MLADINA Trgovina

Staš Zgonik  |  foto: Borut Peterlin

2. 9. 2011  |  Mladina 35  |  Družba  |  Intervju

“Absurdno je domnevati, da lahko rast produkcije ob omejenih naravnih virih traja v nedogled.”

Dr. Luka Omladič: “Absurdno je domnevati, da lahko rast produkcije ob omejenih naravnih virih traja v nedogled.”

filozof

V Platonovi vladi bi dr. Luka Omladič zasedal položaj ministra za okolje. Asistent na oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete se je v zadnjih letih uveljavil kot eden pomembnejših okoljskih analitikov, sposoben treznega in pragmatičnega, a še vedno ‘zelenega’ pogleda na vprašanja, ki jih velikokrat zaznamujejo ideološko zaslepljene razprave. Je član Sveta za trajnostni razvoj, eden najbolj aktivnih piscev na znanstvenem blogu Kvarkadabra, o okoljevarstvenikih pa govori v prvi osebi množine.

Nedavna razprava o spremembah energetskega zakona, ki odpravlja omejitve za gradnjo hidroelektrarn na zgornji Soči in njenih pritokih, je spet odprla problem umeščanja energetskih objektov v prostor. Zakaj v Sloveniji tako rekoč noben energetski objekt ni zaželen? Kako rešiti ta problem?

Zgodba je po mojem nekoliko bolj kompleksna in ima več ravni. Na prvi ravni poteka neka igra, ki jo izrabljajo energetski lobiji. Predstavniki hidroenergije razlagajo, češ, po eni strani pravite, da nočete termoelektrarne, zdaj pa nočete niti hidroelektrarn. V Šoštanju pravijo, češ, pravite, da ste proti jedrski energiji, nočete pa termoelektrarne. Na koncu se zgodi, da so v razvojne načrte vključene vse tri opcije, tisti, ki naj bi bili proti vsemu, na katere se ti lobiji sklicujejo, pa nikjer niso res vidni. Kdo je tisti, ki noče niti enega, niti drugega, niti tretjega? To je velikokrat neka virtualna inštanca, ki jo oni projicirajo v svojih govorih, zato da upravičijo to igro.

Na drugi ravni je vendarle treba konstituirati tistega, ki vsega tega menda noče, in se vprašati, kakšna naj bi bila njegova pozicija, torej pozicija neke trajnostne vizije razvoja energetike. Ta v resnici ni izražena v nobenem od razvojnih programov, ki jih je vlada postavila. V taki viziji bi po mojem mnenju morali upoštevati dve načeli. Kot prvo, načelo substitucije. Jasno, da vsak energetski objekt pomeni poseg v naravo, takšno ali drugačno degradacijo. Vendar je treba ob tem postaviti pravilno hierarhijo. Tisto, kar je danes najbolj škodljivo, so vsekakor ogljične tehnologije. Hidroelektrarne so z nekega trajnostnega vidika vsekakor mnogo bolj sprejemljive in v nekem trenutku je treba privoliti v kompromis glede posega v naravo, ampak samo v primeru, da ta poseg omogoči nadomestitev dela energije, ki ga dobimo iz fosilnih goriv. Torej jasna utemeljitev v luči celote vseh objektov. To pa se v Sloveniji ne dogaja. Na očitek, da trajnostna stran noče ničesar, lahko odgovorimo, da pa hočejo energetski lobiji vse. In to je drugo načelo trajnostnega pogleda na energetiko: neskončno povečevanje proizvodnje zaradi omejenosti virov ni vzdržno. Tretja raven pa je slovenska realnost - slaba urejenost prostorskega načrtovanja, zaradi katere projektom obnovljivih virov energije postavljajo nerazumne ovire. To je po mojem mnenju posledica tega, da okoljski resor v Sloveniji nima nekega strateškega političnega vodstva in je vedno marginaliziran.

 

Koliko kompromisov je potrebnih? Direktor direktorata za energijo Janez Kopač pravi, da so sanje o 100-odstotkih elektrike iz obnovljivih virov v Sloveniji nerealne, dokler je toliko ozemlja pod varstvom Nature 2000. Bi se vam zdelo smiselno razmisliti o krčenju zavarovanih območij? Bomo morali - paradoksalno - okolje varovati tudi z njegovo degradacijo?

Ta paradoks je po mojem rešljiv z upoštevanjem načela, da so kompromisi nujni, vendar mora biti vsak kompromis argumentiran in utemeljen v veliki sliki energetskega načrtovanja v Sloveniji. Značilen primer so hidroelektrarne na Savi med Medvodami in Jevnico, kjer je Sava že regulirana, in ki so v okoljskem poročilu Nacionalnega energetskega programa označene za nesprejemljive - ker bi s tem uničili življenjski prostor sulca. Verjetno noben, tudi zelo radikalen okoljevarstvenik ne bo rekel, da je to samo po sebi zadosten razlog, da bi gradnjo hidroelektrarn opustili. Kompromisi so nujni, ampak ti kompromisi morajo imeti racionalno podlago. Verjetno bomo v končni fazi naredili tudi kompromise pri poseganju v območja Nature 2000, če bo to pomenilo, da se bomo lahko odpovedali ogljičnim tehnologijam.

Kakšno pa je vaše stališče do hidroelektrarn na zgornji Soči?

To ocenjujem negativno. Obstaja zelo močan konsenz prebivalstva, da tam nočejo hidroelektrarn. Poleg tega gre dejansko za izjemno naravno okolje, ki je z razvojnega vidika preveč dragoceno, da bi ga bilo smiselno porabiti za proizvodnjo elektrike. Ne nazadnje izračun pokaže, da ni mogoče računati na zelo velik energetski izplen in da gre predvsem za ekonomski interes Soških elektrarn. Vseeno pa menim, da obstajajo potenciali za »mehko« izrabo vodne energije tudi na zaščitenih območjih. Danes že obstajajo veliko bolj prijazne tehnologije malih hidroelektrarn. Marsikje v Sloveniji obstajajo kraji, kjer so včasih stali mlini in kjer bi lahko kombinirali obnovo kulturne dediščine z energetsko izrabo. Resda manjšo, a tako bi nastala dobrodošla sinergija.

Če pogledamo tveganja, ki jih v tem trenutku pomeni uporaba jedrske tehnologije, in tveganja, ki jih prinaša uporaba ogljičnih tehnologij, se tehtnica v nagne v prid nadaljnje izrabe jedrske energije.

Prej ste omenjali nedoločeno skupino, ki noče nobenega novega energetskega objekta. Ampak v razpravah se redno pojavlja ena in ista skupina, ki jo je mogoče dobro definirati - lokalno prebivalstvo. Kje se prostor za dialog z lokalnimi skupnostmi konča? Kdaj je treba povleči črto?

Ta problem je morda še izrazitejši v severnoevropskih državah, kjer imate na primer cela gibanja za ohranitev lepega razgleda, ki naj bi jim ga iznakazile vetrne elektrarne. To je vsekakor problem. A poglejmo ga z druge plati. Kdaj tega problema ni? Ko se država odloči narediti avtocesto, ko se odloči postaviti vojaško bazo ali vojaško vadišče. Takrat so očitki lokalnega prebivalstva kar naenkrat veliko manj relevantni. Torej, obstajajo primeri, ko se vsi očitki lokalnega prebivalstva gladko povozijo v imenu nacionalnega interesa. To očitno pomeni, da projekti obnovljivih virov enostavno še vedno niso prepoznani kot nacionalni interes. Pa bi morali biti. Tako pa odločevalcem nasprotovanje lokalnih skupnosti velikokrat služi kot izgovor za to, da ničesar ne storijo.

Z vidika naklonjenosti lokalnega prebivalstva je šesti blok Termoelektrarne Šoštanj sanjski projekt. Tam si novega energetskega objekta zelo želijo.

Po eni strani jih razumem. Rudarstvo in energetska industrija sta del identitete tamkajšnjega prebivalstva, zato se temu težko odpovedo. Del identitete japonskih ribičev je lov na ogrožene kite. Tako enostavno je in za to jih je nesmiselno kriviti. A po drugi strani imamo politike, ki ta čustva, to navezanost, izrabljajo, namesto da bi temu prebivalstvu enostavno povedali, da kitolovstvo zelo cenijo kot plemenito staro obrt, vendar smo v času, ko kitolovstvo zaradi ogroženosti kitov ni več dejavnost, ki bi si jo lahko privoščili. Za termoelektrarne na premog velja enako. Ob vsem, kar danes vemo, so tehnologija, ki bi se ji moralo človeštvo počasi odpovedati, saj gre za način proizvodnje električne energije, ki ima izmed vseh obstoječih najslabši ogljični odtis. Dokler se to ne spremeni, so na prvem mestu tehnologij, ki so nezdružljive s prehodom v nizkoogljično družbo.

Ste se že sprijaznili s TEŠ 6? Zdi se, da so se nasprotniki že nekoliko izčrpali, gradbišče v Šoštanju pa je polno delovnih strojev.

Nisem se sprijaznil. Tudi če bo šesti blok postavljen, mu bom še vedno nasprotoval. V Avstriji že zgrajene jedrske elektrarne niso nikoli zagnali. Storiti moramo vse, da ljudi prepričamo, da gre za tehnologijo, ki nima mesta v razvojni viziji Slovenije in sveta. Se je pa treba vprašati, do katere mere so določene akcije produktivne, na kateri točki pa postanejo kontraproduktivne. Do referenduma o TEŠ 6 na primer nimam jasnega stališča. Je to res stvar, za katero je smiselno porabiti zadnje orožje, ki ti je na voljo, in ob tem še tvegati neuspeh?

Kaj pa se vam zdi dovolj veliko okoljsko vprašanje, da bi brez pomislekov podprli izvedbo referenduma o njem?

Morda bi lahko z referendumom potrdili neko ambiciozno in celovito podnebno strategijo, ki bi vključevala integralen prehod v brezogljično družbo. Taka odločitev mora biti demokratično sprejeta. Predvsem zato, da jo ljudje dejansko sprejmemo za svojo.

 

Vprašanje, ali je to najbolj pametno. Je demokratična večina dovolj »pametna«, da bo zavestno glasovala za odpovedovanje določenemu udobju?

Okoljske politične teorije na ta paradoks večkrat odgovarjajo z modelom proaktivne, aktivistične manjšine na eni strani in permisivne večine na drugi. Najbrž boste težko večino pripravili do tega, da bo aktivno nasprotovala na primer šestemu bloku TEŠ ali ogljičnemu onesnaženju nasploh. Če pa imamo dovolj prepričljivo manjšino, pa lahko pride do situacije, v kateri večina vsaj ne bo nasprotovala mnenju manjšine. To je lahko mehanizem demokratičnega procesa tranzicije v brezogljično družbo, ki pa gotovo ne bo gladek. Se pa povsem strinjam, da preprosto z neko serijo referendumov tega ni mogoče doseči. Tudi okoljsko gibanje deluje v političnem prostoru in se mora naučiti političnih strategij in taktik.

Če bo TEŠ 6 postavljen, ali ni neekonomično nasprotovati izrabi milijardne investicije?

Ekonomisti temu pravijo potopljeni stroški. Vedno je treba gledati iz sedanjosti v prihodnost. Če je delovanje neke investicije danes nesprejemljivo, tisto, kar je bilo prej, ne more biti argument za vzdrževanje stanja.

Zelena politika, če naj ima smisel, mora biti progresivna, avantgardna, in že po definiciji ne more z enim korakom stopiti v sredinski politični prostor, ampak se mora držati na njegovem robu.

Pred časom ste zapisali, da je ta trenutek aktivizem najboljša, če ne edina možnost za politizacijo cilja zelene Slovenije. Kako si predstavljate tak aktivizem? Se mora kdo prikleniti na gradbišče v Šoštanju?

Aktivizma kot politične dejavnosti ni preprosto natančno definirati. Gre za spontan impulz k političnemu delovanju, ki nastane v določeni skupini in lahko zavzema zelo različne oblike. Priklepanje, na primer k drevesom, je zelo legitimna oblika aktivizma, prav tako pa je lahko učinkovit in legitimen tudi internetni aktivizem, čeprav smo včasih do njega skeptični, saj je težko biti aktiven, če vsaj kdaj pa kdaj ne dvigneš zadnje plati in stopiš na ulico. Značilnost aktivizma je ravno pluralnost njegovih oblik, kar je mogoče tudi njegova prednost pred konvencionalno demokratično politiko, ki je ujeta v bolj ali manj vnaprej določene vzorce. Zagotovo pa to ne pomeni, da je okoljski aktivizem nekaj, kar je treba vedno in v vsakem primeru podpreti. Aktivizem je prav tako podvržen presoji kot katerakoli politična dejavnost. Vsekakor pa menim, da igra aktivizem zelo pomembno, bistveno vlogo pri oblikovanju aktivne manjšine in permisivne večine, ki sem ju prej omenil.

Na kakšen odziv bi po vašem mnenju naletel radikalni okoljski aktivizem? Slovenci nismo najbolj naklonjeni radikalnim demonstracijam. Metanje granitnih kock v parlament se je zdelo nezaslišano.

Po mojem je priložnost radikalnega okoljskega aktivizma bolj v pasivni uporabi sile, če lahko tako rečemo. V Veliki Britaniji je aktivistom na primer uspelo preprečiti širitev mreže avtocest tako, da so se postavili pred bagre. To samo po sebi sicer ni imelo velikega vpliva, se je pa zadeva zelo pospešila v trenutku, ko je nasprotna stran uporabila silo za odstranitev protestnikov. In to je bilo ključno za podporo javnosti. V Zagrebu so s priklenjanjem na drevesa spremenili odnos večine meščanov do tega, kako kapital načrtuje mesto po svoji volji. Aktivno nasilje, torej nasilno dejanje proti nekomu drugemu, pa je seveda neetično in ga, vsaj vnaprej, ni mogoče razglasiti za legitimno prakso, ne glede na cilj.

Ob razgrnitvi nacionalnega energetskega programa ste dejali, da dokument okoljevarstvenike postavlja pred dilemo, saj težko zadržijo kredibilnost, če hkrati zahtevajo odpoved fosilnim gorivom, varovanje naravnega okolja in zaprtje jedrskih elektrarn. Kakšno strategijo si vi predstavljate za zadržanje kredibilnosti?

Prvi pogoj kredibilnosti je, da zagovarjate neko strategijo, ki je racionalna, ki je strokovno pripravljena in jo je mogoče argumentirano zagovarjati. Če sklenemo, da potrebujemo alternativni nacionalni energetski program, to ni nekaj, kar bi se lahko skuhalo samo v glavi filozofov ali biologov, pač pa mora biti vsaj tako, če ne še bolje strokovno utemeljen kot pa strategija, ki jo predlaga vlada.

Tudi altrenativni, trajnostni energetski program bi nas seveda soočil z nekaterimi dilemami. Merim predvsem na jedrsko energijo, ki je danes velika ločnica tudi med posameznimi pripadniki okoljevarstvenega gibanja.

Ima večina okoljevarstvenih organizacij v Sloveniji že danes težave s kredibilnostjo? Se vam ne zdi, da s preveliko lahkoto izrekajo zahteve po 100-odstotnem deležu električne energije iz obnovljivih virov?

To je lahko očitek, po drugi strani pa je res, da smo bili še nedavno v položaju, ko je bilo treba v javnost sploh spraviti sam koncept brezogljične družbe, kaj šele, da bi okoljske organizacije imele na voljo sredstva za pripravo resnih alternativnih načrtov. Vsekakor pa je naloga okoljevarstvenih organizacij tudi vzpostavljanje norm, ki morda niso takoj dosegljive, se pa lahko vzpostavijo kot neke moralne norme, ki naj bi jim razvojni trendi sledili.

V nasprotju z večino okoljevarstvenikov ste vi po nesreči v Fukušimi podprli jedrsko energijo. Zakaj?

Obstaja ogromno argumentov proti jedrskim elektrarnam. Vendar mora biti podlaga za racionalno odločitev temeljita presoja tveganj. In če pogledamo tveganja, ki jih v tem trenutku pomeni uporaba jedrske tehnologije, ter tveganja, ki jih prinaša uporaba ogljičnih tehnologij, se tehtnica v tem trenutku vendarle nagne v prid nadaljnje izrabe jedrske energije. V nasprotju z Greenopeaceom, ki meni, da lahko shajamo brez obeh, sam vendarle menim, da v tem trenutku obstaja dilema - ali jedrsko ali ogljično. Po mojem to zelo lepo dokazuje primer Nemčije, ki bo do leta 2022 zaprla vse jedrske elektrarne. Pred kratkim je revija New Scientist objavila naslednji izračun. Leta 2008 so Nemci iz brezogljičnih ali nizkoogljičnih virov proizvedli približno 40 odstotkov električne energije - 23 iz jedrske in 17 odstotkov iz obnovljivih virov. Ob ukinitvi jedrskih elektrarn sicer pozitivno načrtujejo povečanje obnovljive elektrike na 35 % do leta 2020, a vendar bo ta veliki investicijski cikel komaj nadomestil delež, ki so ga pred tem imele nuklearke. V končni bilanci bo delež brezogljične energije v najboljšem primeru enak, torej 40-odstoten. Če bi po drugi strani ob enakem vložku v obnovljive vire Nemci obdržali jedrsko energijo, bi v desetletju dosegli delež 58 odstotkov brezogljične električne energije. Torej je druga, temna plat odpovedi jedrski energiji prav teh 20 GW novih elektrarn na fosilna goriva, ki jih bo Nemčija zgradila v naslednjem desetletju.

Treba je pač izbrati manjše zlo ...

Morda je beseda zlo nekoliko tvegana. Vendarle je energija tisto, kar nam daje toploto, internet itd. Sam se poskušam izogibati temu, da bi energetiko prikazoval s preveč moralističnimi izrazi. Zato se mi zdi izraz tveganje primernejši.

Koliko možnosti je, tudi glede težavnega umeščanja energetskih objektov v prostor, da bi se v Sloveniji dogovorili o postavitvi drugega bloka krške nuklearke?

Moj pogled, ki je seveda v osnovi pogled diletanta, je, da v tem trenutku to ni nujna investicija in da bi s tem presegli potrebe Slovenije po energiji. Drugo načelo trajnostne proizvodnje energije bi namreč moralo biti, da ne gremo v stalno povečevanje porabe in proizvodnje, ampak oboje stabiliziramo. Je pa seveda res, da bi drugi blok verjetno 'za vse večne čase' rešil slovenski problem oskrbe z električno energijo. Ampak kot rečeno, to trenutno po mojem mnenju ni nujna naložba, kot tudi TEŠ 6 ni nujna. V tem primeru po mojem mnenju dejansko ne obstaja dilema ali TEŠ 6 ali NEK 2. Obstajajo realne alternative, ki jih opisuje tudi predlog Nacionalnega energetskega programa.

Ekonomski modeli omejene ali celo ničelne gospodarske rasti, ki pa bi sočasno ohranila blaginjo, se razvijajo bolj na robu ekonomske znanosti, čeprav so vsaj kot problem po mojem osrednje vprašanje ekonomije.

Kaj nam o boju proti podnebnim spremembam pove dejstvo, da so se do zdaj izpusti toplogrednih plinov resno zmanjšali samo v času gospodarske krize?

To dokazuje, da so izpusti ogljikovega dioksida neposredno odvisni od ekonomske produkcije. To pomeni, da bo zelo težko reševati en problem mimo drugega, kljub temu da liberalni ekonomisti menijo, da bo to mogoče, da se bo čudežno našla tehnološka rešitev, ki bo hkrati omogočala povečanje proizvodnje in zmanjšanje izpustov. Brez obvladovanja ekonomske produkcije na vseh ravneh zmanjšanja izpustov toplogrednih plinov pač ne bo mogoče doseči.

Je mogoče reči, da je gospodarska rast nezdružljiva z varovanjem okolja, s trajnostnim razvojem?

Absurdno je domnevati, da lahko rast produkcije ob omejenih naravnih virih traja v nedogled. Ekonomski modeli omejene ali celo ničelne gospodarske rasti, ki pa bi sočasno ohranila blaginjo, se razvijajo bolj na robu ekonomske znanosti, čeprav so vsaj kot problem po mojem osrednje vprašanje ekonomije.

Po drugi strani pa je res, da se že zadnjih 50 let pojavljajo ljudje, ki napovedujejo skorajšnji propad civilizacije, skorajšnje izčrpanje naravnih virov, pa se nobena od teh napovedi za zdaj kljub nenehni rasti ni uresničila.

Se res ni? Vsaj glede podnebnih sprememb se po mojem je uresničila. Odvisno seveda, kako na to gledate. Res se ni še uresničil katastrofični scenarij. Tudi kar se tiče nafte, v zadnjem času že zelo 'mainstream' ekonomisti pravijo, da smo dosegli vrhunec glede načrpanih količin in da bodo šle kmalu le še navzdol. Bistvena razlika je tudi v tem, da govor o omejitvah planeta in njegovih virov danes ni več hipotetičen, ampak je postal znanstveno in empirično preverljiv. In to ne samo v primeru podnebne meje.

Vprašanje pri tem pa je tudi, kako definirate katastrofo. V novejšem pojmu planetarnih omejitev okolja, prag oziroma mejo definirajo kot točko, ko se neki vidik okolja, recimo podnebje, ali razpoložljivost pitne vode, spremeni tako, da bistveno vpliva na življenje in preživetje. A povsem mogoče je, da se bomo morali navaditi na podnebne spremembe, da bodo naši otroci živeli v svetu podnebnih sprememb in izčrpanega planeta v razmerah, ki bodo z današnjega vidika katastrofične, pa se bodo nanje navadili in se jim prilagodili. To je pesimističen scenarij, a žal z vidika današnjega neukrepanja tudi precej verjeten.

Kateri politični sistem je po vašem mnenju z vidika varovanja okolja najprimernejši? Bi bila razsvetljena diktatura lahko bolj učinkovita od demokracije?

Absolutno se mi zdi, da je demokracija kljub vsemu najbojša. Zdravo okolje je nekaj, kar je v interesu vseh ljudi. Bogata manjšina degradacijo okolja lažje prenese, ker ima, vsaj kratkoročno, sredstva, da jo privatno kompenzira. Če je v Teksasu prevroče, se preseli v Švico. Množica tega ne more, zato je prav množici čisto okolje v največjem interesu. Obstaja pa temeljno nasprotje med interesi kapitala in interesi ljudi, kar se tiče okolja. Kapital vidi okolje zgolj kot naravni vir, ki ga je treba po najboljših močeh vklopiti v proces oplajanja kapitala. Za človeka pa je okolje nujno potrebno življenjsko sredstvo. In ta sovražni, antagonistični odnos, ki ga ima kapital do okolja, je razlog, zaradi katerega je po mojem mnenju treba gledati na konec kapitalizma kot na nekaj, kar gre vzporedno z zavestjo o mejah razvoja glede na omejenost naravnih virov. Odgovor na vaše vprašanje bi torej bil nekakšna postkapitalistična demokracija.

Se pogled kapitala in pogled posameznika na okolje res tako razlikujeta? Velika korporacija bo res zradirala celoten gozd za pridobitev novih pridelovalnih površin, a tudi posameznik, ki mu neko drevo zastira pogled v dolino, ne bo veliko pomišljal in bo to drevo posekal. Ne gre torej tu samo za razliko v velikosti učinka, ne pa v razmišljanju samem?

Prav vaš primer kaže na razliko med škodo, ki jo lahko naredi posameznik, in sistemsko škodo, ki jo lahko povzroči kapital. Ozaveščenost posameznika je eno, sistemsko izkoriščanje virov pa nekaj drugega. Je pa posameznik dejansko sokrivec, kolaborant kapitalistične akumulacije na neki drugi točki - v potrošništvu. Že Smith je zapisal, da lanena srajca sicer ni življenjsko pomembna, je pa človeka sram, če je na cesti brez nje. Danes enako velja za avte, iPode in podobno. Eno ključnih vprašanj je, kako prekiniti ta začarani krog.

Bi se strinjali, da glede na trenutno splošno nezadovoljstvo s politično ponudbo v Sloveniji še ni bilo boljše možnosti za prodor zelene opcije?

Zagotovo ima zelena opcija zelo dobro možnost, da izkoristi tisti zgodovinsko dokazani potencial, ki ga v Sloveniji ima. Seveda pa se je treba zavedati, da ta potencial ni neskončen. Zelena politika, če naj ima smisel, mora biti progresivna, avantgardna, in že po definiciji ne more z enim korakom stopiti v sredinski politični prostor, ampak se mora z nekimi radikalnimi programskimi in kadrovskimi potezami držati na njegovem robu. Vsekakor pa lahko zdaj končno spet stopi na politični oder.

Torej se po vašem še ne bo tako kmalu zgodilo, da bi bil predsednik zelene stranke hkrati tudi premier?

Po mojem mnenju bi morala zelena stranka v tej fazi političnega razvoja zavestno ostajati v opoziciji kot neka zelena opozicija, ki bi pazila na razvojne poteze tistih na oblasti, kdorkoli bi že to bil. Zelo hitro se lahko zgodi, da zelena opcija na krilih volilnega uspeha pristane v nenačelni koaliciji, kot se je to zgodilo na Irskem, kjer je zelena stranka naenkrat postala sodelavka desnosredinske vladajoče stranke in s tem ravno tiste politike, ki ji zelena politična ideologija nasprotuje.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.