ALTERNATIVE EVROPE

Družba

Med varstvom in kaosom

Odnos Slovencev do prostora

Prof. dr. Davorin Gazvoda, krajinski arhitekt, predavatelj na Biotehniški fakulteti v Ljubljani  |  Mladina 24  |  21. 6. 2011

Dolina Loškega potoka je ena od izjemnih slovenskih kulturnih krajin, ne samo zaradi zgoščenega in še ohranjenega stavbnega fonda, temveč zaradi značilne pisane delitve kmetijskega prostora okrog naselja.

Dolina Loškega potoka je ena od izjemnih slovenskih kulturnih krajin, ne samo zaradi zgoščenega in še ohranjenega stavbnega fonda, temveč zaradi značilne pisane delitve kmetijskega prostora okrog naselja.

Kot krajinski arhitekt lahko o odnosu Slovencev do prostora govorim kot o odnosu do ostankov naravne krajine, kulturne krajine, stanovanjske krajine in oblikovane krajine. Vse našteto tvori naš prostor, ki se v zadnjih desetletjih vse bolj zarašča in deli na dva izrazita pola: na nepozidani prostor - ostanke naravne krajine s prevladujočim gozdom in njej pridano kulturno (večinoma kmetijsko) krajino na eni strani - ter na gosto pozidana območja, ne samo mesta, pač pa predvsem mnogo bolj problematično pozidano slovensko podeželje na drugi strani. Ta očitna dvojnost v prostoru je vidna tudi v odnosu Slovencev do njega. Na eni strani se zavzemamo za strogo varstvo, tretjino nacionalnega ozemlja smo zapisali pod varstvena območja Nature 2000, na drugi strani pa bi vsaka slovenska družina rada živela v prostostoječi enodružinski hiši z vrtom v idilični podeželski krajini. Na eni strani skrajno varstvo in civilne pobude, ki nasprotujejo vsaki, tudi nujno potrebni prostorski spremembi, na drugi strani pa investitorji, ki izsiljujejo z gradnjo tudi povsem nepotrebnih objektov. Primerov, ki to potrjujejo, je veliko. V Lipici se, na primer, še vedno izčrpavamo s konfliktom med širitvijo nepotrebnega igrišča za golf na eni strani in zdaj varovanjem hroščka - hrastovega kozlička (lat. Cerambyx cerdo) na drugi strani. Namesto da bi se varuhi kulturne dediščine in naravovarstveniki soočili pri vprašanjih pozidave kobilarne s prepotrebnimi objekti komunalne infrastrukture (čistilna naprava!) in novih objektov za razvoj kobilarne (fizioterapevtski center, ambulanta, novi objekti za morebitno povečanje črede), skratka, da bi se ukvarjali z vprašanji, kako posodobiti kobilarno in obenem zagotoviti učinkovito varovanje kulturne dediščine. Da bi končno uredili promet skozi kobilarno (zgradili obvoznico), rešili problem obiskovalcev in parkiranja, načina prevoza znotraj varovanega območja in podobno. Zakaj ne bi raje širili kobilarne kot golfa? Navsezadnje je včasih kobilarna vplivala neposredno na območje v desetkilometrskem radiju, posredno pa je imela celo tridesetkilometrsko vplivno območje. Zdaj smo pa pristali na »strokovne« polemike o devetih luknjah, pri čemer nasprotniki golfa streljamo z zelo resno in argumentirano municijo, še vedno pa nismo videli resne ekonomske raziskave, ki bi dokazala, da bo z dodatnimi devetimi luknjami v Lipici lipicanec bolj zdrav, potentnejši, bogatejši, manj avstrijski in bolj slovenski, ker bo hranjen z briketi, kupljenimi s slovenskim denarjem, nabranim na lipiškem igrišču za golf.
Ali pa še en značilen konflikten slovenski primer, ko odpove zdrava pamet pri soočanju razvoja in ohranjanja narave (poenostavljeno): zakon o ohranjanju narave določa izvedbo izravnalnih ukrepov ob izgubi ali okrnitvi naravnega prostora, npr. izvedbo nadomestnega habitata, biotsko raznovrstnega območja, ali plačilo denarnega zneska za povzročeno škodo. Tako bo sedaj v Tivoliju zaradi izgube rdečelistne bukve, ki je stala ob Operi, izvedena revitalizacija tivolskega ribnika. Nekoč zasajena »parkovna« bukev je bila zaradi svoje starosti razglašena za naravni spomenik (o čemer bi lahko razpravljali), in namesto da bi ob njeni izgubi investitor zasadil npr. dvesto podobnih ali celo enakih dreves na ljubljanskih zelenih površinah, se bo zdaj izvajala revitalizacija ribnika. Revitalizacija pa pomeni, da poskušamo ponovno vzpostaviti stanje razvrednotenega prostora in ga spet približati njegovemu naravnemu delovanju. Torej, tivolski ribnik, ki je bil izkopan kot rezervoar požarne vode za gasilno brigado iz Rožne doline in danes služi kot zadrževalnik visoke meteorne vode, da ne bi vdrla v kanalizacijski ljubljanski sistem (poiščite kovinsko omaro z rampami za regulacijo nivoja vode v ribniku zraven Kocbekovega spomenika), bo »revitaliziran«. Študenti biologije so naredili načrt za zasaditev vodnega rastlinja, ki bo zmanjšalo volumen ribnika in njegovo pretočnost ter postavilo nekaj račnikov za gnezdenje rac. Žal v ribniku niso samo rdeče in rumenovrate želve in druge tujerodne živali, ki so jih vanj zmetali starši, ko so z otroki odhajali na dopust, ali pa ribe, ki so jih vanj vložili ribiči. Nekako se je v njem znašel tudi ogroženi rak jelševec in zdaj bomo imeli to zmešnjavo, ki je samo ena od vrste podobnih nerazumljivih, ki nas čakajo v prihodnosti. Če še vedno ne razumete, kakšna je povezava med posekano rdečelistno bukvijo in jelševcem oz. racami v tivolskem ribniku, si ne belite glave. Marsikdo tega ne razume.

Pomanjkanje usklajevanja

Nas bo kriza streznila?