molk RKC / Pirhova zmaga

Minil je referendum in minila so zatrjevanja o lastni zmagi. Zgodba o izbrisanih se je za zdaj umaknila zgodbi o propadu vladne koalicije. Glavni igralci v zgodbi o izbrisanih so odigrali pričakovane vloge, slovenska pomlad se je pričakovano spomnila na svetla osamosvojitvena leta, vladajoča elita pa je prav tako pričakovano kalkulirala in podcenjevala pretkanost druge politične opcije. Pričakovano so bil največji poraženci referenduma prav izbrisani. Skupina, ki je iz marginalizirane anonimnosti postala državni sovražnik številka ena.

A poleg običajne cinične politične realnosti je zgodba o izbrisanih prinesla tudi presenečenje. Presenečanje vsaj za tistega, ki je morda naivno menil, da je institucija, ki zase rada poudari, da želi biti najvišja moralna avtoriteta, res takšna, kot se zdi. Zaradi izbrisanih in prihajajočega referenduma se niso oglasili ne vidnejši predstavniki katoliške (ali katere druge) cerkve ne katoliška cerkev kot kolektiv. Molčali so kljub dejstvu, da so napovedovali drugače. Molčali so kljub dejstvu, da so se v Sloveniji dogajali rasistični izpadi, da so se zbirali podpisi za odvzem državljanstva, da v javnosti, še manj pa v politični areni, ni bilo sočutja do sočloveka, ljubezni do trpečega, razumevanja, odprtosti, evangeljskih vrednot. Molčali so kljub očitnemu manipuliranju politike, ki je za svoje cilje izrabila izbrisane, ljudi, ki so jim bile z izbrisom kršene človekove pravice. Četudi bi cerkev molčala zaradi različnih, tudi namenoma zavajajočih pravnih interpretacij, bi se lahko oglasila vsaj s kakšnim pozivom k razumu, ki bi od politike zahteval, da se izogne netenju sovraštva. Vsega tega ni bilo, na cvetno nedeljo so doneli le cerkveni zvonovi.

A zdelo se je, da bo drugače. V januarskem intervjuju za Dnevnik je umirjeni predsednik Komisije Pravičnost in mir, ki deluje pri slovenski škofovski konferenci, govoril tudi o izbrisanih. Anton Stres je priznal, da so se na seji komisije o tem pogovarjali in da je država z izbrisom iz registra stalnih prebivalcev naredila krivico. Stres se je januarja neposrednim vprašanjem sicer malo izogibal, a na koncu je bil vseeno odločen. "Kar zadeva referendum, vidim škodo drugje. Bili smo proti, ko je z referendumom zaradi vatikanskega sporazuma grozila Združena lista, proti smo tudi sedaj. Zakaj? Ker se o določenih vprašanjih pač ne more glasovati na referendumu. Če bi glasovali o vatikanskem sporazumu, bi se volivci odločali o cerkvi ali pa proti njej. Podobno je tudi z referendumom o izbrisanih. Če bo do njega res prišlo, bo treba ljudi pozvati k strpnosti."

Izjava je bila takrat kar odmevna, bila je drugačna od Rodetovega lapsusa, ko je odhajajoči nadškof na Radiu Slovenija izbrisane zamenjal za odpisane, ali od običajnega Štuhečevega omenjanja špekulantov in prevarantov. A minil je januar in prišel je referendum. Slovenski škofje pa so molčali.

Hipokrizija v cerkvi

Ko smo se s podrobnimi vprašanji obrnili na Antona Stresa, nam je poslal zvit odgovor. "Glede na zapletenost položaja do absurdnosti, glede na razhajanja med pravnimi strokovnjaki, na vedno močnejšo in izrazito politizacijo vprašanja o tako imenovanih izbrisanih ter predvsem glede na končno zavračanje samega referenduma s strani določene politične opcije, bi bilo vsako izjavljanje Katoliške cerkve ali njene Komisije Pravičnost in mir v zvezi s tem referendumom interpretirano kot politično pristransko, sami pravični rešitvi tistih 'izbrisanih', ki se jim je res zgodila krivica, pa ne bi nič koristilo. Sicer pa se je referendum nanašal samo na tako imenovani tehnični zakon, s tem pa vprašanje izbrisanih ni izčrpano in tudi ne rešeno. Molk Cerkve je bil v tej fazi razprave glede na njeno naravo in implikacije vsaj toliko umesten kakor poziv tistih političnih skupin, ki so nagovarjale državljane k referendumski abstinenci."

Morda se Stres ni zmotil, ko je zapisal, da bi bilo vsakršno izjavljanje interpretirano kot politično pristransko, zmotil pa se je skorajda povsod drugje. Kljub politični zapletenosti in pravnim vragolijam je problem izbrisanih zelo preprost. Ustavno sodišče je odločilo, da je država povzročila krivico in da je to krivico treba popraviti. Kako in na kakšen način, je stvar politike in ne stvar referenduma. Človekove pravice niso tehnično pravno vprašanje. Prav tako ne drži, da izjava ne bi pomagala k pravični rešitvi problema. Ravno nasprotno, premišljena izjava bi lahko na eni strani pomirila podivjane nacionalistične strasti - posebno zaradi dejstva, da je med potencialnimi volivci pomladnih strank relativno več posameznikov, ki poslušajo cerkev, kot pa na drugi strani politične tehtnice - pomagala bi lahko najti izgubljeni kompas politične tolerance. Molk cerkve, ki se sicer zelo rada oglaša ob drugih aktualnih vprašanjih, pa je bil bolj kot k nagovarjanju k referendumski abstinenci razumljen kot tiho pritrjevanje jurišnim političnim silam ali pa vsaj izmikanje odgovornosti cerkve pred navidezno prevelikim političnim problemom. A četudi bi bila izjava katoliške cerkve ali njene komisije politično pristranska, bi bila pristranska samo v smeri spoštovanja človekovih pravic in pravne države. Pristranska le v pomenu vrednot in etičnih ciljev, za katere naj bi se zavzemala tudi katoliška cerkev. Pristranska bi bila ravno toliko, kot je pristranski nadškof Rode. Ta je namreč pred leti v "pogumni knjigi" Spomin, zavest, načrt Cerkve na Slovenskem med drugim zapisal, da je cerkev dolžna braniti pravni red, pravičnost in demokracijo, da mora nastopiti proti politični nemorali. Pomagal si je s svetim Avguštinom, ki pravi, da je država brez pravičnosti velikanska roparska družba.

Rode je v svoji knjigi pisal tudi o politični polarizaciji, o nečem, kar moti Antona Stresa: "Z obsojanjem krivice se Cerkev ne opredeljuje za eno stranko proti drugi, ampak za vrednote, ki so temelj zdrave državne skupnosti." Ali poprava krivic izbrisanih ni vrednota državne skupnosti ali spoštovanje pravnega reda ni boj za demokracijo ali opozarjanje na manipulacije (enih in drugih) ni boj proti politični nemorali? Seveda pa Rode ni edini, ki cerkvi nakazuje, kako naj se opredeljuje do politike. Vatikanski svet za Pravičnost in mir je recimo pred leti izdal posebno poročilo, v katerem je obsodil rasizem, rasno diskriminacijo, ksenofobijo in netoleranco. V sklepu omenjenega poročila so zapisane papeževe besede o solidarnosti, ki bi morala biti prisotna v vsaki družbi, kjer se pojavljajo rasistična in ksenofobična delovanja. Solidarnost do tistih, ki so šibki, ki so odrinjeni, ki so žrtve. V primeru izbrisanih so to seveda izbrisani. Četudi bi bili velika večina izbrisanih zlobni agresorji, ki so se najprej hoteli polastiti naše svete dežele, sedaj pa jo z odškodninami želijo še izropati, bi lahko cerkev državo, politike in vernike opozorila na pravne mehanizme, na spoštovanje ustave, na domnevo nedolžnosti. A takšnega poziva ni bilo.

Molk katoliške cerkve pa je nenavaden še zaradi nečesa drugega. Katoliška cerkev se namreč praviloma oglaša ob temah, ki so vsaj v primerjavi z izbrisanimi in nacionalističnim viharjem minorne in nepomembne, daleč od razpihovanja nacionalističnih strasti in daleč od rasističnih idej, ki drugače mislečim grozijo z zažiganjem knjig in jih pošiljajo v Beograd. Katoliška cerkev se je oglasila ob ribiški vojni, ob nedeljskem počitku, ob odkritju grobišč, škofje so napisali pismo o evtanaziji, o Depali vasi, o prerekanju o volilnem sistemu, želeli so si večjo verodostojnost državnih institucij, potegnilo jih je v afero Vič - Holmec, govorili so o verski nestrpnosti, o napadih na nadškofa, o dohodnini ... Oglašali so se tudi neposredno pred volitvami in pred nekaterimi referendumi. Recimo pred tistim o Natu in EU, tistim o trgovinah in tistim o oploditvi z biomedicinsko pomočjo.

Če si cerkev že jemlje kompetenco za izrekanje moralnih sodb, je skrajno dvolično, da je ob vprašanju razpihovanja nestrpnosti ponižno tiho. "Cerkvena Karitas je za te nesrečneže (izbrisane, op. p) naredila ogromno, brez nje (in Rdečega križa) mnogi ne bi preživeli, celo sam nadškof Rode je pokazal zanimanje za usodo nekaterih preganjanih oficirjev JLA, ki jih ne Drnovšek ne Kučan nista hotela sprejeti - toda javne izjave proti sedanjemu izbruhu ksenofobije, podpirane prav od naših 'krščanskih' strank, pa ne nadškof ne Stresova komisija očitno nista sposobna ali pripravljena dati. Žalostno, zelo neevropsko, zelo nekrščanstvo," je molk komentiral Matevž Krivic. Pa še nekaj, če je cerkev v postopkih denacionalizacije dobila povrnjeno že skoraj vse po vojni krivično odvzeto premoženje, če so bile njej popravljene krivice, bi lahko tudi ona opozorila, naj država popravi krivice drugim, prav tako božjim ljudem.

Za odgovor, zakaj nenavaden molk, se vsiljujeta dve možnosti. Ena je do cerkve prijazna, druga pa ne. Morda Komisija Pravičnost in mir v tem tranzicijskem času iskanja Rodetovega naslednika ni premogla pravega voditelja, ki bi s premišljeno izjavo posegel v javni prostor. Ponuja pa se tudi druga možnost. Morda je za molk kriv političen premislek. Če bi namreč slovenski škofi poleg kompromisarske pozicije obsodili tudi tiste, ki si na lažnem patriotizmu gradijo politično prihodnost, bi hkrati obsodili tudi tiste, za katere menijo, da so bolj naklonjeni cerkvenim ciljem kot oni drugi. Stranke slovenske pomladi namreč vseskozi odkrito simpatizirajo s cerkvijo, hkrati pa tudi nasprotujejo odločitvi ustavnega sodišča. Naj zapišemo še enkrat, dlje ko slovenski škofje molčijo ob vprašanju o izbrisanih, bolj se zapletajo v pakt s hudičem. In če že hočejo "stati in obstati" kot moralna avtoriteta, morajo kdaj požreti tudi kakšno kislo jabolko, ki sicer ne prinaša političnih koristi, prinaša pa status pravičnega in modrega razsodnika. Takšnega, kot si ga želijo tudi verniki.