korupcija / Muke po ruplu

Kaj imata skupnega Dimitrij Rupel in Edvard Kocbek? Kaj ima naš zunanji minister skupnega z Dušanom Pirjevcem, Vitomilom Zupanom, Jožetom Pučnikom, kaj je tisto, kar Rupla povezuje z Jožetom Javorškom, s Tomažem Šalamunom in še s kom. Na prvi pogled je to pisanje; vsi ti vrli možje so ustvarili kopico dobrih knjig in tudi Rupel je v mladih letih napisal nekaj literarnih del, pozneje ga je zaneslo v esejistiko, v zadnjih letih tudi v memoare. Vendar strast do pisanja ni tista, ki naj bi povezovala omenjene in ministra. Dimitrij Rupel je našel še eno, zanj bistveno podobnost. Dan po objavi informacije, da se državno tožilstvo intenzivno ukvarja s sumom kaznivega dejanja pri ustanavljanju diplomatske akademije, ki naj bi ga storil minister Rupel, je ovadeni v izjavi za javnost, objavljeni na spletnih straneh ministrstva in j'accusovsko naslovljeno z Izvensodnim procesom, svojo usodo primerjal z njihovo. Tako kot Kocbek naj bi bil tudi Rupel žrtev političnega pritiska, tako kot Javorška naj bi tudi Rupla zaprli, tako kot druge naj bi tudi Rupla vrgli iz službe, retuširali njegove posnetke in prirejali zgodovinske knjige. Po stalinistično. In to njega, ki je ustanovil prvo nekomunistično stranko v Sloveniji, njega, ki je bil zunanji minister v prvi demokratični vladi, ki je bil ljubljanski župan, veleposlanik v Washingtonu, ki je v aktualni slovenski vladi zadnji predstavnik politike, ki je pred ducat leti dosegla osamosvojitev Slovenije. Napadajo skoraj popolnega politika, ki je skupaj s sodelavci dosegel velike zmage. Ti napadi na Rupla so "zares veličastni precedens, vreden svečanega časa slovenskega vstopanja v EU in Nato. In zakaj naj bi to storili?" se v ogorčenju cinično sprašuje minister. "Ker je minister podprl zamisel diplomatske akademije? Pobudniki izvensodnega procesa zoper mene dobro vedo, da so obtožbe prazne in da nisem storil nič nezakonitega. Želijo pa me umazati, me diskreditirati in po možnosti zaustaviti." Kaj se je torej zgodilo? Le tisto, kar je bilo jasno že od aprila. Tožilci so napovedali, da se bližajo zaključku predkazenskega postopka zoper ministra Rupla. In minister Rupel je odgovoril z obtožbami.

A po ministrovem mnenju je diplomatska akademija zgolj nepomemben, minoren primer, takšen, ki je v primerjavi z njegovo bleščečo politično kariero in mnogovrstnimi zaslugami banalen, vreden "celo 8 milijonov tolarjev oz. 35.000 evrov", kakor doda v izjavi. Pravi razlog naj bi bilo dejstvo, da je minister svobodoljuben in samostojen mož. "Težave imam, ker sem še vedno živ in dejaven." Vendar pa gre Rupel še korak dlje, namigne, kdo naj bi proti njemu pripravljali politični obračun, linč, stampedo, gonjo, kdo so tisti, ki se ga hočejo rešiti, ki naj bi težko prenašali izjave o pomanjkljivi preteklosti. "Njihovi obrazi počasi, a zanesljivo stopajo iz temnega ozadja. Nanje opozarjajo tudi knjige, ki jih pišejo ugledni tuji avtorji." Seveda ni težko razločiti obrazov navidezne grožnje demokraciji. Ministrstvo je namreč le dan pred objavo užaljenega pisanja kar tako izven konteksta objavilo tudi povzetke knjige Iz strasti Piera Fassina, bivšega namestnika italijanskega zunanjega ministra. Ta na 292. strani zapiše svoj spomin na srečanje, ki ga je imel na tisti zlati osamosvojitveni dan z Milanom Kučanom in Cirilom Ribičičem. "Slovenci so prosili, naj jih ne bi pustili samih, pri čemer so rotili (sollecitando) italijansko in evropsko levico, naj neodvisnosti bivših jugoslovanskih republik ne podarita desnici." Krog je torej sklenjen, politične sile, ki naj bi ovirale ustanovitev diplomatske akademije in ki naj bi hotele uničiti politično kariero Dimitrija Rupla, so sile minulega političnega sistema, prebarvani komunisti, ki delujejo v temnem ozadju. Mediji, ki poročajo o preiskavi, so le izvajalci izvensodnega procesa. Rupel na predkazenski postopek in na preiskavo o sumu zlorabe uradnega položaja odgovori s teorijo zarote. Namesto da bi zagovarjal svoje dejanje, pojasnil sporna vprašanja ali pa celo priznal svojo napako.

Nespretno prelaganje krivde

A Rupel se je pri begu pred odgovornostjo spotaknil. Sklicevanje na knjigo italijanskega politika namreč v nobeni meri ne relativizira njegove krivde. Ko poskuša Rupel z omenjenim citatom krivdo za fantomsko montirani izvensodni proces, ki naj bi ga doletel zaradi ustanavljanja diplomatske akademije, naprtiti predstavnikom slovenske levice, pozabi na dejstva. Prvič, da lobiranje pri evropskih politikih nima nikakršne povezave z diplomatsko akademijo, in drugič, da iztrgani citat italijanskega politika ne pomeni tistega, na kar namiguje. Zgodovina osamosvojitve je namreč malce drugačna. Pred ducat leti je med slovenskimi strankami, tako v tistih iz demosovskih vrst kot tudi v tistih iz prenoviteljskih, veljal dogovor, da bodo pri svojih evropskih znancih poskušale doseči podporo in priznanje slovenski odcepitvi. Peterle je tako prepričeval Kohla, Rupel Genscherja, Kučan Mitterranda, desnica evropske desničarje, levica pa evropske levičarje. "V tistem času smo imeli koordinacijo političnih strank, ki jo je vodil Jože Pučnik. Skupaj smo imeli dogovor, da bo vsaka od strank poskušala svoje mednarodne prijatelje prepričati, da podpirajo slovensko osamosvojitev. Pučnik je imel recimo dobre veze na Koroškem, jaz pa v Italiji," se spominja Cirili Ribičič. Pred ducat leti je bilo tako, da je bila evropska desnica bistveno bolj navdušena nad slovensko osamosvojitvijo kot pa evropska levica. "Italijane smo poskušali prepričati, da bi bilo slabo, če bi osamosvojitev podprla le evropska desnica in Vatikan." Ko v svojih spominih Fassino piše o "rotenju" Slovencev, nima v mislih le predstavnikov slovenske desnice, ki so bili takrat v vladi, ampak vso evropsko desnico. Italijanski politik je v svoji knjigi pač po spominu popisoval pogovore, ki jih je imel s slovenskimi in tudi hrvaškimi politiki. Oboji so ga želel prepričati, kako je tako za nastajajoče države kot tudi za predstavnike evropske levice pomembno, da spoznajo, da je Jugoslavija razpadla. "Moje stališče s predstavniki te levice, ne samo s Fassinom, je bilo, da tako pomembna odločitev, kot je priznanje neodvisnosti nekdanjih jugoslovanskih republik, ne more biti stvar samo enega pola evropskega političnega spektra. To odločitvam ne bi dalo potrebne verodostojnosti. Toliko bolj, ker je bil vsaj v Sloveniji glede osamosvojitve dosežen in tudi uveljavljen politični konsenz vseh takratnih političnih sil. O svojih stikih in pogovorih sem poročal takratnemu političnemu vodstvu, tudi takratnemu zunanjemu ministru, s katerim sem v tistem času intenzivno in dobro sodeloval. Rezultat takratnih skupnih naporov za mednarodno priznanje Slovenije je slovenski javnosti znan," Fassinovo pisanje komentira nekdanji predsednik Milan Kučan. In dodaja, da ne vidi nikakršne smiselne povezave med takratnimi osamosvojitvenimi dejanji in težavami, ki jih ima sedaj zunanji minister s pravosodjem. Istega mnenja je tudi Ciril Ribičič.

Iskanje zaveznika

Ruplovo izmikanje pa potrjuje nekaj drugega. Zunanji minister v svojem pismu ves čas uporablja metode in retoriko, ki je blizu Janezu Janši. Opozicijski prvak in njegovi sodelavci namreč vseskozi ponavljajo, da je za njihovo domnevno politično nemočjo kriv nekdo drug: najprej so bile krive sile kontinuitete, potem tranzicijsko podzemlje, pa neobjektivni in podkupljeni mediji. Minister Rupel pravzaprav ponavlja tako za Janšo kot sam za sabo. V času natovskega referenduma je bil on tisti, ki je v nasprotnikih vstopa v atlantsko zavezništvo videl predstavnike minulih časov. Tisti, ki so nasprotovali Natu, so po njegovem mnenju nasprotovali vsej državi. Kako liberalni Rupel govori z glasom slovenske pomladi, je postalo jasno, ko je zgodbo o diplomatski akademiji in predkazenskem postopku komentirala SDS. Opozicijska stranka, ki se rada pogumno spopada s korupcijo v vladnih vrstah. "Zunanjemu ministru Dimitriju Ruplu se danes dogaja to, kar se je dogajalo predsedniku SDS Janezu Janši leta 1994, ko je bila prvič uporabljena formula: najprej diskreditacija, potem pa politična likvidacija, tudi botri so isti. Očita se mu nekaj, kar naj bi naredil, pa ni." Podobno meni tudi Andrej Bajuk, ki, kakor je zapisal sam, dejansko občuduje in je prav gotovo zelo vesel Ruplove izjave. "Ne samo, da je pripravljen, marveč zahteva, naj se to vprašanje, ki se je v javnosti pojavilo že pred nekaj meseci ter se v zadnjih dneh na neverjetno izreden način stopnjuje v medijih, pravno sodno reši, kot je za pričakovati v pravni državi. Medijska razprava brez možnosti obrambe spominja na drugačne čase, ki smo mislili, da so že za nami." Bajukovemu strankarskem kolegu Drobniču se Ruplov poziv sodišču, naj razišče postopek, zdi preudaren in moder, kar naj bi kazalo, da je minister pripravljen sprejemati odgovornost. Ruplov odklon proti desnici je deloma pričakovan, zaradi samosvojih potez zunanjega ministra je premier Rop že nekajkrat zaškrtal z zobmi. Tako je bilo recimo pri znameniti vilenski izjavi. Rupel si pač išče bodoče politične zaveznike.

Seveda pa so na drugi strani parlamentarnega loka, v strankah vladajoče koalicije, do Ruplovih spodrsljajev bolj zadržani. Janez Podobnik tako zatrjuje, da glede na informacije, ki so prisotne v medijih, ne vidi nobenega razloga, zakaj ne bi verjel ministru Ruplu, Milan Potrč pa poudarja, da je sicer vsak nedolžen, dokler ni pravnomočno obsojen, in da pričakuje odgovorno in učinkovito delovanje organov pregona. "Predvsem pa, da ne bodo zaradi že prisotnih političnih pritiskov sprejemali strokovno spornih odločitev. Pričakujemo, da bo predsednik vlade o navedenem vprašanju kmalu opravil razgovor z ministrom Ruplom, mu glede na vsebino razgovora svetoval nadaljnje ravnanje in o tem obvestil koalicijske partnerje." Velika LDS pričakovano pisem svojega ministra noče komentirati.

Zadržani tožilci

Kljub pogumnim napovedim Zdenke Cerar tožilstvo dokončne odločitve o ustanavljanju diplomatske akademije še ni sprejelo. Zakaj tako, niso pojasnili, po novem naj bi se odločil do konca oktobra. Kakšna bo njihova odločitev, ni težko predvideti. Možnosti so le tri: ali se bo tožilstvo odločilo, da primer Rupel ni zrel za obtožnico, ali bo primer predalo preiskovalnemu sodniku, ki bo nadaljeval preiskavo, ali pa bo tožilstvo vložilo obtožnico. Najverjetneje bo ubralo srednjo pot, z ustanavljanjem akademije se bo spopadel preiskovalni sodnik in ta naj bi potem presodil, ali se bo primer preselil v sodno dvorano. Domnevajmo, da se bo in da bo na koncu o Ruplovi kazenski odgovornosti presojalo sodišče. A morebitna kazenska odgovornost ni edina, ki visi nad ministrom. Kljub temu da tudi zanj velja domneva nedolžnosti, pa bi bilo prav, če bi minister ob morebitni vložitve obtožnice odstopil. Tako kot je v času afere Agusta Dassault odstopil tedanji generalni sekretar Nata Willy Claes. Odstopil je le dan potem, ko mu je belgijski parlament odvzel poslansko imuniteto. Podobno se je recimo odločil tudi nekdanji državni sekretar Boris Šuštar. Čeprav za vsakega obtoženca velja domneva nedolžnosti, pa je odstop vidnejših funkcionarjev povsem logična poteza. Obtoženi ima zaradi svojega položaja veliko simbolne in politične moči, s svojim odstopom pa najmanj na deklarativni ravni prispeva k neodvisnosti preiskave in sojenja. In še nekaj: ko je Rupel konec aprila zvedel, da ga je kolega Penko ovadil na tožilstvu, je ves besen sklical tiskovno konferenco in rdeč v obraz izjavil, "Penko je naredil veliko neumnost. Njegove izjave so brez primere in bodo lahko dobile epilog ... Penko ni pristojen zato, da bi mene kamorkoli prijavljal. Namesto da bi se ukvarjal s korupcijo, se ukvarja z akademskimi načrti."