nogomet / Slovenija do Tokija

Štadion Steaue v Bukarešti je bil že prazen. Romunski nogometaši so že zdavnaj odšli. Tudi romunski navijači so že odšli. Rumena barva je izginila. Ostale so prazne tribune. In prazno igrišče. Le v sektorju št. 42, v katerem so bili slovenski navijači, je še vršalo, bučalo, odmevalo. Hja, pri življenju je bil le še sektor 42. Vse ostalo je bilo mrtvo. Evakuirano. Zapuščeno. Osamljeno. Jasno, slovenski navijači na praznem štadionu niso ostali zato, ker bi bili fani abstraktne umetnosti, ampak zato, ker so to zahtevali varnostni razlogi. Po tekmi pač ni bilo dobro, da bi se mešali z romunskimi navijači. Oblasti so zato najprej poskrbele, da so odšli romunski navijači - in to čim dlje stran. Šele po tem so na vrsto prišli slovenski navijači, ki so peli, skakali, noreli in skandirali. Toda od tekme je minilo že 45 minut, pa še vedno niso prišli na vrsto. Še vedno so tičali v mini lagerju po imenu sektor 42, obkoljenem z robocopi, varnostniki in drugimi uniformami.

No, ta mučna, podaljšana internacija se jim je izplačala, kajti potem je prišel magični trenutek, ki ga kamere niso ujele. Potem se je namreč zgodilo tisto, kar da spektaklu metafizični presežek. Če ste mislili, da je bil pika na i gol Mladena Rudonje, niste mogli bolj zgrešiti - pika na i je prišla 45 minut po tekmi, ko je na igrišče na lepem, nenadoma in nepričakovano, prikorakal romunski selektor Hagi. Sam. Samcat. To pot je moral prehoditi sam. Kot fantom je drsel po igrišču - z ene strani na drugo. Naši so ga zagledali. In brez problema prepoznali. Morda se je komu zazdelo, da halucinira ali pa da gre za neke sorte posttravmatično fatamorgano, toda le za hip - to je bil on, Hagi, legenda na svojem zadnjem sprehodu. Ne, naši mu niso začeli žvižgati, ampak so mu začeli peti: "Hagi - o-o... Hagi - o-o... Hagi - o-o!" In Hagi? Ne, ni jim pokazal džona ali pa kaj takega. Ravno narobe: sredi igrišča se je ustavil... se obrnil proti sektorju 42, proti našim navijačem... dvignil roke... in jim zaploskal. Potem je šel naprej. In izginil pod tribunami.

Na drugi strani tribun, na strogo varovanem parkirišču, pri glavnem, uradnem vhodu, ga je čakal džip, v katerem je že sedela šoferka. Ko je džip odpeljal, je Hagi zajokal. Kot Buda. Njegovo telo je bilo le privid. Po zlitju s kolektivom je moral spet najti svojo individualnost. Solze so bili prvi znak njegove individualnosti. Le človek, ki je stal na hribu, ve, kako je, ko obtičiš v dolini.

Bog je naš kopilot

Ko sem šel v Romunijo, sem se počutil kot vojni poročevalec. Vsi so pač nenehno poudarjali, da bo tekma vojna, da je v Romuniji vojno stanje, da so romunski navijači armada, ki čaka le še na znak za napad, in da sta Slovenija in Romunija pravzaprav v vojni, navsezadnje, sojenje na prvi tekmi je obsodil celo romunski premier, s čimer je dal jasno vedeti, da je nogomet le nadaljevanje politike z drugimi sredstvi. Zoprno. Romunom ne bi hotel biti sovražnik, zlasti če pomislim, kaj so naredili Ceausescuju, pa je bil njihov - in tudi fan romunske nogometne reprezentance. Še bolj zoprno - v Bukarešto je bilo treba z letalom, najnovejši fragment svetovne zgodovine pa, kot veste, ni ravno dobra reklama za letalske družbe in letalska potovanja. Potniška letala slovijo po tem, da strmoglavljajo. Kot blodni, grešni, padli angeli, ki so pri stavi vse izgubili. V Romunijo naj bi me odpeljal airbus. Šit, dva dni pred tem se je na New York zrušil airbus. "Ja, samo na New York je padel airbus 300, mi pa gremo z airbusom 320." Tako mi je odleglo, da sem takoj pomislil na vlak. "Z vlakom vožnja traja 30 ur!" Pa nič. Hej, avtobus! "Slaba ideja - samo pomisli, koliko navijačev te bo pobruhalo do Bukarešte." Drži, avtobus ni bil dobra ideja. Raje mrtev kot pobruhan. Če te vsake pol ure zalije zdrizast koktajl šnopsa, posebne in šalotke, se težko koncentriraš na vojno. Ko mi je Klemenko potem v hotelu Bukarešta pripovedoval o veselici, ki te čaka na avtomobilskem preboju skozi Romunijo, me je minilo, da bi to počel doma. Recimo, na jugoslovansko-romunski meji se na lepem pojavijo bejbe, ki te dezinficirajo. Pa te? "Kaj pa vem. Poberejo ti štiri marke." In zakaj te dezinficirajo? "Eh, saj veš - BSE!" O. Za štiri marke bi lahko v paket dodale še cepivo proti antraksu in črnim kozam, kondom in zaščitni jopič. Nisem mislil na goveje zrezke. Mislil sem na usnje, ki se naj bi ob koncu dneva prelevilo v perje.

Navijaško letalo je bilo nabito polno. Saj veste, sami običajni osumljenci. Nekaj dam, ki so se preblajhale na zeleno, pa nekaj žurerjev, ki jim je bila Bukarešta le pretveza, pa nekaj nogometnih frikov, pa nekaj fantičev, jasno, v dresih slovenskih nogometašev (Pavlin je zelo in), pa nekaj fantov, ki znajo pesem Vse manj je dobrih gostiln zapeti večglasno, pa nekaj fantov, ki znajo na pamet vsa besedila Brendijevih šlagerjev, pa nekaj fantov, ki so vso življenjsko filozofijo pobrali na TV3, pa nekaj fantov, ki Mein Kampf mešajo s slovensko ustavo, pa nekaj fantov, ki se ne morejo upreti šlatanju stevardes, in kakopak nekaj fantov, ki radi bruhajo, resda zelo spontano, toda bliskovito. Ah, in da ne pozabim fanta, ki je trdil, da je bin Laden, in fanta, ki je trdil, da ni bin Laden. V nedogled. To ni kot TV - tu kanala ne moreš obrniti. Tu z romunsko zastavo ne bi prišel daleč. Tu ni bilo nikogar, ki ni stavil na Slovenijo. Orožja niso potrebovali. Oboroženi so bili s sabo. Pač fantje, ki verjamejo le to, kar vidijo na lastne oči. Če bi o "čudežnih", "sanjskih", "neverjetnih" podvigih slovenske nogometne reprezentance slišali na TV, ne bi verjeli - da je vse to res, se hočejo in morajo prepričati na lastne oči.

Nočem reči, da so po prvi tekmi z Romunijo dahnili, okej, Milan Osterc je dal le ime, vse ostalo je opravil Bog, toda ker jih je med njimi ogromno verjelo, da bo na tekmi v Bukarešti gol dal Rudonja, ni bilo nobenega dvoma, da so čudež že zdavnaj sprejeli kot znanstveno preverljiv fakt, kot modus vivendi. Slovenija je postala pač dežela, v kateri se vse prerokbe izpolnijo. In to z lahkoto, s kakršno je Mick Jagger nekoč zapel Angie. Še lažje. "Napovedal sem, da bo rezultat ena proti ena in da bo gol za naše dal Rudonja. In kot vsi vejo, sem že zdavnaj napovedal, da bo Rudonja svoj prvi reprezentančni gol dosegel na svoji triinpetdeseti tekmi. Meta Malus se je zmotila - napovedala je, da bo Rudonja svoj prvi gol dosegel pri triinpetdesetih," mi je povedal možakar iz Cerknice, sicer navijaški veteran, ki se ni ločil od svoje zelene lasulje. Zakaj ni dal Katanec Rudonje v igro le na njegovi triinpetdeseti tekmi, je misterij, toda s čudeži je očitno tako kot z Bogovi - potrebujejo veliko ljubezni. In kdor ljubi, vidi skozi usodo: "Ko bodo izžrebali skupine za svetovno prvenstvo, bom točno napovedal vse rezultate slovenske reprezentance - zgrešil bom morda le strelce." Le. Slovenija je prerokba, ki se je izpolnila. Lepo prosim, kako bi vi Marsovcu racionalno razložili, da imamo mi Rudonjo za pravljično, bajeslovno, čudežno bitje, ki res živi, medtem ko se v Angliji, pri drugoligašu Portsmouth, kjer trenutno igra oz. ne igra, nikomur ne zdi bajeslovno bitje? Ni kaj, nogomet je Slovence približal Bogu.

Nogomet je postal nekaj spiritualnega. Ne smete namreč pozabiti, da so slovenski navijači dveh sort. Na eni strani so tisti, ki menijo, da je dovolj, da slovenski reprezentanci pomagajo s bučnim navijanjem, na drugi strani pa so oni, ki mislijo, da ropotanje ni dovolj in da je potreben tudi paranormalni, telepatski, spiritualni angažma. "Romune sem začaral," je pojasnil Cerkničan in hitro dodal: "Tako da niso mogli dati gola." Neki drugi navijač je razkril: "V Dnevniku so pisali, da bo tekma z Romunijo ponovitev tekme z Ukrajino in da je zato najbolje, da jo gledamo v tistih čevljih, ki smo jih nosili na tekmi z Ukrajino. Evo, vidiš - tele čevlje sem imel obute v Ukrajini." Kar je sicer rahlo pogansko, toda takega zaupanja v Boga, čudeže in nadnaravne sile Slovenija kljub temu ne pomni. Drugi gole vidijo - Slovencem se goli prikazujejo. Kar pa ne pomeni, da niso realni. Unikatno. Nadškofu Rodetu se je nasmeh gotovo raztegnil do neba, problem je le v tem, da je ta nova slovenska vera zelo praktična - ljudje hočejo čudeže videti na lastne oči. Kot rečeno, prepričati se hočejo. In za to so voljni iti daleč. Magari do konca, kajti Romunija je mnogim potegnila na konec sveta.

Na ognjeni črti

Toda ne nasedajte. Letališče, na katerem smo pristali, res izgleda kot letališče. Le malo je manjše od Slovenije. In seveda, na njem ne pristaja le Adria. Frankfurt in Bukarešta sta si bližje kot Frankfurt in Brnik. Oh, in nikar ne mislite, da v Romuniji ne najdete panojev za vse najbolj elitne in prestižne zahodne trademarke. Mhm, najdete jih, le da so večji kot v Sloveniji. Tudi sama Bukarešta ima dimenzije. Pa ne le zato, ker v njej živi več ljudi kot v kompletni Sloveniji (oh, z diasporo vred), ampak zato, ker na vsakem koraku nabašete na kako arhitekturno čudo, ob katerem nagonsko začutite, da je Jože Plečnik precenjen. Romunski novinarji so bili nad Ljubljano razočarani. Da naše svetovno slavljene arhitekture niso niti opazili, je razumljivo, toda ker so jim rekli, da jih v Ljubljani čaka Zahod, so pričakovali bujno nočno življenje - šur, niso ga zaznali. Za razliko od Bukarešte, kjer so ga slovenski novinarji brez problema zaznali in občutili. "Nočni klubi so res nori. Še kurbe so v Bukarešti lepe, za poročit, pa tudi izjemno zabavne so, tako da se lahko po seksu z njimi pogovarjaš," so ponavljali navdušeni konzumenti. "Najprej se stuširajo, potem pod tuš pošljejo še tebe - po seksu se še enkrat stuširajo. In fafajo brez kondoma. Toda pod 100 dolarjev jih ne dobiš."

Vse ostalo v Bukarešti je ceneje. Tudi samo človeško življenje je cenejše. V bukareštanski kanalizaciji živi 8.000 otrok, bolj ali manj sirot. Otrok, ki berači, je tu nekaj vsakdanjega. Nič manj vsakdanjega pa ni otrok, ki ti skuša na cesti iz levega žepa suniti magnetofon, kar se je zgodilo meni. Toda še preden bi lahko z njim navezal kontakt, je - v mehkih, neslišnih copatih - odskakljal v temo. Naslednji je spil mojo Coca-Colo. Nič, nisem hotel, da me ima za sovražnika. Do tekme so bile namreč še tri ure.

Nicolae Ceausescu je za sabo pustil velemesto, v katerem muzeje varuje vojska in v katerem taksisti nikoli ne prižgejo taksimetra. Če jim rečeš, da se ti mudi, doživiš akcijski film v živo. Nobena enosmerna ulica v hipu ni več enosmerna, noben pločnik ni več pločnik, rdeče luči so zelene - in levi vozni pas je zdaj desni, zdaj levi, odvisno od potrebe. Računov ni, denarja ne vračajo, cene formirajo psihološko. Dvema novinarjema je taksist za furo od hotela Bukarešta do parlamenta, za kakega pol kilometra, zaračunal toliko, kot je malce bolj prisebnemu novinarju zaračunal za furo do Črnega morja. Umetnik! Jasno, potem ju je zapeljal še nazaj v hotel - in plačala sta mu toliko kot prvič. Goriškega župana Špacapana je menda legitimiral "lažni" policaj - pregledal mu je vse, tudi denarnico, ki tako ni bila več to, kar je bila, huh, še malo prej. Tipu, ki nima pojma, kaj je to pay-TV, so nabili orjaški račun za pay-TV. Dokler ne plača, se slovenski avtobusi ne bodo premaknili! He. Ko smo v hotelu Bukarešta spili kolo in dva pira, je natakar rekel, da račun znaša 170.000 lejev. Hecno, na računu je pisalo le 100.000 lejev. Toda tedaj smo mu že plačali. Celo napitnino smo mu dali. Huh, bili smo glinasti golobi. Imeli so nas na muhi. Padli smo na vse finte. Driblali so nas. In našo predvidljivo psihologijo. Žogo so si podajali med našimi nogami. S Slovenijo so počeli, kar se jim je zljubilo. Ja, pozabili smo, da je to nacija, ki je preživela Ceausescuja.

Funkcionarji nogometne zveze so nas opozarjali, da naj raje ne hodimo ven, recimo na kake sprehode. Pred hotelom Bukarešta, v katerem so spali slovenski novinarji, je bilo res napol obsedno stanje - povsod je mrgolelo policajev. Na vratih so stali trije. "Uh, ko bi videli, kako je šele pred hotelom, v katerem spijo nogometaši!" Tudi slovenske navijače je varovala policija. "Odpeljali so jih na neznano mesto." Kam? "Skrivnost." No, v okolici hotela Bukarešta kakih sovražnih izbruhov na bilo na spregled. Ljudje so bili mirni, vsakdanji, romunski navijači pa redki, toda brez jeze. Ob njih nisem dobil občutka, da smo v vojni.

Ko smo z avtobusom krenili proti štadionu, smo leteli skozi rdeče luči, mimo desnega pravila, po enosmernih ulicah, pločnikih in levem voznem pasu, medtem ko so se nasproti vozeči avtomobili spretno umikali, kot da to počnejo vsak dan. Romunski šofer je vozil tako, kot da je na avdiciji za Speed. In bolj ko smo se bližali štadionu, bolj divje je postajalo. Cesta je postajala vse bolj neprebojna - in vse bolj podobna bojni coni. Navijači so blazneli, njihovi transparenti pa so pričakovali rezultat tri proti nič. Za Romanio in Hagija, se razume. Na policijske blokade smo naleteli že kak kilometer pred štadionom - naprej si šel lahko le peš, toda naš avtobus se je po posebnih koridorjih in stranskih ulicah prebil do zaprte, strogo varovane, od romunskih navijačev povsem ločene cone, tako da smo se malo po šesti uri končno zavihteli na tribune, na novinarski del, zraven sektorja 42, v katerem so že skakali slovenski navijači. Vse ostalo je bilo rumeno. Kot je rekel nekdo: "Bil sem že na mnogih nogometnih tekmah, toda tako fanatične publike še nisem videl."

Kaj šele slišal. Niti najmanjše teorije ni bilo, da bo kaj slišati, ko bo uradni napovedovalec našteval imena slovenskih nogometašev. In niti najmanjše teorije ni bilo, da bo na tem štadionu slišati slovensko himno. "Vračajo nam," je siknil Goran Obrez, šef Ekipe: "V Ljubljani se ni slišalo romunske himne."

Ko so slovenski navijači prižgali baklo, so jim policaji malce zatežili. Ko so prižgali naslednjo, policaji niso niti trznili, ampak so delo raje prepustili priročnemu gasilcu, ki jih je zalil z močnim curkom. Heh. Med tekmo so se rolali le trije stavki: "Dobro, da dežuje", "Scat me, pa ne bom šel" in "Rudonji še ni uspelo štopat niti ene žoge". Ostalo so bili medmeti, pogledi na uro, sopihanje. In stresno trepetanje. Hja, tekme, v katerih se igra le na en gol, so v živo infarktne, saj ni počasnih posnetkov in drugih televizijskih digresij, ki navijača vsaj malce razbremenijo. Pravilna tehnika dihanja je tu vse. Za mano je stal tip s srčnim spodbujevalcem. "Ne vem, če mi bo vzdržal." Zraven njega je stal Jugoslovan, ki je dahnil le: "Kadar gledam Slovenijo, vedno zmaga - tu sem za srečo." Saj. Čez čas je dodal: "S tako igro lahko na svetovnem prvenstvu pridete do polfinala." Vsekakor, nogometna ekipa postane nepremagljiva, ko druge ekipe njene igre preprosto ne znajo več dešifrirati - to, kar nudijo naši, je absolutna in popolna simulacija idealne igre. Igra, ki ni igra, toda trik je v tem, da nasprotnik nikoli ne ve, kateri del bo čudežno uspel.

Po tekmi so si nekateri že oblekli majice z napisom "Slovenija je na svetovnem prvenstvu 2002" - kupili so jih v Romuniji. Na licu mesta. "Cena hitro raste," je vzkliknil eden izmed njih. Niso jih mogli ravno razkazovati, kajti vse skupaj so nas takoj odpeljali na letališče. Zased ni bilo. Letališče je ponoči samevalo. Nikjer ni bilo nikogar. Policaji, varnostniki in cariniki so bili žalostni. Kot Hagi. Na TV wallu se je rolala posebna nogometna oddaja. Voditelj je bil žalosten, solzen. Še bolj žalostna in solzna sta bila romunska nogometaša Munteanu in Ilie, ki ju je imel v studiu. Ko so navijači začeli skakati, so prišli policaji in jih z nemo bolečino pogledovali, češ, okej, zmagali ste, zdaj pa še plešete na našem grobu. Drži - prišli smo, zmagali, odšli. In za sabo pustili opustošenje. Ne da bi vrgli eno samo bombo. Vojne je bilo konec. Naslednji dan je v Bukarešto pripotoval Janez Drnovšek. Lahko so mu le salutirali: gospod predsednik, ljudstvo je navdušeno! Svet je bil njegov.