Pozabljena vojna

Zakaj se naftarji lažje pogovarjajo z diktatorji kot pa z ljudstvom

Marcel Štefančič, jr.  |  Mladina 45  |  12. 11. 2001

"Vsak poskus prevzema kontrole nad Perzijskim zalivom bomo razumeli kot napad na vitalne interese Združenih držav - in vsak tak poskus bomo zatrli, magari z vojaško silo," je leta 1980 - po iranski revoluciji, padcu marionetnega šaha Reze Pahlavija in vzponu fundamentalističnega ajatole Homeinija - v kongresu oznanil ameriški predsednik Jimmy Carter. Mhm, Iran mu je tik pred tem ušel z vajeti. In to na vso moč. Še več, Iran je začel ogrožati vitalne interese Združenih držav - postal je potencialni "kontrolor" Perzijskega zaliva. Clear & present danger, kot bi rekli. Na srečo je leto prej v Iraku na oblast prišel Sadam Husein, ameriški prijatelj. Amerika ga je začela vojaško opremljati, vneto in neutrudljivo, hja, do zob, tudi z biokemičnim orožjem, tako da je bil kmalu nared za velike in največje stvari. Tudi za vojno. In res, medtem ko so Američani v Afganistanu že oboroževali in pumpali islamske fundamentaliste, ki naj bi sestrelili marksistični režim in ruske okupatorje, se je leta 1980 začela brutalna, katastrofalna, danes povsem pozabljena iransko-iraška vojna, ki je potem trajala pogubnih 8 let. Vzela je milijon in pol življenj! Zahod ni trznil. Prej narobe, pustil je, da se je odvrtela do konca. Američani so kakopak navdušeno podpirali Irak in svojega velikega prijatelja Sadama Huseina, čeravno tudi Irancem niso odrekli pošiljk orožja. Za vsak primer. Da so imeli reč pod kontrolo. Nič jih ni motilo, da je Sadam v vojni uporabljal biokemično orožje. Ko mu ga je zmanjkalo, je dobil nove pošiljke. In nove. Vse do konca vojne. Vraga, še leta 1989. In seveda, nič jih ni motilo, da je vmes tudi uporniške Kurde, ki jih je v sedemdesetih podpirala in napihovala CIA, obdelal z biokemičnim orožjem. Nak, nobenih protestov ni bilo. Nobenih žuganj. In nobenih zgražanj. Kar pa je bilo nerodno: vojna je namreč trajala ravno dovolj časa, da je Sadam Husein lahko postal nacionalni heroj, napol božanstvo. Zgodila se je pač volja Gospodova! Tako na nebu kot na zemlji. In pod njo.

Neposredna nevarnost

Kuvajt, sicer tipična zalivska družinska diktatura, je namreč medtem izkoristil situacijo in črpal več nafte, kot bi jo smel. Skratka, kršil je kvote. S tem je počel dvoje: prvič, nafti je zbijal ceno, in drugič, ogrožal je Irak, ki je bil odvisen od izvoza nafte in ugodne cene, zlasti po vojni, ko je bil finančno povsem izčrpan in globoko zadolžen. Iraški dolg je znašal kar 70 milijard dolarjev, med upniki pa je bil tudi Kuvajt. No, da bi bila mera polna, je Kuvajt v času iraško-iranske vojne črpal tudi na iraškem teritoriju, po diagonali, specifično, pod iraškim ozemljem, a tega potem ni hotel plačati - meja med Irakom in Kuvajtom je bila pač nejasna in sporna. Britanci so jo po I. svetovni vojni zarisali v pesek, toda tako, da je Irak ostal brez izhoda na morje, brez izhoda v Perzijski zaliv, ki so ga razdelili med razno razne emirate. Irak je imel izhod na morje le po Šatt al-Arabu, dolgem rokavu, ki ga ustvarjata Evfrat in Tigris. In prav zaradi spornosti iraško-iranske meje na Šatt al-Arabu je Irak leta 1980 začel vojno proti Iranu, toda ko se je vojna končala, je Šatt al-Arab ostal tam, kjer je bil pred vojno - na iranski strani.

Irak je po vojni hotel izhod na morje, višjo cene nafte, kot jo je tedaj užival Zahod, in odpis dolga. Kot je trdil Sadam, je Irak z vojno proti Iranu rešil celo regijo, zato pač zdaj pričakuje nagrado - ja, višjo ceno nafte, odpis dolga, poplačilo ukradene nafte in izhod na morje. Kuvajt ni trznil. Ko se je julija 1990 v Evropi zbral OPEC, je Sadam na mejo s Kuvajtom poslal 30.000 vojakov. In OPEC je ceno nafte zvišal - na 21 dolarjev za sodček. Irak je hotel 25 dolarjev za sodček, kar pa se ni zgodilo, zato je Sadam na mejo poslal še 70.000 vojakov.

1. avgusta so se v Saudski Arabiji sestali iraški in kuvajtski pogajalci, toda o odpisu dolga, izhodu na morje in poplačilu ukradene nafte niso našli skupnega jezika. Naslednji dan, 2. avgusta 1990, so tri divizije iraške Republikanske garde vkorakale v Kuvajt, ki ni nudil odpora. Sadam je rekel, da je to, kar počne Kuvajt, "ekonomska vojna" in "da Irak ne bo kar tako sprejel smrti". Šest dni kasneje je razglasil aneksijo Kuvajta. Hja, v mnogih nosovih je zadišal po Hitlerju, toda bil je samozavesten. Zakaj? Ker ni nič kazalo, da bo imel kdo kaj proti: ameriška ambasadorka April Glaspie je Sadamu pred vkorakanjem celo rekla, da se Amerika v medarabske konflikte ne bo vmešavala in da o iraškem sporu s Kuvajtom "nima nobenega mnenja", John Kelly, asistent ameriškega zunanjega ministra, pa je v kongresu poudaril, da Amerika s Kuvajtom nima nobene pogodbe o zavezništvu. Glede na to, da je Bush, kot kaže, vedel, da Sadam pripravlja invazijo na Kuvajt, je misterij, zakaj ga od tega ni odvrnil in zakaj ni preprečil očitne katastrofe. In ker Sadama ni nihče odvrnil od vkorakanja v Kuvajt, je mislil, da ima proste roke - v resnici je padel v past.

Američani so začeli namreč na lepem dvigovati glas, žugati in groziti z vojaškim posegom, češ da Irak zdaj ogroža tudi Saudsko Arabijo, ameriško zaveznico in prijateljico, ki da kliče na pomoč. Hu! Irak že kopiči vojaške sile na saudski meji, je sredi septembra poudaril Pentagon. So že v bojnih formacijah! Ready! Kot je kasneje rekel general Norman Schwarzkopf, heroj Zaliva: "Mislim, da ni nobenega dvoma, da bi Sadam napadel Saudsko Arabijo!" Bush starejši, ki je v Belo hišo prišel leta 1989, je pač potreboval resno krizo, magari vojno: spet so se bližale volitve, Amerika je bila pred depresijo in recesijo, Irak je ogrožal vitalne ameriške interese - predvsem nizko ceno nafte. Če bi Sadam prevzel kontrolo nad kuvajtsko nafto, bi kontroliral preveč nafte - in lahko bi destabiliziral naftno industrijo, predvsem ameriške naftarje. Bush je začel hitro ustvarjati vojno klimo, emocionalno histerijo, napetost in konsenz o brezpogojni nujnosti vojaškega posega. Predel je o ogroženosti ameriških nacionalnih interesov in poudarjal, da je Sadam napadel demokracijo, svobodo in "naš način življenja" - propagandna mašina je delala nadure. Obenem pa je začel sestavljati vojaško koalicijo, v kateri so se med drugim znašli tudi Bangladeš, Honduras, Češka, Poljska, Argentina, Portugalska in Južna Koreja. Oh, in Afganistan! Jasno, glavna sponzorja vojne sta bila Kuvajt in Saudska Arabija, ki je tedaj slovela po javnih eksekucijah političnih zapornikov (z mečem!), znatno finančno injekcijo pa je dala celo "nevtralna" Švica. Bush je za odobritev vojaškega posega prosil Združene narode, kar pa je storil iz preprostega, ciničnega razloga - da bi zaobšel kongres, ki ameriškim vojnam prižiga zeleno oz. rdečo luč.

Ker je vojna ekonomija - oz. masivno vojaško zapravljanje - dobro zdravilo za recesijo, Bush za pogajanja ni hotel slišati. Prej narobe, blokiral je vse diplomatske rešitve, Iraku, deželi mitov, kot so Mezopotamija, Babilonija, Asirija, Kurdistan in Hamurabi, pa poslal ultimat - zahtevamo totalno in brezpogojno kapitulacijo. Jasno, Sadam tega pogoja ni mogel izpolniti. Da bi se kompletna iraška vojska predala ameriški? 15. januarja 1991 se je iztekel tudi ultimativni rok, ki so ga Iraku dali Združeni narodi, toda Sadam svoje vojske ni umaknil. Naslednji dan se je začela zalivska vojna ..., Puščavski vihar: "vojaška koalicija" na čelu z Američani je udarila po Sadamovih fantih. In po Iraku.

Patriotske igre

Bagdad je bil videti kot božična jelka, TV mreža CNN pa je skrbela, da je to videl cel svet. V živo, se razume. Raketiranje in bombardiranje so lahko ljudje konzumirali brez občutka krivde. Ob večerji. Ameriška vojska, ki je še malo prej javkala zaradi konca hladne vojne, je bila spet polno zaposlena. Na njena lica se je vrnil nasmeh, še toliko bolj, ker je Bush najavil, da bo vojna trajala več kot eno leto in da bo ameriška vojska tudi po koncu ostala v Saudski Arabiji - na straži. Juhej! Posthladnovojnega odpuščanja delavcev v ameriški vojski in zapiranja vojaških baz je bilo konec.

Zalivsko vojno so razglasili za TV vojno, za računalniško vojno. Glejte, celo igro vodijo računalniki: hej, zadevamo le vojaške cilje! S filigransko, kirurško preciznostjo. Klinopis so prešpricali z lepopisom. Vse vodijo računalniki in laserji - z distance! Brez kontakta! Brez napake! Čista, humana vojna - humanitarna operacija pravzaprav. Dokaz št. 1: umrlo je le 148 ameriških vojakov. Okej, četrtina jih je itak umrla pod streli zaveznikov, ne pa Iračanov. Dokaz št. 2: trajala je le mesec in pol. Dokaz št. 3: pehota je za zmago potrebovala le štiri dni. Toda to je bila le tele-manipulacija. Zalivska vojna je bila v resnici divja, brutalna in umazana - prava klavnica. Dokaz št 1: po vojni je umrlo več kot 6.000 ameriških vojakov, ki so v Zalivu staknili razno razne pogubne, kancerozne bolezni. Dokaz št. 2: več kot 50.000 ameriških vojakov daje "sindrom zalivske vojne" - izpostavljeni so bili biokemičnim snovem, kajti po zraku so letele čudne rakete, z osiromašenim uranom ojačane krogle, skladišča municije, radioaktivni strupi in morilske bakterije, pitali pa so jih tudi s čudnimi pilulami in cepivi (npr. proti antraksu). Dokaz št. 3: umrlo je več kot 100.000 iraških vojakov, 300.000 je bilo ranjenih, 60.000 ujetih. Ni čudno - Američani so jih bombardirali tudi med umikom in med vdajanjem! Dokaz št. 4: umrlo je 3.500 iraških civilistov, zaradi efektov vojne - lakota, bolezni, umiranje dojenčkov ipd. - pa jih je umrlo več kot 200.000. Po najbolj črnem scenariju je v naslednjih letih zaradi posledic embarga, predvsem zaradi lakote, umrlo več kot milijon Iračanov - od tega več kot polovica otrok, predvsem novorojenčkov.

Argumenti, s katerimi so upravičevali to "pravično vojno", to "Just War", so bile čiste propagandne fikcije, manipulacije, laži in fabrikacije. Fikcija št. 1: rešiti je treba kuvajtsko demokracijo - ni res, Kuvajt ni bil demokracija, ampak tipična zalivska družinska diktatura, ki je slovela po skorumpiranosti, kršitvah človekovih pravic in brutalnem zatiranju opozicije (vladarsko družino al-Sabah so leta 1961 nastavili Britanci). Fikcija št. 2: Irak ogroža Saudsko Arabijo - ni res, Irak ni ogrožal Saudske Arabije, pa tudi sredi septembra v Kuvajtu ni bilo opaziti blaznega kopičenja iraške vojske. Vsaj satelitski posnetki kopičenja niso zaznali. Še več, ko je saudski kralj Fahd Busha zaprosil za pomoč, se je iraška "Republikanska garda" iz Kuvajta že umikala. Fikcija št. 3: Irak je v Kuvajtu nakopičil 540.000 vojakov, še več, 623.000, kot je oznanil general Schwarzkopf - ni res, Irak tam ni imel več kot 300.000 vojakov. Fikcija št. 4: iraški vojaki so iz inkubatorjev pometali 300 kuvajtskih dojenčkov - ni res, to je bila čista in absolutna laž. Fikcija št. 5: v glavni kuvajtski mrtvašnici imajo na ledu na tisoče trupel - ni res, tam niso našli nobenih trupel. Fikcija št. 6: iraški vojaki imajo za talce 40.000 Kuvajtčanov - ni res, to je bila čista dezinformacija. Dodajte še zgodbe o tem, da je Sadam Husein "drugi Hitler", da je s svojimi grozodejstvi destabiliziral Srednji vzhod, da hoče prevzeti oblast nad arabskimi državami in da Zahodu grozi z atomsko bombo, biokemičnim orožjem in milijonsko vojsko, pa dobite profil popolnega demona, ki ne preživi nobenega filma.

28. februarja je bilo vojne konec - končala se je s "triumfom demokracije". George Bush je navdušeno dahnil: "To je velik dan za Ameriko - moj Bog, enkrat za vselej smo potolkli vietnamski sindrom!" Ah. Irak je bil pregnan. Ne pa tudi premagan - Sadam Husein je namreč ostal na oblasti. Zakaj zavezniška koalicija ni šla naprej - in do konca? Ker ni bilo več konsenza. Če bi šli do konca, če bi potemtakem Irak totalno porazili in upokojili, bi s tem avtomatično ojačali vojaško-strateško pozicijo Irana, česar pa niso hoteli. V regiji potrebujejo močan Irak. Razno raznih uporniških gibanj v Iraku zato raje niso podprli. V poštev pride le nov diktator. Ki bo Sadama zamenjal z državnim udarom, se razume. Diktaturi mora slediti diktatura. Diktatorju mora slediti diktator. Kar se v Iraku dogaja že vse od leta 1958, ko so vrgli kralja Faisala II. Reč je na dlani: v Zalivu lahko status quo jamči le diktator. Vse ostale rešitve bi bile preveč tvegane. Demokracija bi bila preveč neobvladljiva. Naftarji se lažje pogovarjajo z diktatorji kot pa z ljudstvom - ko se šef naftne družbe pogovarja z zalivskim diktatorjem, je tako, kot bi se pogovarjal s šefom druge naftne družbe. Cinično. Še bolj cinično: dokler ni na voljo drugega diktatorja, je dober tudi Sadam. Zahod trenutno Sadama potrebuje. Zamenja ga lahko le drug Sadam. Ni čudno, da je "čudežno" preživel vse križarske kampanje in vse atentate. V mednarodni politiki ni čudežev. Niti iracionalnih dejanj.