Evropski haiku
V sedemdesetih letih je tedanji ameriški državni sekretar Henry Kissinger postavil svoje znamenito vprašanje: ”Koga naj pokličem, če želim poklicati Evropo?” Vprašanje je bilo na mestu. Kajti namesto da bi ga na drugi strani Atlantika čakal samo en kompetenten sogovornik, je moral vsak ameriški državni sekretar, zunanji minister ali predsednik zavrteti celo vrsto telefonskih številk. In odgovori na drugi strani so bili pogosto tako neusklajeni, da je bilo težko ugotoviti, kakšno je pravzaprav sploh stališče Evrope o kakšnem svetovnem vprašanju. No, kakorkoli že - Kissingerovo znamenito vprašanje je s potrditvijo Lizbonske pogodbe tokrat dobilo prvi konkretni odgovor. Oziroma dva. Voditelji EU včeraj v Bruslju za prvega stalnega predsednika Evropskega sveta niso izbrali Tonya Blaira, nekdanjega britanskega premierja in tesnega Bushevega zaveznika, ki je bil tako zelo všeč našemu predsedniku vlade, pač pa so izbrali predsednika belgijske vlade, ekonomista Hermana Van Rompuyja. Istočasno je zunanja ministrica oziroma visoka predstavnica za zunanjo in varnostno politiko unije postala Britanka, Catherine Ashton, sedanja evropska komisarka za trgovino. Vse skupaj seveda ni bila odločitev večine državljanov EU, pač pa izbor politične elite same, saj je do izbire prišlo po dogovoru desnosredinskih in socialističnih vlad.
Baronesa in posrednik