ustavno sodišče / Geometri volje ljudstva

"Fantje se zvečer dobijo na partijskem sestanku in tuhtajo, kako bi pridobili nove volivce, naslednji dan pa je Ciril Ribičič sodnik poročevalec na ustavnem sodišču, ki s povsem za lase privlečeno odločbo skuša ustvariti dvajset tisoč novih volivcev za stranko."
Janez Janša v intervjuju v reviji Mag

"Ustavno sodišče je treba razpustiti!" rohni predsednik nacionalne stranke, voditelji večjih desničarskih strank pa tiho prikimavajo.

"Ustavno sodišče je treba razpustiti!" rohni predsednik nacionalne stranke, voditelji večjih desničarskih strank pa tiho prikimavajo. Kot da bi Jelinčič z veseljem za celo desnico opravil umazano delo. Vendar Jelinčičevo ropotanje ni kakšna velika inovacija.

"Odpokličite Earla Warrena!" so rohneli ameriški konservativci, ko je predsednik ameriškega vrhovnega sodišča napisal odločbo, s katero je prepovedal rasno segregacijo v javnih šolah. Plakati z zahtevo, da je treba sodnika Warrena odpoklicati, so krasili ulice ameriškega juga. Bolj zadržani kritiki so sodniku Warrenu, ko je prepovedal rasno segregacijo, očitali, da zganja pravni aktivizem. Pravi aktivizem je bila huda zmerljivka. Sčasoma je postala kompliment.

Pač, konservativcem se zdi nedoumljivo, da bi pravice onih, ki so rasno ali etnično nečisti, izenačili s pravicami staroselcev. Vendarle pa je sodnik Warren, potomec norveških priseljencev, z idejo, da rasna segregacija ni dopustna, na dolgi rok zmagal. Poraz je doživel šele, ko je predsedoval komisiji, ki je raziskovala umor predsednika Kennedyja. Zarote ni uspel razkrinkati.

In kdo bo pri nas prvi zavpil: "Odpokličite Dragico Wedam Lukić!"? Dr. Dragica Wedam Lukić je predsednica slovenskega ustavnega sodišča.

Zgodovinske zasluge

Da bi nek državni organ ali nek funkcionar postal predmet množičnega zgražanja, mora najprej imeti določeno težo. Odmevajoči bojni klic, da je treba ustavno sodišče razpustiti, kaže, da je ta organ, katerega korenine segajo v leto 1963, vendarle tudi v širši javnosti prepoznan kot pomemben dejavnik. V resnici je ustavno sodišče po letu 1991 postalo ena najpomembnejših oblastnih institucij, ki jih imamo. Ustavno sodišče je bilo tisto, ki je odločilo, da poslanci ne morejo odhajati v penzijo hitreje kot običajni državljani. Ustavno sodišče je večkrat zapored omejilo policijska pooblastila. Ustavno sodišče je presodilo, da ni treba biti moralno politično neporočen, če hočeš postati član lovske družine; statut neke lovske družine je namreč od kandidatov za članstvo zahteval moralno-politično neoporečnost. Ustavno sodišče je sprejelo kup odločitev, katerim lahko najširše množice le ploskajo.

Vendar je ustavno sodišče hkrati tisti organ, ki lahko omeji celo načelo o oblasti ljudstva. Saj veste: po ustavi ima pri nas oblast ljudstvo. To, da ima ljudstvo oblast, pa še ne pomeni, da lahko ljudstvo svojo oblast izvaja o čemerkoli hoče. Če bi, denimo, del ljudstva dal pobudo za referendum, na katerem bi odločali o kakšnem fašistodnem ali komunistično-revolucionarnem ukrepu, bi ustavno sodišče referendum prepovedalo. V resnici je v dveh primerih že preprečilo, da bi ljudstvo ob določeni temi oblast vzelo v svoje roke in napolnilo referendumske skrinjice.

Število članov izvršne veje oblasti z ustavo ni določeno. Zato pa ustava določa, da je članov državnega zbora 90, članov ustavnega sodišča pa devet. Vendar to, da je članov ustavnega sodišča desetkrat manj kot poslancev, še ne pomeni, da je ustavno sodišče desetkrat manj pomembno od zakonodajalcev. Osebnosti, ki vodijo sodno vejo oblasti, se od vladnih in parlamentarnih funkcionarjev razlikujejo še po eni lastnosti: ustavni sodnik mora biti, kot določa zakon, ob nastopu mandata star vsaj 40 let. Visoki funkcionarji, ki sedijo na vrhovih drugih vej oblasti, morajo biti zgolj polnoletni. V Peterletovi vladi je sedelo šest ministrov, ki v so bili v trenutku, ko so prevzeli resor, mlajši od 40 let. Trije predsedniki slovenskih vlad so v trenutku, ko so dobili mandat za sestavo vlade, šteli 42 let, torej so komaj izpolnjevali kriterij za ustavnega sodnika.

Ustavni sodniki morajo izpolnjevati še en pogoj. Biti morajo pravni strokovnjaki. Funkcionarji, ki sedijo v zakonodajni in izvršni veji oblasti, so lahko - če so pač izvoljeni - tudi nepismeni. Ali kot se je reklo nekoč: ni pomembno, če je pismen. Važno je, da je naš. Pri ustavnem sodišču takšni heci niso možni. No, roko na srce, posadkam, ki so vodile izvršno vejo oblasti, bi težko očitali nepismenost. V sedanju Ropovi vladi, denimo, sedi deset doktorjev znanosti, v Bajukovi vladi je sedelo devet doktorjev znanosti. V sedanji devetčlanski postavi ustavnega sodišča pa je pet takih, ki nosijo najbolj ugleden akademski naziv. Zgolj za primerjavo: med 90 člani parlamenta srečamo tri poslance z najvišjim akademskim naslovom.

To, da morajo biti ustavni sodniki pravni strokovnjaki, zahteva sama ustava. Po letu 1991 so bili za ustavne sodnike imenovani predvsem visokošolski učitelji ter sodniki vrhovnega sodišča. Nekateri ustavni sodniki so bili pred prevzemom funkcije na ustavnem sodišču hkrati vrhovni sodniki ter visokošolski učitelji. Sodniki ustavnega sodišča so po osnovnem poklicu pravniki. Možno pa je, da jih je akademska pot pripeljala še kak drugam. Dr. Peter Jambrek, ki je ustavnemu sodišču predsedoval med letoma 1991 in 1994, je po osnovnem poklicu pravnik, doktoriral je iz sociologije, na pravni fakulteti pa je predaval, med drugim, sociologijo prava.

Formalni kriteriji, da bi nekdo postal član vrhovnega organa sodne veje oblasti, so torej mnogo strožji kot pri zakonodajni in izvršni veji oblasti. Predvsem pa je treba vedeti, da je ustavno sodišče oblastni organ. V palači ustavnega sodišča ne stanujejo eterična bitja, ki bi brala ustavo in potem ob pomoči natančne digitalne tehnologije razsojala, ali določen akt ustreza tistemu, kar piše v ustavi. Če rečemo, da je ustavno sodišče oblastni organ, lahko takoj dodamo, da je ustavno sodišče politični organ. Ne gre sicer za kak strankarski organ ali za politični organ, znotraj katerega bi tacali strankarski voditelji. Vendarle pa so odločitve ustavnega sodišča globoko politične. Če bi dve različni ekipi ustavnih sodnikov, sestavljeni in samih vrhunskih pravnikov, odločali o istem (zapletenem) problemu, bi dobili dve različni odločitvi. Celo več: če bi ista ekipa vrhunskih izvedencev o določenem (zapletenem) primeru odločala v dveh različnih zgodovinskih obdobjih, bi najverjetneje dobili dve različni presoji. Ustavno sodišče odločitve sprejema znotraj določenega zgodovinskega konteksta. Razlaga ustavnega sodišča, kakšna sta duh in črka ustave, ne more mimo duha časa. Pač, v času hude gospodarske krize bo ustavno sodišče določbo, da je Slovenija socialna država, interpretiralo drugače kot v obdobju dolgotrajnega blagostanja.

In če rečemo, da je ustavno sodišče politični organ, moramo ob tem dodati, da so prav ustavna sodišča zaslužna za nekatere civilizacijske prelome. Ameriško vrhovno sodišče, ki ima sorodno funkcijo kot naše ustavno sodišče, je zaslužno za odpravljanje rasne diskriminacije. Od ustavnega sodišča je odvisno, ali bo neka dežela postala policijska država ali država, v kateri so pooblastila policije postavljena v zelo jasne okvirje. Slovenskemu ustavnemu sodišču gredo zasluge, da je policija sredi devetdesetih let začela spreminjati navade. Če kdo misli, da je policija navade spremenila, ker jo je oplazil žarek demokratične svetlobe, se moti. Navade je spremenila zato, ker se je zoprn odvetnik na policiji skoraj stepel z dežurnim, da hoče nemudoma do svojega klienta, dežurni tega ni dovolil, čez čas pa je ustavno sodišče presodilo, da pridržani ima pravico do srečanja z odvetnikom. Pridržani ima pravico do pogovora z odvetnikom, ki bo potekalo na štiri oči in dva para ušes, brez prisotnosti policista. Policija je navade spremenila zato, ker je ustavno sodišče razveljavljalo dokaze, pridobljene na protiustaven način. Če je policija pred 15 leti mulariji brez vsake slabe vesti obračala žepe, četudi ni imela nobenega pametnega opravičila za to početje, danes tega ne sme početi, ker je v vmesnem obdobju ustavno sodišče policijska pooblastila postavilo v kontekst nove ustave. Slovensko ustavno sodišče je večkrat zapored omejilo tudi policijska pooblastila glede uporabe t.i. posebnih metod in sredstev. Standardi varovanja človekovih pravic so danes višji kot pred 15 leti zato, ker je ena od vej oblasti začela omejevati drugi dve veji.

Za razliko od parlamentarcev in ministrov, ki neizmerno hrepenijo po tem, da bi bili ponovno izvoljeni, ustavni sodniki nimajo možnosti, da bi ponovili mandat. Njihov mandat traja devet let in pika. Brez reelekcije. Ker naj bi bili ob nastopu funkcije vsaj v srednjih letih (če že ne v zrelih letih), je funkcija ustavnega sodnika pogosto njihova zadnja služba. Ker je mandat ustavnih sodnikov enkraten in neponovljiv, jim ni treba taktizirati s politično ali populistično všečnostjo. Nobenega razloga ni, da bi bili ustavni sodniki popularni. Ustavno sodišče ne zaposluje osebja, ki bi skrbelo za všečne javne nastope ustavnih sodnikov. Zato pa ima zelo spodobno internetno stran, na kateri so objavljene gore odločb. Četudi je ustavno sodišče oblastni organ, ne vlada ob pomoči pendreka. Njegovo edino orožje je Uradni list. In spletna stran.

Ustavni sodniki z okolico komunicirajo prek svojih odločb in ločenih mnenj. Ne spuščajo se v politikantske polemike. Od devetih članov ustavnega sodišča v intervjujih praviloma nastopa zgolj predsednik ali predsednica. Osmerica se drži v ozadju.

In še nekaj je. Ustavno sodišče je na svetu tudi zato, da tedaj, ko se politična mašinerija znajde v mrtvem teku, preseka krizne situacije. Celo več. Če parlament ustavnemu sodišču "ovadi" predsednika republike, predsednika vlade ali ministra, lahko ustavno sodišče najvišje državne funkcionarje tudi odstavi; za odvzem funkcije sta potrebni dve tretjini glasov.

Prva in druga generacija

Sedanja postava je nekako druga generacija ustavnih sodnikov. Od kod prihajajo člani organa, ki ima moč, da odstavi predsednika republike? Dve sodnici, dr. Dragica Wedam Lukić in dr. Mirjam Škrk, sta profesorici na ljubljanski pravni fakulteti. Obe sta na ustavno sodišče prišli leta 1998, pred tem pa sta obe največji del kariere preživeli na pravni fakulteti.

S pravne fakultete prihajata tudi dr. Ciril Ribičič in dr. Zvonko Fišer. Vendar je dr. Ciril Ribičič akademsko kariero kombiniral s politično kariero. Dr. Ribičič, sicer profesor ustavnega prava, je po letu 1990 edini ustavni sodnik, ki je pred prihodom na ustavno sodišče opravljal funkcijo predsednika stranke. Hkrati je edini ustavni sodnik, ki je bil tudi član državnega zbora.

Dr. Fišer je pred prihodom na pravno fakulteto služboval kot tožilec.

Tožilsko službo imata za seboj tudi sodnica Milojka Modrijan ter sodnik Jože Tratnik. Vendar sta oba tožilsko službo opravljala na začetku kariere, pred prihodom na ustavno sodišče pa sta oba službovala kot sodnika vrhovnega sodišča. Sodnik Tratnik je sredi devetdesetih služboval kot državni sekretar na ministrstvu za pravosodje, v prostem času pa je bil predsednik Jadralske zveze Slovenije. Sodnica Milojka Modrijan pa je na začetku devetdesetih službovala kot strokovna sodelavka ustavnega sodišča.

Na ustavnem sodišču se je kalil tudi sodnik dr. Janez Čebulj; sredi devetdesetih je eno petletko služboval kot sekretar ustavnega sodišča.

Če je dr. Ribičič pred prihodom na ustavno sodišče deset let služboval kot funkcionar zakonodajne veje oblasti, je bil sodnik Lojze Janko pred izvolitvijo funkcionar izvršne veje oblasti. Od leta 1990 je bil direktor vladne službe za zakonodajo, mandatarji pa so mu navadno namenili položaj ministra brez listnice.

V sodni veji oblasti pa je službovala sodnica mag. Marija Krisper Kramberger. Do leta 2002 je bila sodnica vrhovnega sodišča.

Po čem se sedanja postava ustavnega sodišča razlikuje od prve postave, postavljene leta 1991? Najbolj opazno je dejstvo, da je sedanje ustavno sodišče edini oblastni organ, v katerem so ženske enakopravno zastopane. Prva generacija je bila sestavljena iz samih sodnikov. Druga razlika je v tem, da so v prvi postavi ustavnega sodišča sedele osebnosti, ki so sodelovale pri pisanju ustave. Avgusta 1990, ko je v Podvinu nastajal eden zadnji osnutkov ustave, so pri tem sodelovali kasnejši sodniki dr. Jambrek, dr. Tone Jerovšek, dr. Lojze Ude, dr. Anton Perenič in Matevž Krivic. Za prvo postavo ustavnega sodišča zato velja, da je bila predvsem konceptualno močna.

Med sedanjimi sodniki ustavnega sodišča je pri nastajanju ustave kot član ustavne komisije sodeloval sodnik dr. Ribičič. Predvsem pa je pri nastajanju ustave sodeloval sodnik Lojze Janko, leta 1990 in 1991 minister za zakonodajo. Sodnik Janko je človek, ki je do leta 1998 sodeloval pri pisanju celotne slovenske zakonodaje.

Če za prvo postavo ustavnega sodišča velja, da je bila konceptualno močna, za drugo postavo velja, da gre za ekipo, ki je po obrtniški plati celo bolj kvalitetna od prve. Po konceptualni širini pa sedanja postava po mnenju opazovalcev zaostaja. Pač, v prvi ekipi smo lahko srečali sodnike, ki so lahko izjemno suvereno diskutirali ne le o pravu, pač pa tudi o socioloških (dr. Jambrek) ali filozofskih problemih (dr. Boštjan M. Zupančič). Hkrati je pri delu prve generacije sodeloval sodnik Franc Testen, ki je edini ustavni sodnik z izkušnjami iz gospodarstva. Sodnik Testen je bil namreč v drugi polovici osemdesetih direktor pravne službe Ljubljanske banke, že pred tem pa je veljal za gospodarskega pravnika, ki se lahko suvereno giblje na mednarodni poslovni sceni. Ob Francu Testenu, "praktiku" gospodarskega prava, je bil član prve posadke tudi dr. Janez Šinkovec, teoretik gospodarskega prava.

Občasno se zdi, da je bila prva postava ustavnega sodišča bolj samozavestna od sedanje. Morda je večja samozavest prve ekipe povezana z dejstvom, da so jo sestavljali "prvoborci" demokratičnega gibanja. Sodniki Krivic, dr. Jambrek, dr. Šturm, dr. Zupančič in dr. Jerovšek so ob koncu osemdesetih sodelovali v gibanjih, ki so pripeljala do zloma prejšnjega sistema. Če so v postavi ustavnega sodišča sodelovali "karizmatični" sodniki, "junaki" osamosvojitve, v sedanji postavo sodelujejo sodniki, ki so bolj "tehniki". Glede na to, da ne živimo več v času velikih prelomov, pač pa so v tem trenutku pomembne "umazane" podrobnosti, lahko "tehnični" značaj sedanje ekipe predstavlja določeno prednost.

Že ob postavitvi druge generacije se je zastavljalo vprašanje, na kakšen način naj predsednik Kučan zagotovi določeno uravnoteženost sodišča. S tem, ko je za ustavnega sodnika imenoval bivšega predsednika ZKS - Stranke demokratične prenove dr. Ribičiča, je ne glede na Ribičičevo ustavno-pravno znanje sodišče izpostavil očitkom, da se je preveč nagnilo v levo. Nekdanji ustavni sodnik Krivic je zato predsednika Kučana pozval, naj poskrbi za uravnoteženje posadke. Priložnost se je ponudila, ko je za ustavnega sodnika kandidiral mag. Miroslav Mozetič, nekoč podpredsednik državnega zbora in podpredsednik krščanskih demokratov, vendar Kučan Mozetiča ni postavil na uradno kandidatno listo. No, natančnejše preučevanje političnih biografij članov prve generacije bi pokazalo, da so tudi sodniki, postavljeni leta 1991, imeli nekaj stikov s strankarsko politiko. Dr. Jambrek je leta 1990 na volitvah kandidiral kot kandidat Slovenske demokratične zveze, dr. Tone Jerovšek je kandidiral na listi socialistične zveze - z današnje perspektive se zdi, da je bila Jerovškova kandidatura na listi Smoletove SZDL posledica nesporazuma. Dr. Lojzeta Udeta pa bi našli med člani zadnjega CK-ja. Med devetimi sodniki sedanje postave ustavnega sodišča najdemo le enega, ki je nastopal na volilnih listah.

Če se včasih dozdeva, da je sedanja postava ustavnega sodišča manj samozavestna od prve, pa velja vendarle dodati, da so resnično "nepopularne" odločbe nastajale šele po spremembi generacije. Če bi šla odločba ustavnega sodišča o "izbrisanih" na referendum, bi bila, domnevamo, zavrnjena. Kakor bi na referendumu, domnevamo, padla odločitev sodnika Earla Warrena o prepovedi rasne segregacije. No, slovensko ustavno sodišče je že leta 1995 presodilo, da referenduma, na katerem bi ljudstvo glasovalo o odvzemu državljanstva tistim, ki so si ga pridobili leta 1991, ne bo. Volja ljudstva gor ali dol - tudi oblast ljudstva je omejena z ustavo. Leta 1997 je ustavno sodišče prepovedalo še en referendum; na njem naj bi odločali o vračanju gozdov cerkvi. Ustavno sodišče volji ljudstva postavlja meje; ustavni sodniki so nekakšni geometri, ki odločajo, kje stoji meja, do katere lahko ljudstvo izkazuje svojo voljo in izvaja oblast. Prek določene meje se oblast ljudstva konča.

Ob koncu tedna pa bo jasno, kaj bo ustavno sodišče reklo o referendumu, na katerem bi ljudstvo odločalo, ali naj potrdi ali izpodbije zakon, ki je neposreden derivat odločbe ustavnega sodišča.