodil. Zakaj? »Ker se ob tebi počutim normalnega.« Laura le začudeno odvrne: »Pa zakaj bi hotel biti normalen?« In ravno v tem je ključ filma: v kritiki »normalnosti«. Danielu so celo življenje razlagali, da ni »normalen« - in da morati postati »normalen«, da se mora »normalizirati«, da mora torej postati tak kot drugi, »normalni« ljudje. Problem je kakopak v tem, da »normalnost« ni več nič zveličavnega, samoumevnega ali pa superiornega. Laurina oče in mati sta »normalna«, pa z njo nimata nobenih stikov. In obratno. Še več, Laurina oče in mati sta tako »normalna« in tako politično korektna, da se sama Laura še vedno boji emocij in drugih intimnih medčloveških stikov. Kot bi nam hotel film reči: Vidite, kaj iz ljudi naredi »normalnost«. Lauri se zdi seks sprejemljiv, toda le zato, ker v njem vidi nekaj brezosebnega, magari bežnega in enkratnega, praktično nezavezujočega, politično nekorektnega. Vsi ostali odnosi in stiki so diktat »normalnosti«. In Laura, pa naj si bo še tako promiskuitetna, je bolj normalna od svojih staršev. »Normalnost« je motnja. Hendikep. Bolezen. In seveda - »normalnost« je bolj nevarna od »abnormalnosti«, kot je Downov sindrom. Španski film Jaz bi tudi je himna drugačnosti, ki pušča vrata na stežaj odprta. Vljudno vabljeni.
(Kinodvor)